Krajši pregled mojega spletnega udejstvovanja – od kreiranja spletne strani do njene nadgradnje in posodobitve v trenutno obliko.
Pričujoča spletna stran je postavljena brez upoštevanja večine oblikovnih norm, ki so za tako postavitev potrebne in nujne. Zaradi aktualnosti trenutka sem zavestno žrtvoval izgled strani na račun vsebine.
Obiskovalec bo imel pred sabo neko suhoparno, na prvi pogled morda celo dolgočasno postavitev, ki pa namerno nekoliko spominja na časopisno stran, ki jo razgrnemo pred sabo ob vsakodnevnem branju.
Vlogo bralca sem vedno razumel kot aktivni odnos medij-bralec v smislu njunega sodelovanja in obojestranskega dopolnjevanja ter spoštovanja. Nikoli nisem in ne bom sodil v tisto skupino ljudi, »ki ob rekordnih temperaturah visokega poletja prepričano trdijo, da je zunaj pol metra snega – ker je tako pisalo v časopisu in so tako povedali na TV«. V želji, da se sliši še druga stran, torej ta postavitev na spletu.
Avtor te spletne strani se s svojimi pismi bralcev, pobudami in vprašanji seveda umeščam v obdobje, ki ga zamejujeta citata iz Bibičeve knjige in Markeševe kolumne. Čeprav sem se oglašal že tudi prej, sem s prispevki in polemikami v javnih občilih dejavneje začel sodelovati leta 1996, vendar za obdobje do konca leta 1998 žal nimam ohranjenega gradiva, ki bi ga lahko predstavil na tem mestu. Od leta 1999 dalje, ko sem se večkrat odzval na razna pisanja, pa imam spravljeno vso dokumentacijo.
Pisal sem predvsem v Delo, ker ga edinega kolikor toliko redno berem, čeprav nanj nisem naročen, ampak sem tako imenovani drugi bralec. Odzivov v druge medije je bilo bolj za vzorec in jih prav tako predstavljam. Vsi ti odzivi so bili povsem spontani, brez nekega reda ali sistematičnega pristopa in poglabljanja v napisano – včasih eno, dve pismi na leto, včasih nobeno, včasih pa v enem letu več kot prej v dveh, treh letih skupaj… So primeri, ko me je neko pisanje tako angažiralo,da sem odgovoril še isti dan, spet drugič kar celo leto ni bilo časa ali pa dovolj pripravljenosti, želje in zbranosti, da bi napisal nek primeren in kompetenten odgovor. Da bi se zavzeto in disciplinirano loteval pisanja, pa nikoli ni bil moj namen.
Če se še enkrat povrnem k obema citatoma, ki sta nekak uvod v to spletno stran: ko Bibič govori o »takrat« (čas polemik, ki jih opisuje), govori o letu 1965; »in navsezadnje še danes« pa je leto 2003 in kakšno leto prej (čas nastanka in izida knjige). Prepričan sem, da je takšne trditve, kadar koli so se pojavile, uredništvo Dela ostro zavrnilo…
Prav tako pa bi verjetno vsak urednik Dela vsaj po letu 1991 brez pomišljanja podpisal Markeševo razmišljanje o zavezi javnosti in novinarskem credu…
Zato svojih 30 neobjavljenih prispevkov od 45 poslanih tukaj »na ogled postavim«, obiskovalcem spletne strani pa prepuščam v razmislek, kateri citat bolje ponazarja obdobje, v katerem sem iskal prostor za debato. Stran torej nima druge ambicije kot prikazati neobjavljene prispevke razmišljajočega bralca, ki je ta svoja razmišljanja poskušal posredovati še drugim. Namen strani bo popolnoma dosežen že s čim večjim številom obiskov. Tekst, ki ni bil objavljen, je predstavljen v celoti, medtem ko je originalni tekst, na katerega se pismo, vprašanje ali pobuda bralca nanaša, predstavljen samo v kratkem povzetku. Nobenega razloga namreč ni, da bi ga predstavljal še enkrat, če je že bil objavljen. Oba teksta pa, vsaj upam tako, sta dovolj za opredelitev razmišljajočega obiskovalca te strani, zakaj pismo bralca ni bilo objavljeno, odgovor ni bil dan ali posnetek ni bil prikazan.
Sprejeta uredniška merila so seveda zelo priročen izgovor za (ne)objavo posameznih prispevkov. Kdor (je) aktivneje spremlja(-l) naše medije, si je o merilih vsekakor lahko ustvaril dovolj jasno sliko. Stran je odprta tudi za druge pisce, ki imajo podobne izkušnje z neobjavo svojih prispevkov. Vabim jih k sodelovanju ob upoštevanju osnovnih načel kulturnega dialoga in izražanja. Razni spletni forumi in debatne strani, ki so daleč od omenjenih civilizacijskih načel, nikakor niso model za vsebino te strani, ki ni namenjena zmerjanju in primitivizmu najslabše vrste. Morebitni tovrstni teksti bodo pač morali ustrezati tukaj predstavljenim normam. V prvi vrsti pa vabim predvsem pisce, ki jim ob zavrnitvi tekstov noben novinarski aktivist ni ponudil svoje pomoči, nihče ni zbiral podpisov v njihovo podporo, nihče ni obveščal evropskih vlad in ustanov o tovrstni cenzuri. Taki pisci se zavedamo, da je naše tekste kljub poznejši odločitvi o neobjavi nekdo v uredništvu le moral prebrati, če je sprejel tak sklep.
S tem smo vsaj nekomu pokazali, da razmišljamo s svojo glavo in ne sodimo med tiste, ki jim nekdo »dirigira«.
Bojan Božič, oktober 2007
Seznam 30 neobjavljenih prispevkov, o katerih govorim zgoraj, se konča s tekstom Sumljivi podatki. Od tam naprej, začenši s prispevkom Poljšakovi spomeniki, se bo seznam sproti dopolnjeval.
Bojan Božič, oktober 2007
Glede na to, da časopisa Delo in njegovih prilog že nekaj časa ne berem več, od preostalih tako imenovanih “dominantnih medijev” pa spremljam samo še TV SLO in to precej selektivno, bo moja spletna stran izgubila svojo prvotno vlogo, saj ne bo več ustreznega gradiva. Upam, da bo to samo začasno, torej do takrat, ko bodo slovenski mediji postali toliko prebavljivi, da bom vsaj nekatere začel ponovno dejavneje spremljati.
Stran sem nameraval preoblikovati, da bi bila bolj podobna nekaterim blogom, ki so mi še posebej všeč. Iz tega razloga sem povprašal dva spletna oblikovalca, če sta to pripravljena storiti. Eden se je izgovoril na polno zasedenost s tovrstnim delom, drugi mi pa še odgovoril ni.
Zato se bom potrudil sam, kolikor pač to delo obvladam. Zakupljenega prostora imam več kot dovolj. Četudi bi stran profesionalno preoblikoval, prostora ne bi namenil za komentarje, ker se mi zdi večina obstoječe spletne kulture na prenizkem nivoju, da bi za svoj denar omogočal nekaterim, da bi svoje primitivne komentarje zastonj razširjali po spletu. Skratka, preveč “slovensko samodestruktivno” bi izpadlo, da bi nekoga še plačeval, da me zmerja ali se norčuje iz mojih načel. Naj si omisli svojo spletno stran in tam razširja svoje poglede na karkoli. Spletni oblikovalci imajo očitno več kot dovolj tovrstnih naročil.
Ob morebitnih kritičnih presojah bloga naj se poskusim izmazati s parafraziranjem biblijskega načela “Ne glejte me, poslušajte me!”, torej: “Ne glejte ga (bloga), berite ga!”
Poleg tega mu dodajam še predpono “pa” v sestavljenkah, nanašajočo se na “nepravi, nepristen”. S tem bodi dovolj samokritičnosti.
Bojan Božič, marec 2008
Čeprav mi je dosedanja oblika strani kar dobro služila, sem jo prenovil tako, kot sem si predstavljal spomladi, ko sem prvič začel iskati ustreznega oblikovalca. Na koncu je izpadlo tako, da so mi stran prenovili v firmi, ki deluje v mojem mestu, “doma” tako rekoč.
Zaradi koordiniranja in usklajevanja želja mi torej ni bilo potrebno hoditi prav daleč, poleg tega pa sem tako s profesionalnim pristopom kot tudi z novo obliko strani zelo zadovoljen. Upam, da boste tudi obiskovalci.
Zatorej, “dobrodošli na prenovljeni spletni strani!”
Bojan Božič, december 2008