Najprej »malo za šalo, malo za hec«:
Murgle: prijeli iskanega zlikovca, nas že tri dni obvešča TTX RTV SLO na straneh svoje črne kronike. Pa kaj? Saj gre samo za 46-letnega državljana BiH…..
Glede lustracije je vredno izpostaviti še primer državnega sekretarja Marka Štrovsa in ga primerjati z udbovsko diverzijo Igorja Lukšiča. Jaz nisem slišal originalne izjave Marka Štrovsa, bral in poslušal sem le tolmačenja, kaj je rekel. Na podlagi te izjave so novinarji Štrovsa uničili in ga po kratkem postopku lustrirali. Njegov odstop je bil samo pričakovana posledica te lustracije. Prav tako iz medijev sem bil seznanjen z Lukšičevim početjem. Nihče od tistih, ki so zahtevali glavo Štrovsa, ni zahteval tudi Lukšičeve glave, nasprotno, na koncu je izpadel kot žrtev neke neupravičene desničarske gonje! In kako so reagirali tisti, katerim je tako novinarsko poročanje namenjeno, običajni folk namreč: zgražali so se nad tem, kaj si je upal ta….. izreči o upokojencih: »A si ga slišal, barabo, kaj izjavlja o nas….!« »Takega bi bilo treba….., kaj pa misli, da smo mi, upokojenci!« Nihče od teh pa Lukšiča niti omenil ni, marsikdo še slišal ni zanj, kaj šele, da bi zahteval njegov odstop. Če pogledamo neposredno škodo, ki jo je povzročila na eni strani neka izjava, na drugi strani pa provokacija, zavita v »učni proces«, se lahko samo zgrozimo. Četudi je Štrovs rekel natančno tisto, kar so mu očitali, je to konec koncev res. Lukšič pa je direktno vplival na neizkušene in v vseh pogledih povsem neizoblikovane mlade ljudi, ki so šele dobro začeli spoznavati, kaj je življenje, taki »študijski procesi« pa se jim seveda neizogibno vtisnejo v spomin za vedno. Kdo je potemtakem naredil večjo škodo, kdo je bil lustriran in kdo bi moral biti, pa ni bil?
Jaz sem ob tej priložnosti s pismom bralca odgovoril nekomu, ki se mu Lukšičevo dejanje ne zdi problematično, očitno je pa moje pismo imelo tak problematičen značaj, saj ni doživelo objave. Da FDV zlorablja, je dejstvo, ne pa, da je žrtev, kar kričijo Lukšič in njegovi! Ob tem bi ponovno opozoril na Lajovčev seznam, splača se ga prebirati!
Kar se tiče delovanja FDV navajam še en primer: že pred časom, ko je bil Tomaž Perović prvič šef informativnega programa na POP TV, se je v nekem intervjuju hvalil, da opravlja tri dela hkrati: predava na FDV, prav tam je tudi mentor pri diplomah in kot šef informativnega programa na POP TV tudi šef nekaterih praktikantk novinarstva, ki so honorarno sodelovale v njegovem uredništvu. Eni in isti študentki torej predava in preverja njeno znanje na izpitih, nato je tej isti študentki mentor pri diplomskem delu, hkrati pa ji še odmerja honorar za njeno študentsko delo v svojem uredništvu na POP TV. Kako naj po vsem tem ima eno tako mlado dekle na začetku svoje življenjske in poklicne kariere drugačno mnenje kot pa njen trojni šef?
Zato pa je v slovenskem novinarstvu tako, kot je!
Ko že omenjam Štrovsovo usodo, naj jo primerjam z usodo bivšega ministra Drobniča. Oba je dejansko lustriralo slovensko novinarstvo, prvega zaradi izjave o Matildi, drugega pa zaradi plačljivega splava oziroma še mnogo česa drugega. Novinarji so ju tako rekoč v trenutku naredili za grešna kozla in ju spravili s položaja. Takrat sta bila najslabša človeka v Sloveniji.
Čez čas, ko je Drobnič začel javno nastopati proti Janševi vladi in njemu osebno, Štrovs pa proti politiki NSi in njenemu predsedniku dr. Bajuku, pa sta oba nenadoma postala nekakšna heroja in zaželena sogovornika istih novinarskih mrhovinarjev, ki so ju malo prej raztrgali. Za slovensko novinarstvo povsem običajen obrat, toliko bolj pa me čudi, da sta obe žrtvi brez pomišljanja pristali na vlogo, ki so jima jo ponudili njuni novinarski rablji. Eh, Slovenci……
Rad bi poznal razmišljanje staršev, katerih otroci se odločajo za študij na FDV, ko vidijo, da njihovo mladež čakajo »študijske metode« Igorja Lukšiča in njemu podobnih. Isto vprašanje se mi poraja, ko pomislim na množico mladih, ki se vpisujejo na ekonomsko fakulteto. Če so način dela, odnosi in rezultati, ki jih prakticira Matej Lahovnik v Državnem zboru istovetni njegovemu delu na EF, potem se bodočim ekonomistom na žalost ne piše nič dobrega.
Spomnimo se ustanavljanja fantomske stranke Zares in novinarskega poročanja o tem. Prva stvar, na katero moramo biti pozorni, je dejstvo, da novinarji nekaj izvedo mnogo prej kot mi, porabniki njihovih uslug. Prav tako pa o tej neki stvari pišejo le toliko, kot sami hočejo, ne pa, kolikor bi morda zanimalo te iste porabnike. Leta 2004 je tik pred parlamentarnimi volitvami iz LDS izstopil njen dotedanji alfa in omega Golobič. Glede na obilico informacij, s katerimi je zaradi svoje funkcije razpolagal, je za izid zagotovo moral vedeti že davno prej – isto kot novinarji. Zato je iz LDS izstopil, ker ni hotel biti član stranke, ki je izgubila volitve v direktnem boju z Janšo. Novinarji so pa stavkali, da jim o tem porazu ni bilo treba poročati.
Ko je preteklo določeno obdobje, so novinarji začeli dozirati v javnost neke informacije, da se nekaj pripravlja z Lahovnikom v glavni vlogi, zraven so primešali še malo Kučana, po potrebi tudi Jankovića, najbolj sramežljivo pa Golobiča. Lahovnik je doživljal svoje trenutke slave, ko je bil po vseh medijih, se bedasto režal in blebetal neke stvari, v katere še sam ni verjel. Počasi so nas novinarji privajali na pojav nove stranke, z istim tempom je izginjal v ozadje Lahovnik, v ospredje pa so pomikali Golobiča. Tudi Janković je počasi izhlapel, Kučana pa so vsake toliko časa malo primešali, da je okus ostajal zanimiv. Glavna sestavina te kuhinje je bil vseskozi Golobič in to je bil tudi namen vsega skupaj. Na tak način je ob dejavni pomoči slovenskega »levega« novinarstva prišla na prizorišče nova stranka – brez programa, brez volitev, brez vsega….ampak, z vsemi pravicami, ki politični stranki pritičejo. Tako se danes Golobič pojavlja v vseh medijih, anketah, soočenjih, intervjujih, okroglih mizah ipd., kjer je povsem enako obravnavan kot ostali predstavniki strank, ki so to postali po ustaljeni proceduri z volitvami (pardon, ni enako obravnavan, ampak ga mediji izrazito favorizirajo!)
Na volitvah za predsednika Zares si je dal nastaviti nekega protikandidata, Ivana Cencelja, ki je volitve izgubil tisti trenutek, ko se je pojavil na listi, koliko je s tem izgubil ali pridobil na ugledu, pa sam najbolje ve. Vsekakor je bila ta proti kandidatura velika farsa, katere pa dominantni mediji niso izkoriščali, ampak so o njej večinoma zgovorno molčali. V zvezi s takimi »žrtvami« Zares-a se mi zdi simptomatično poročanje Slovenskega tednika z dne 19. aprila letos, ko opisuje neko podobno zgodbo iz Primorske. Jaz tej »kot da« žrtvi ne verjamem niti besedice, izkoriščam pač svojo pravico bralca, da se opredelim!
Zanimivo je, da ob vsem tem zrežiranem nastanku Zares-a nobenemu novinarju ni padlo na pamet (mu ni upalo pasti), da bi Golobiča povprašal, ali se tokrat tudi on počuti kot »vešča, ki jo neizmerno privlači luč politike«. S to prispodobo je namreč Golobič včasih zmerjal svoje politične tekmece, ki so iz politike odhajali in se ponovno vračali vanjo. Prav nobene razlike ni med njimi in Golobičem, zato je zgolj zaradi narave slovenskega novinarstva tako, da si nihče ne upa ozmerjati Golobiča, da je on sam največji predstavnik rodu »Pyralidae«, vrste »Pyralis politicalis« (lahko tudi »politicantis«).
Skratka, če bi neka »desna« stranka prišla na politično prizorišče tako kot je prišel Zares, bi jo novinarji raztrgali, ji ne bi dali miru, preizkusili bi vsa pravna sredstva, da bi jo čim bolj onemogočili, nikoli ji ne bi priznali legitimnosti, vedno bi jo obravnavali kot nek nebodigatreba v slovenski politiki in jo ignorirali.
Saj podobno je tudi s tisto famozno Pečetovo Lipo, vendar, to sta »pravi« stranki. Obe še nekega programa nimata, pa to nikogar od novinarjev ne moti, je kar nekako samoumevno. V »desnem« primeru bi vsekakor planili kot volkovi, toliko jih pa menda že poznamo.
se nadaljuje