V blogu z 12. novembra lani sem obljubil dve stvari, ki pa ju tudi tokrat prestavljam na prihodnje nadaljevanje (dopisovanje s TTX RTV SLO in sindrom TASS). Se pač zgodi, da človek vzame v roke tudi kakšno izredno zanimivo knjigo, ki ga povsem potegne vase. Doma jo imam že skoraj 14 dni, kar je sicer običajni rok izposoje, vendar sem jo v tem času prebral dvakrat, česar zlepa ne pomnim, pa sem bil včasih še mnogo bolj navdušen bralec kot danes.
Govorim o knjigi Neznana teroristka avtorja Richarda Flanagana. Nič čudnega ni, da je pisatelj prejemnik uglednih domačih in tujih literarnih nagrad.
Po predhodni pridobitvi pisnega dovoljenja s strani založbe citiram nekaj delov knjige, ki se mi zdijo še posebno zanimivi.
Že kratek opis vsebine je dovolj zanimiv, da bralec takoj nadaljuje z branjem. Citiram:
Barska plesalka Pupa, povprečna ženska s povprečnim življenjem, se dobro zaveda, da njena vloga temelji na prevari – plesalke hlinijo vzburjenost in moški se pretvarjajo, da se ženske ne pretvarjajo. Nato pa noč zatem, ko v Sydneyju na stadionu najdejo tri neeksplodirane bombe, Pupa preživi s privlačnim tujcem. Že naslednji dan jo osumijo terorizma. Njen svet majhnih prevar nenadoma vzplamti v svet velikih laži – histerični mediji v laž spreminjajo vse resnice o njenem življenju. Ugotovi, da ljudem ni mar, da ne vidijo in da ne mislijo – da postane svet pekel za vse tiste, ki jih naključno izberejo in preganjajo. In da so njej vzeli vse, ukradli so ji celo dušo. Spozna, da ljubezen ni nikoli dovolj, a je žal vse, kar imamo.
Neznana teroristka briljantnega avstralskega pisatelja Richarda Flanagana neusmiljeno in silovito orisuje sodobno družbo, ki jo pohlep politikov in medijske manipulacije vodijo v brezumje. Do točke, ko ljudje niso več ljudje.
Poglavje 48 prinaša nekaj na prvi pogled vsakdanjih, a tako krutih resnic. Citiram:
……«Za to ni besede,« je končno rekla Wilder, ne da bi se obrnila in pogledala Pupo. »Nihče ne zna dati imena temu in nihče ti tega ne more vzeti.«
»Vse ti lahko vzamejo, Wilder,« je rekla Pupa…… »Izmislijo si, vzamejo iz tvojega življenja nekaj nedolžnega in pravijo, da dokazuje tvojo krivdo, vzamejo resnico in jo spremenijo v laž. Kako neki lahko to storijo? Na primer, danes je bil na trajektnem terminalu tisti fant, ki je bral v časopisu laži o meni in zmajal z glavo in me preklel. Vedela sem, da jim je verjel, saj sem bila do včeraj tudi jaz kot on, postopala sem naokrog, čakala na to ali ono, požirala vse tisto sranje, ki sem ga prebrala ali slišala, in potem samo izbruhala ves ta drek spet ven.«
……Kot bi se ji začeli vračati posamezni deli njenega dneva – politik, ki je po radiu rekel, da morajo teroriste uničiti; po televiziji pri Morettiju pogled na Codyja, ki je rekel, da jo pozna; način, kako je bila na plazemskem zaslonu v trgovskem centru prikazana kot porno zvezda -, je Pupin glas začel postajati vse glasnejši.
»Toda ni res, Wilder. Ni res. In zdaj, vsako uro je hujše, so kot stekli psi in zdaj ni niti še…«
……«Vse se je spremenilo,« je rekla Pupa. »Kaj ne vidiš? Jaz sem tista, ki jo lovijo, Wilder.« In potem je zakričala: »Ubili me bodo!« in Pupa ni več mogla zadržati hlipanja.
«Ne bodi neumna,« je rekla Wilder. …… »Takšno razmišljanje ni dobro za nič.«
»Dobro je za to…« je rekla Pupa,…… »zdaj razumem življenje. Ljudje niso dobri ali slabi, Wilder, samo šibki so.« In rekoč to je spustila pogled na tla in ponovila besede, kot bi jih še nikoli ne slišala. »Šibki?« je rekla. »Šibki…šibki…«
……«Sledijo tistim, ki imajo moč – me razumeš? Kaj drugega lahko storijo? Kaj prekleto drugega lahko kdor koli stori?«
……«Ljudje imajo radi strah. Vsi smo radi prestrašeni in vsi hočemo, da nam kdo govori, kako naj živimo in s kom naj fukamo in zakaj moramo narediti to in misliti ono. In to je delo hudiča. Radi imajo hudiča. Potrebujejo hudiča. To je moje delo. Me razumeš?«……«Jaz sem hudič!« je jokala……«Jaz sem hudič, mar me ne prepoznaš?«
Naključni bralec tega bloga, sicer pripadnik številčno zelo močnega plemena slovenskih levičarskih novinarjev, bi se verjetno namrdnil in zaničljivo prhnil, češ, kaj neki bluzi ta Božič. Nič takega, “fajn” se mi pa le zdi, da ob prebiranju Flanagana lahko skromno ugotovim, da v Sloveniji in pri Slovencih vidim vse tisto, o čemer govori Pupa, pri naših domačih razmerah seveda vse še pomnoženo s sto. Imamo prav tak folk, ki verbalno zelo agresivno obravnava tiste, ki se jih lotijo levičarski mediji; neki kvazi umetniki izvajajo svojevrstni performans – boljši opis tega udejstvovanja bi bil perverz; levičarski mediji po mili volji usmerjajo nekritičnega bralca ali gledalca točno tja, kjer ga hočejo imeti; vse to sodi v neko vsesplošno in vseprisotno medijsko manipulacijo, dodatno oplemeniteno na izvirno slovenski način.
In kdo je pisatelj, ki tako lucidno opisuje človeško nrav. Citiram:
Richard Flanagan, eden najprominentnejših avstralskih pisateljev, je bil rojen na Tasmaniji leta 1961. Študiral je na univerzi v Oxfordu. Njegova literarna dela, tudi prvo, Smrt rečnega vodnika (Cankarjeva založba Ljubljana, 2003), prejemajo pomembne avstralske in mednarodne literarne nagrade. Po njegovi drugi knjigi, The Sound of One Hand Clapping, je bil posnet tudi film. Za tretje delo, Gould` s Book of Fish, je prejel ugledno literarno nagrado Commonwealtha. Njegovi romani so prevedeni v številne jezike. Na rojstni Tasmaniji živi z ženo, katere družina izhaja iz Kranjske Gore, in tremi hčerkami.
Spoštovani obiskovalec bloga, vzemi torej Flanaganovo knjigo v roke in jo preberi, predlagam, da zelo počasi in pozorno. Morebitno žvenketanje nekakšnega stekla naj te pri tem ne moti. To bo samo žvenket razbitega ogledala, ko slovenski levičarski novinar ne bo prenesel pogleda na podobo, ki mu jo to ogledalo nudi. Nič se ne boj za njegovo morebitno poškodbo, iz razbijanja ogledala bodo levičarski mediji naredili vrlino. Slovenski folk pa bo to “vrlino” nekritično posvojil in jo negoval.
se nadaljuje.