Vprašali so me, zakaj pišem.
Zato, ker s pisalnim strojem ne znam streljati.
Žarko Petan, Aforizmi
Nedavno tega sem znancu, ki sicer z naklonjenostjo, obenem pa tudi z dobrohotno mero kritičnosti spremlja moje pisanje na tem pablogu, pojamral, da kljub vsemu delu, ki ga v to pisanje vlagam v okviru svojih zmožnosti, statistika obiskov ne kaže ravno nekega hudega zanimanja za to spletno stran. Odgovoril mi je, da kaj se potem še sploh matram s tem pisanjem, če so moja pričakovanja očitno v obratnem sorazmerju z vloženim trudom.
Moje takratno tarnanje je bilo, hvala Bogu, bolj ali manj »retorično«, očitno primerno trenutnemu razpoloženju, zato sem mu odgovoril z zgoraj citiranim Petanovim aforizmom, pri čemer sem si dovolil manjšo modifikacijo, ki jo sicer opravičujem z verjetno nespornim napredkom pri razvoju tovrstnega »morilskega orožja« v času od nastanka aforizma do danes, namreč, odgovoril sem mu, da »zato, ker z računalnikom ne znam streljati…«
……….V svojem prvem prispevku na tem pablogu se med drugim strinjam z ugotovitvami bolj kompetentnih ljudi od mene, to je, da Demosova oblast ob nastopu ni pridobila arhivov tajnih služb nekdanjega komunističnega režima (UDBE), ker jih enostavno ni bilo več tam, kjer bi morali biti. O tem je izšlo že dovolj memoarske literature, da lahko neobremenjeno pritrdimo tem ugotovitvam. Pri tem pa se zopet srečamo s svojevrstnim »slovenskim« paradoksom, ki nima primerjave v sodobnem, civiliziranem svetu. Če vzamemo za primer samo Gauckov inštitut v Nemčiji, ki se ukvarja z arhivi bivše vzhodno nemške tajne policije Stasi, vidimo, da imajo gradiva za svoje delovanje za reci in piši najmanj za sto let! Tako je, sto let!, in to zato, ker so dobili »zapuščino« Stasija, namerno ali ne, v obliki stotin in tisočev vreč, napolnjenih z razrezanimi dokumenti take ali drugačne vrednosti. Besedo »namerno« uporabljam zato, ker domnevam, da bi Stasi tudi tiste vreče ustrezno pospravil, verjetno pa jim je zmanjkalo časa za tovrstno brisanje sledov. Vendar, Nemci, pedantni kot so, so to sprejeli za dejstvo in se lotili mukotrpnega sestavljanja dokumentov iz teh delčkov – pri nas v Sloveniji bi omalovažujoče zamahnili z roko, rekoč, le kdo se bo ukvarjal s tem Sizifovim delom, in te vreče bi končale kdo ve kje. Nemci pa ne, oni vedo, da bo trajalo sto in še več let, vendar se bo to naredilo. In se tudi bo! Pa pri nas v Sloveniji? Prej omenjena memoarska literatura nam pove, da v tovrstnih arhivih ni bilo nič drugega kot kakšna pajčevina in morebitni pajek v njej . Drugega nič! Tudi primopredaja med odhajajočim sekretarjem (Ertl) in prihajajočim ministrom (Bavčar) se ni izvršila, ker Ertl tega ni smatral za potrebno, skratka, ob nastopu Demosa se mu ni zdelo vredno, da svoj resor ustrezno preda svojemu nasledniku. Po drugi strani pa se je temu tipu še leta 2006 zdelo za potrebno, da nekje v notranjskih gozdovih nekaznovano ustanavlja neko obskurno UDBovsko vlado v senci kot alternativo demokratično izvoljeni (tkzv. Janševi) vladi iz leta 2004! Lustracija, kje si?!
»Slovenski« odziv na vprašanja v zvezi z »izginulimi« UDBovskimi arhivi je seveda lahko zgolj in samo »slovenski«, nikjer drugje v civiliziranem svetu ga takega ne bi prebavili.
Tu smo namreč imeli ob raznih priložnostih, ki so bile seveda natančno tempirane, po vseh dominantnih medijih predvajana pričevanja kompetentnih posameznikov (kdo jih je proglasil za kompetentne?), ki so nas, običajen folk prepričevali, kako se je nekje in nekoč kurilo in sežigalo tajne arhive slovenske UDBE, ker, »veste, so vozili tja cele kamione teh dokumentov in mi smo jih pač metali v peč, ker so nam tako ukazali, ja, kaj smo pa hoteli…. Ja, to so bili arhivi UDBe, seveda so bili, saj so rekli, da so, pa sam sem bil zraven, ko smo to kurili….« Kar se mene tiče, verjamem samo to, da se je kurilo. Kaj pa se je kurilo, ali nam kdo od teh »kurjačev« lahko to pojasni? Je kdo pogledal vsebino tistih fasciklov ali map, je kdo odprl kakšen tovrstni dokument in pogledal, kaj v njem piše? Si je kdo sploh upal pomisliti, na primer, bom pa izmaknil en tak fascikel, da vsaj vidim, kaj je takega v njem? Nič od tega, in to zato, ker, prvič, niso kar tako izbrali tistih, ki bodo to kurili, drugič, izbrani so bili zato, ker so bili večinoma »zanesljivi«, in tretjič, še zelo dobro so jih plačali, da so »tisto« kurili, pri tem pa prav nič mislili, kaj mečejo v peč! Zaradi mene je bil v tistih svežnjih lahko samo časopisni papir in nič drugega! Se motim? Povejte, kurjači!
Arhivi UDBE so, obstajajo, »preživeli« so! V to sem popolnoma prepričan, čeprav obiskovalce te strani v isti sapi naprošam, da me ne vlečejo za jezik in zahtevajo, da jim s prstom pokažem, kje so. Ne vem, kje so, bom pa z navajanjem meni znanih dejstev in izkušenj poskušal dokazati čim več »nejevernim Slovencem«, pardon, »nejevernim Tomažem« (pa ne Ertlom) na Slovenskem, da imajo te trditve tudi ustrezno podlago.
se nadaljuje