Eden bolj prefinjenih načinov lustracije, ki se ga poslužujejo nekateri slovenski novinarji, je tudi striktno navajanje akademskega naslova, na primer mag. ali dr. pred imenom govorca, oziroma po drugi strani striktno izogibanje le-temu pri njim neljubih politikih. V tej zvezi sem izmenjal kar nekaj e-mailov z dvema urednicama TVS, eno bivšo in eno, ki je to še sedaj, ko sem jima dokazoval utemeljenost mojih trditev. Na primeru predsednika DZ Franceta Cukjatija sta mi sicer dokazali, da omenjeni gospod ni upravičen do naziva »dr.« pred imenom, ker je njegov naziv »strokovni«, medtem ko je v primeru »dr.« Drnovšek ali »mag.« Rop ta naziv pred priimkom upravičen, ker sta to »akademska« naziva. Takšno pojasnilo sem seveda sprejel, pri čemer pa sem v odgovoru bivši urednici učinek njenega morebitnega zmagoslavja takoj ohladil na primeru dr. Bajuka, ko sem pripomnil, da ima omenjeni gospod nedosegljivo prednost pri predstavljanju brez »dr.« in to ne glede na vrsto oddaje ali prispevka, čas oddaje, tematiko ipd. Dodal sem še pričakovanje, da se gospa urednica verjetno strinja z mano, da njegov »dr.« sodi v akademsko sfero prav tako kot Drnovškov. Njenega odgovora nisem dočakal.
Če samo malce pomislim, zakaj je temu tako, pridem do preproste ugotovitve, da se nekaterim v tej ljubi Sloveniji lahko naredi ali izreče kar koli, nekaterim pa se ne sme nič. To je pogojni refleks, ki so nam ga vcepili komunistična propaganda, izobraževanje in teror vsa leta po vojni. Komunističnim veljakom se ne sme reči ali storiti nič žalega, vsem drugim pa lahko. Najbolje se to vidi v odnosu do Cerkve na Slovenskem, in to zgolj do RKC. Nekateri kvazi humoristi, kvazi umetniki in podobni kvazi kalibri niti pomisliti ne upajo, da bi se norčevali iz vodilnih komunistov in Kučana, ker jih enostavno priznavajo za avtoritete in se jim podrejajo. Že v genih imajo vsajeno, da »se to ne sme« in konec, s tem je vse rečeno, sploh ni debate! Nasprotno pa je z »desnimi«, s katerimi je dovoljeno prav vse. Podgana v naročju brezjanske Marije, zažig strunjanskega križa, blokada cerkvenih zvonov v Kopru, vse to je »performans«, ki je dovoljen v imenu umetniške svobode in gorje tistemu, ki v takem »performansu« vidi še kaj drugega (primitivnost avtorjev, na primer) in si svoje pomisleke upa celo na glas povedati….
Pred kratkim sem dobil po pošti ponudbo neke založbe, ki bo izdala knjigo slovenskih znamenitosti. V predstavitvenem prospektu je omenjen tudi »Titov kip v Velenju, ki je največji na celotnem prostoru bivše Jugoslavije« in bo kot tak dobil svoje mesto v knjigi.
Čakam, da bo nekdo od sedanjih ali bodočih tovrstnih umetnikov prepoznal priložnost in naredil »performans« z zažigom Titovega kipa, pri čemer ga bo predhodno seveda ovil v ognjevarno tkanino in nam zagotavljal, da se kipu ne bo zgodilo nič in da gre zgolj za čisto umetnost. Ali pa na primer »performans« z barvnim portretom Milana Kučana v naravni velikosti, pri čemer bodo njegove znamenite plave oči poudarjene s košatimi obrvmi tipa Brežnjev in/ali kozavimi brazgotinami s Stalinovega obraza. Torej, performerji, na plan! Glede na vašo dosedanjo prakso ne vidim prav nobene ovire, da bi svojo umetnost izkazali tudi na predlagane načine, morebitnim avtorskim pravicam pa se že vnaprej odpovedujem!
…………V Sloveniji se to seveda dela drugače. Tu imamo primer Brezij, Strunjana, Kopra ipd., ko Cerkev in prizadeti posamezniki protestirajo, so užaljeni in prizadeti in na glas povedo, da se to ne bi smelo dogajati, pa se kot zanalašč in v posmeh zgodi še gola ptujska Marija. Pri mojih dveh hipotetičnih predlogih glede Kučana in Tita oziroma podobnih umetniških prebliskih pa nihče javno ne govori, da se tega ne sme delati, pa kljub temu še nihče ni naredil tega! Kdo torej lustrira, deformira in manipulira ta slovenski narod in kdo je torej lustriran, deformiran in zmanipuliran?
Je pa tudi to res, da je Kučan častni doktor ene od ameriških univerz, vendar se to zaradi njegove prislovične skromnosti in občutka za malega človeka ne omenja…. Morda je to razlog, da večinski slovenski novinarji in ostali kvazi intelektualci gojijo tako spoštovanje do njega, pri čemer pa niti ne vemo, ali je ta njegov »dr.« strokovnega ali akademskega značaja? Novinarska samocenzura je tu očitno najboljši izhod v smislu »bolje nič kot pa narobe, sploh, če je ON zraven«.
S temi častnimi nazivi komunističnih samodržcev so bili menda že vseskozi sami križi in težave. Stalin je svoje generale med drugim prav patološko sovražil tudi zaradi tega, ker so kot šolani vojaki znali odlično jahati, saj je bila ta veščina takrat sestavni del vojaške vzgoje. Stalin bi se strašno rad šopiril na paradah po Rdečem trgu na kakšnem iskrem vrancu, a kaj, ko se je bal, da bo padel s konja, zato se ni upal spraviti nanj. Na njegovo veliko jezo je ta čast potem doletela enega ali drugega generala, sam pa je škripajoč z zobmi gledal to predstavo z vrha Leninovega mavzoleja. Nemalo teh generalov je potem žalostno končalo pred strelskim vodom zaradi povsem nesmiselnih obtožb, je pa njihova smrt zagotovo nosila tudi prstne odtise tovrstnih Stalinovih zamer, saj je bil baje paranoik in shizofrenik.
Zato pa je veliki vodja pobral vse ostale častne nazive: bil je prvi strojevodja Sovjetske zveze, pa prvi traktorist, pa prvi železar, pa prvi vojak (generalisim), pa…..
Tito je od svojega velikega vzornika pobral iste navade in jih še nadgradil. Celo jahati je znal, pripisovali so mu izdelavo neke kovinske ograje v Kamniku, ki pa je čudežno izginila neznano kam (prvi kovinar Jugoslavije!), postal je častni rektor ljubljanske univerze s pisavo, bolj podobno polpismenemu kracanju kot čemu drugemu (prvi akademik Jugoslavije!), za nameček si je omislil še neuvrščeno gibanje, da je komandiral nepismene Afričane in Azijce (tretji najmočnejši Zemljan za Kennedyem in Hruščovom!), bil je prvi kurbir Jugoslavije (to so mu priznavali le šepetaje!), bil je prvi šofer Jugoslavije (saj ni čudno, pri takem voznem parku, ki mu ga je podarjalo delovno ljudstvo!), le naziv prvega morilca Jugoslavije se ga nekako še ne prime……. Tu sta si s Stalinom povsem enaka, tudi njega nekateri še častijo.
Kučan je pobral razne nazive, primerne pač duhu časa, v katerem živimo, če pustimo ob strani, da je bil poleg prvega komunista takoj nato še prvi demokrat. Le nečesa ni dobil, in to je nočna mora, katero bo »baronessa rossa« odnesla s seboj v grob. Naziv »Slovenka leta« je edini, ki ga iz razumljivih razlogov ni dobil. Jeklinova si je celo izmislila imeti častno četo slovenske vojske na tej prireditvi, pa nikomur od »kritičnih« novinarjev ni padlo na misel, da bi se vprašal, kaj na primer pomeni za Slovenijo neki show »Slovenka leta«, kaj pa 15. letnica slovenske države. To dvoje primerjam zato, ker je te iste novinarje strahovito motila namera, da bi organizirali vojaško parado ob tej obletnici, prav nič pa jih ni motila prisotnost vojske na Slovenki leta. Ah, ja, saj tam je bil vendar ON, kdo bi si potemtakem upal to kritizirati. So si pa upali kritizirati idejo o vojaški paradi, saj smo novinarji vendar mirovniki, antimilitaristi in civilisti, ki sovražimo slovensko vojsko (jugoslovanske nismo!) prav tako kot naši vzorniki Školč, Anderlič, Gantar, Vika in ostali. Parade seveda ni bilo….
Danes se Kučan baje vrača v slovensko politiko. Oprostite, kdaj pa je sploh odšel iz nje? Res pa bi bilo primerno, zaželeno in politično higienično, da bi to naredil, čeprav vemo, da ga bodo iz politike odnesli z nogami naprej. Da temu le ne bi bilo tako, kajti možakar je očitno še zelo dobrega zdravja in kondicije, ponujam v razmislek sledeče: pol leta naj gosti Lukašenka in ga vozi na smučanje na Krvavec, ki nudi vse pogoje za zimsko in zgodnjepomladansko sezonsko izrabo časa (Štefka jima lahko kuha). Za preostalega pol leta naj ga angažira slikopleskarska sekcija pri Obrtni zbornici Slovenije. Proglasijo ga lahko za »prvega slikopleskarja Slovenije« in v tem svojstvu naj se udeležuje stanovskih prireditev kot govorec, lahko pa tudi občasno prebeli nekaj deset kvadratov v tem poletnem delu sezone. Samo iz politike naj že enkrat odide, in to zares odide.
Seveda se zavedam, da mu bo to v Sloveniji zelo težko, če ne nemogoče izvesti, kljub morebitni odkritosrčni želji. Pojavi naj se samo ena samozvana »mnenjska voditeljica« tipa Manca Košir, pa bodo vsa njegova prizadevanja padla v vodo. Če bo še tako govoril o beljenju in pleskanju, bo ona gledala le njegove plave oči in nas potem prepričevala, kako nujno je, da se Kučan še naprej razdaja v politiki, četudi ne bo imela pojma, o čem je govoril.
Tu imamo še enega modrookega, ki se tudi na tej podlagi štuli v slovensko politiko. Baje bo leta 2012 kandidiral za slovenskega premierja. Lubi Slovenci, kdaj bo župan Beograda Slovenec, ki bo Srbom diktiral cene vrtcev, mešetaril s srbsko zemljo v slovensko korist ipd? Kdaj bo Slovenec kandidiral za predsednika srbske vlade? No, kdaj bo to?
Se pa že veselim, če bo Jože Pirjevec res kandidiral na letošnjih volitvah v DZ na listi LDS. Upam, da se je že dokončno odločil. Kdo se še spomni, kako je v nekem soočenju na TVS blagroval jugoslovanski socializem in Titovo neuvrščenost, pri čemer pa ga je voditelj povsem ignoriral, namesto da bi ga izzval, da bi nam predstavil svojo bolečino, ko je trpel v tistem kapitalističnem in imperialističnem Trstu ter hrepeneče zrl gor čez kraški rob na socialistični raj na vzhodu. Čudno, da ga ni povprašal, zakaj ni prišel sem čez, sprejeli bi ga s fanfarami in rdečo preprogo. Italijani še streljali ne bi za njim, kar so sicer delali naši v obratni smeri. Tako pa se bo možakarju uresničila želja, da bo kandidiral v svoji matični domovini in s tem dodal svoj skromni prispevek k taki ali drugačni usodi LDS.
Politiko v današnji Sloveniji v veliki meri še vedno diktirajo obskurni tipi kot je borec Janez Stanovnik s svojo druščino. Že večkrat so lansirali tudi laž, da revolucije v Sloveniji sploh ni bilo. Po drugi strani pa podtalno delujejo proti temu, da bi prišlo do kakršnekoli spremembe imen ulic, cest, trgov ipd., ki nosijo imena revolucije, revolucionarjev, raznih komunističnih morilcev in likvidatorjev. To pa delajo na zelo prefinjen način, na katerega Slovenci takoj pademo. Njihovi posebni propagandisti po svojih kanalih razširijo med ljudi govorice, češ, ta in ta ulica bo dobila novo ime, a veste, koliko bo to stalo, saj to so sami stroški, morali boste zamenjati vse osebne dokumente itd. Pri Slovencih to takoj vžge in se sila demokratično in razgledano upremo kakršnemu koli preimenovanju svoje ulice. Komunisti se pa smejijo, saj nam po eni strani zagotavljajo, da revolucije ni bilo, po drugi strani pa imamo »revolucionarne« ulice, ceste, trge, šole!! in podobno. Joj, kje smo še Slovenci napram preostalim Evropejcem! Estonci se za svoja načela pretepajo z Rusi na svojih cestah in trgih in jim je prav malo mar, če veliki Putin grozi in razsaja po Kremlju. Pred ladjedelnico v Gdansku so na ukaz komunistov pobili toliko in toliko Poljakov, ki so branili svojo Solidarnost in jo tudi obranili, kot so Estonci dosegli svoje, ko niso trpeli velikanskih ruskih kipov v svoji deželi. Pa mi, Slovenci? Mi gledamo na svojo usodo skozi svojo denarnico in raje častimo »največji Titov spomenik« v svoji sredi, kot pa da bi nekaj storili, da bi izginil od tam. Zakaj, hudiča, ga nimajo pa nikjer drugje v bivši Jugoslaviji, saj smo bili nekoč kot en narod, samo bratstvo in jedinstvo nas je bilo, pa Tito je bil največji sin vseh teh narodov, danes pa se njegov spomenik šopiri samo še v moji domovini, zakaj ravno tu?
Ko sem prej omenil posebne propagandiste, naj povem, da ne govorim kar tja v en dan. O nekih trojkah je nekje govoril tudi Lojze Peterle po svojem debaklu na predsedniških volitvah in očitno je nekaj na tem, čeprav v tisti evforiji, ki je nastala zaradi njegovega poraza, »zmagoviti« novinarji tem besedam očitno niso dajali posebnega pomena ali pa so jih namerno spregledali. To so (bile) res trojke, jaz bi dejal predvsem upokojenske trojke in sam poznam tri ljudi, ki so se tisti čas pred volitvami zbirali po mestnih gostilnah kot kakšni revolucionarni zarotniki, ne prej ne pozneje jih pa nisi videl v teh okoljih. O podobni stvari govori tudi Ana Jud na svojem blogu, ko prenaša izraze z borčevske spletne strani, kot je npr. »ulične iniciativne skupine« ali »poznavalci razmer in ljudi«. Sam nimam nobene želje, da bi obiskal to borčevsko spletno stran, zato verjamem avtorici, sicer je pa zlahka preverljivo.
Vse to me utrjuje v prepričanju, da politiko v Sloveniji še kako močno kreirajo tudi prvoborci-spomeničarji ob vsestranski podpori številnih novinarjev, zato bi tej sintagmi dodal še besedo »hrbteničarji«, pri čemer gre zaradi starosti pri prvih zgolj za vprašanje anatomije, zaradi servilnosti pri drugih pa za vprašanje avtonomije. Sorry, ampak ta besedna igra mi res ugaja. Torej, prvoborci-spomeničarji-hrbteničarji, eni in drugi.
Sicer pa, kje sta danes ona dva novinarska veleuma, da bi spet skreirala kakšno novo novinarsko peticijo in z njo osrečila Evropo ter pol ostalega sveta?
Če bomo Slovenci po vsem povedanem letos ponovno volili »leve« stranke, si pa res ne zaslužimo drugega, kot da nas EU povsem ignorira v našem kotičku pod Alpami in nas izloči iz svojega kroga. Na določeni razdalji od državne meje naj sosednje države (tudi Hrvaška!) na svojem ozemlju postavijo daljnoglede na kovanec, da si nas bodo turisti skozi njih ogledovali, kako se cmarimo v lastnem komunističnem soku. Ko bodo prišli na ogled še Severni Korejci in Kubanci, bomo pa res lahko rekli, da smo nekaj edinstvenega v doslej znanem vesolju.
Tito in Kardelj se lahko v svojih komunističnih nebesih, kjerkoli že so, povsem upravičeno valjata po tleh, cepetata z nogami in se držita za trebuh od smeha, češ, kakšne Slovence sva vzgojila. Namreč, dokler bodo le-ti brez jasnega razloga kritizirali in na vse načine sovražili »tega Bajuka« kot finančnega ministra, obenem pa o bivšem ministru istega resorja Ropu ne bodo rekli žal besede, bosta omenjena neumrljiva ljubljenca Slovencev lahko upravičeno ponosna na svoj izdelek. Dejstvo, da je v tem kontekstu »dober minister« tisti, ki je upokojencem ukradel dve penziji in pol, »slab minister« je pa tisti, ki pokojnine viša, je le eden iz široke palete produktov titoistično-kardeljanske vzgoje. Ko sem nekega tovrstnega kričača vprašal, kaj za božjo voljo vpije čez Bajuka in če je isto počel tudi z Ropom, je odvrnil, da »takrat je pa že moralo biti tako….«
S tem končujem svoj pogled na lustracijo na Slovenskem. Prihodnjič pa še kaj o »izginulih« arhivih tajnih služb slovenskega komunističnega režima.
se nadaljuje