Nekaj misli ob tem vsakoletnem šolskem primeru množične lustracije.
Osebno ne poznam države, ki tako kot Slovenija slavi in celo z dela prostim dnevom praznuje lažni praznik. Ta grda razvada seveda ni od danes, ampak se vleče še iz prejšnjega režima in skupne države, za potrebe samostojne Slovenije je bil naziv praznika samo modificiran.
Kdor je hodil v šolo še pod komunizmom, mi bo verjetno pritrdil, da smo morali znati na pamet nekako to: »27. aprila 1941 je bila v Vidmarjevi hiši pod Rožnikom v Ljubljani ustanovljena OF – osvobodilna fronta slovenskega naroda«, kar je bilo dovolj za oceno 5…..
Te litanije so žebrale generacije in generacije pridnih in ukaželjnih slovenskih pionirčkov vse do »kot da« padca komunizma in nastopa Demosa v začetku 90-ih let. Takrat so začeli nekateri iz tega kroga upravičeno problematizirati ta praznik, saj so poznali resnična dejstva,
– da se sploh ni točno vedelo, kdaj je bil ta sestanek, 26. ali 27. aprila
– da so takrat ustanovili PIF (protiimperialistično fronto), ne pa OF!
Ta dejstva, čeprav jih niso tolmačili uradni zgodovinarji (so jih pa dobro poznali) žal niso bila dovolj za to, da bi tak lažni praznik odpravili, ker z novo državo Slovenijo ni imel nobene zveze. Demos kratko malo ni imel dovolj glasov v takratni še tridomni skupščini, da bi izglasoval odpravo te laži. Nasprotno, izpostavljen je bil povsem neprikritemu izsiljevanju takratne opozicije, ki so jo tvorili prebarvani komunisti v različnih strankarskih pojavnih oblikah, da enostavno ne bodo podprli nekaterih za osamosvojitev ključnih zakonov, če bo Demos vztrajal pri svoji nameri. Enako se je zgodilo pri določanju državnih simbolov grba in zastave. Kar spomnimo se, kaj vse je počenjal pokojni Jože Smole v tej smeri, da bi se za vsako ceno ohranilo čim več nekdanjih komunističnih simbolov. Kakšni vajenci smo bili takrat Slovenci v primerjavi z Romuni, na primer! Oni so kratko malo izrezali tisto zvezdo iz svoje zastave in ponosno mahali s temi predelanimi simboli, da je lahko cel svet opazoval morje zastav s tisto znamenito luknjo na sredi. Da ne govorim o tem, kako so enostavno postavili svoj zločinski državniški par Ceausescu pred zid, brez vsake finese, s katero smo na primer Slovenci postopali s svojimi komunisti, ko sami nismo vedeli, kako bi jim ustregli in smo jih domala prenašali po rokah ter delali z njimi v rokavicah. Nekako v tisti čas sodi tudi znamenita izjava o lustraciji in truplu, o kateri govorim zgoraj, zato ni čudno, da danes vsi Slovenci žanjemo pač tisto, kar so nam takrat posejali prebarvani komunisti.
Kot nek kompromis je nato bilo sprejeto, da če že ne bomo praznovali 27. april kot Dan OF, naj bo pa Dan upora proti okupatorju. Kakšnemu okupatorju neki! Spet ena zgodovinska laž, ki je možna samo v Sloveniji, proti kateri pa nihče od uradnih zgodovinarjev, ki znajo biti danes zelo glasni (Repe, Pirjevec ipd.) ni povzdignil glasu. Konec koncev, le zakaj bi ga, saj je šel razvoj glede praznovanj in poimenovanj praznikov v smer, ki so si jo lahko samo želeli.
V komunizmu smo namreč praznovali tudi 22. julij in to kot Dan vstaje slovenskega naroda, ko naj bi na ta dan leta 1941 »počila prva partizanska puška v boju proti okupatorju«. Dejstvo, da je bil »okupator« kar slovenski orožnik, na katerega so streljali trije komunisti in ga pri tem ranili, je bila zgolj nepomembna podrobnost. Enako kot ni bilo pomembno dejstvo, da je bilo orožništvo v predvojni Jugoslaviji sestavni del notranjega ministrstva in kot tako legitimni državni organ. Če so ga komunisti proglasili za okupatorja, je to pač bil. Po Poljšakovo – »če mi tako rečemo«, »če mi tako mislimo«, »če nam tako ugaja«, potem je pač tako…..!
Vmes med obema praznikoma smo imeli 4. julija še Dan borca; kaj konkretno smo s tem slavili, se niti ne spomnim več, bil pa je pravi državni praznik in zato tudi dela prost dan.
V naših krajih smo dan pred tem slavili Dan rudarjev, čeprav mi nikoli ni bilo jasno, zakaj je temu tako in še danes ne vem, kaj je bil v tem primeru vzrok in kaj posledica. Je pa bil tudi 3. julija dela prost dan, a v tem primeru zgolj internega (stanovskega) značaja, saj so druga podjetja na ta dan normalno delala. Po domače povedano, 3. julija mi je šiht plačal »rudnik«, 4. julija pa »država«. Da sem denar za oba plačana dneva zaslužil sam skozi celoletno »združevanje dela«, je pa menda tudi jasno.
Ko poslušam danes kakšnega Stanovnika, kako vehementno razlaga, kdo je bil kolaborant in kdo na zmagovalni zavezniški strani, mi gre enostavno na bruhanje. Komunisti so se vedno imeli za avantgardo in nikomur niso bili pripravljeni prepustiti tega prvenstva. Le pri kolaboraciji nekaj mutijo in se sprenevedajo, pa so bili tudi tam prvi, avantgarda torej. Kako si lahko drugače razlagamo dejstvo, da se gredo še aprila leta 1941 neki protiimperializem, ko sta obe njihovi imperialistični tarči že doživeli svoje najtežje trenutke. To je čas, ko je bila cela Francija zasedena od Nemcev, Angleži pa so že izbojevali svojo bitko za Anglijo, v kateri je padlo ogromno njihovih in tudi tujih pilotov, ki so se borili za isto stvar, vendar so s tem prvič zaustavili nemški vojni stroj (Stalingrad je bil drugi tak dogodek, ne pa prvi, kar so nam sicer vbijali v glavo naši komunistični zgodovinarji!). A propos, ti piloti so padli v boju z mogočno nemško Luftwaffe, katero je iz nič pomagal ustvariti Stalin, saj so zaradi prepovedi zmagovalcev iz I. svetovne vojne (Anglija, Francija), da se Nemčija ponovno oboroži, celotno organizacijo letalstva izpeljali v Stalinovi Sovjetski zvezi. Začeli pa so že leta 1924, torej takoj po Leninovi smrti! Naši slavni protiimperialisti so v svojih prizadevanjih seveda zvesto sledili velikemu vodji Stalinu, ki je takrat (1941) še prijateljeval s Hitlerjem, oba ta dva diktatorja pa sta videla sovražnika v imperialistični Franciji in predvsem Angliji. Naši tovariši so bili v tem pogledu kakopak še bolj stalinistični od Stalina, tako da bi morali njihovi ideološki dediči malo bolj razmisliti, ko danes opletajo naokrog s to kolaboracijo. So bili pač avantgarda in če so to vlogo igrali povsod, naj se z njo ponašajo še pri kolaboraciji. Kaj moremo, taka so pač zgodovinska dejstva, pa naj se Stanovnik s tem strinja ali ne. Kolaboracija komunistov in nacistov je tako trajala kar lepo število let, v obdobju od Hitlerjevega vzpona na oblast 1933 leta pa do njegovega napada na SZ 1941 leta je kvečjemu pridobila še bolj osebno noto zaradi medsebojnih simpatij obeh samodržcev. V vsem tem času so se naši vodilni komunisti vlačili po Moskvi in lezli Stalinu v rit. Preživeli so vsi razen tistih, ki so bili požrti v medsebojnih bojih za oblast. Tisti, ki so preživeli, so se očitno strinjali s Stalinovim prijateljevanjem s Hitlerjem, v nasprotnem primeru bi izginili čez noč. Ne pozabimo, da sta ta dva prijateljčka leta 1939 skupaj napadla Poljsko, si jo razdelila in jo izbrisala s svetovnega zemljevida. Kaj so takrat počeli naši protiimperialisti, so morda to obsodili? Pri nas je temu paktiranju nasprotovala na primer Angela Vode, pa vidimo, kaj vse je doživela zaradi svoje načelne in pogumne drže. Do smrti ni imela miru pred komunisti!
……V pravkar iztekajočem se tednu sem tako rekoč vsak dan šel mimo plakata, ki je sicer precej malomarno nalepljen na izložbeno okno »Bajtove hiše«. Zaradi omejenih možnosti pri kreiranju tega pabloga ne morem priložiti fotografije omenjenega vabila, zato ga citiram v celoti:
ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE
ZDRUŽENJA BORCEV ZA VREDNOTE NOB PRIMORSKE
ZDRUŽENJE BORCEV ZA VREDNOTE NOB AJDOVŠČINA – VIPAVA
V A B I J O
NA SPOMINSKO
SLOVESNOST
NA NANOŠKO BITKO
IN V POČASTITEV
DNEVA UPORA PROTI
OKUPATORJU – OF
v soboto dne 26. aprila 2008,
ob 11,30 uri na Nanosu (pri Abramu)
Prijavite se lahko na
tel. št. 37 71 006
ali osebno na sedež
Zveze borcev Študentovska 1
v ponedeljek, sredo in petek
od 9. do 11. ure.
Avtobus iz avtobusne postaje Idrija
odpelje ob 10. uri.
Začuda pa enakih vabil nisem zasledil na komunalnih plakatnih mestih. Ker je tam plakatiranje treba plačati, si mislim, da so organizatorji na ta način izpeljali le neko »mazaško akcijo« v stilu svojih OF-vzornikov, pa še aktualni oblasti malo nagajajo, ko so imenu državnega praznika priključili tisti OF. Zgodovino so revidirali že ob prvem preimenovanju praznika, pa to očitno ni dovolj. Sedaj že tako lažnemu imenu ponovno vračajo še OF, kar je ponovna revizija zgodovine. Zanimivo, da se nihče od samozvanih varuhov zgodovine ne oglasi ob tem revidiranju, saj poznamo primere, ko so ti isti varuhi v parlamentu takoj kričali o reviziji zgodovine, če so se pojavili neki novi avtentični dokumenti, ki pa so kazali na drugačen potek zgodovine, kot so jo pripravljeni priznati današnji komunisti. Tukaj pa delajo revizijo zgodovine na podlagi lažnih, izmišljenih dejstev, pa nikomur nič…. Kdo, hudiča, potemtakem še leta 2008 lustrira in kdo je dejansko lustriran?
Ob podobni priložnosti je ajdovski župan zapisal, da če jim je neko ime pač preprosto »všeč«, ga proglasijo še za »ustaljeno ime«, na to ime »je večina od nas ponosna«, in novo ime je s tem legalizirano! Resnična zgodovinska dejstva so pri izpeljavi take trditve očitno zgolj nepotrebni detajli, ki nimajo nobene vrednosti.
Opomba: pričujoči tekst je najobširnejši od doslej objavljenih. Če si ne bi nekateri privoščili tako brezobzirno potvarjati zgodovinska dejstva in samovoljno spreminjati že tako izsiljeno ime državnega praznika, tudi jaz ne bi napisal niti besedice o tem. Ker pa prihaja do takih izpadov in popolnega neupoštevanja že v osnovi spornih, čeprav veljavnih zakonov, sem smatral za potrebno, da na to opozorim, kar bom počel tudi v bodoče, če bom le zaznal kakršnakoli podobna pobalinska dejanja.
se nadaljuje