Medijski umor Bajukove vlade leta 2000 je zagotovo počaščen z najbolj spoštovanim spominskim trakom na bojni zastavi slovenskega levičarskega novinarstva. V to histerijo sem poskušal poseči s skromnim pismom bralca, ki bi predstavilo drugačen pogled na medijske umore, pa seveda ni bilo objave. Čudno; danes je menda neverjetna cenzura in vpliv vlade na medije, leta 2000, ko tega seveda ni bilo, pa kljub temu moje pismo ni doživelo objave (?)
Očitno je bilo glavnim akterjem na »levici« že spočetka jasno, kako se bo stvar na koncu razvila. Poleg tega je bil takratni predsednik države pravi človek (eden od očetov naroda), ravnokar bivši predsednik vlade je bil tudi pravi človek, čeprav mu je v parlamentu vlada padla, državna administracija, mediji in gospodarstvo pa so bili tako ali tako v celoti v rokah »levice« oziroma »zdravih sil«. Za kakšno novinarsko peticijo torej ni bilo nobene potrebe, pa tudi v Evropi še nismo bili, zato se ni imelo smisla preveč naprezati. Seveda pa je levičarsko novinarstvo svoj del posla kljub temu zvesto opravilo v splošno zadovoljstvo svojih gospodarjev, del tega posla pa je bila tudi neobjava za »levico« neprijetnih pisem bralcev.
Spomnimo se, kako so bili v času Bajukove vlade njeni ministri in državni sekretarji skoraj več časa v studiih TVS kot pa v svojih pisarnah. Na TV so po svojih najboljših močeh poskušali parirati prav poniževalnemu zasliševanju takratnih in nekaterih še današnjih »novinarskih zvezd« v smislu: »prej (pod Drnovškom) je bilo tako…., sedaj (pod Bajukom) je pa drugače. Zakaj?« Pri tem je bilo seveda samoumevno, da je bilo pod Drnovškom vse v najlepšem redu, kar je bilo na koncu tudi dokazano, saj je bilo razmerje v studiu vedno 2:1, to je, Drnovškov minister in novinar (voditelj oddaje) skupaj proti enemu Bajukovemu ministru ali sekretarju. Tovrstna praksa seveda nikogar od levičarskih novinarskih gromovnikov ni motila; proti svojim pa menda ne bodo dvigovali glasu!?
V tej povezavi se moramo nujno spomniti tudi letošnjega spomladanskega hita – inflacije na primeru iz leta 2000, ko je Bajukova vlada znižala ceno bencina, skratka, bencin je pocenila. Levičarsko novinarstvo, ki je že vseskozi udrihalo po tej vladi in nam dopovedovalo, kako nesposobna je, je v en glas zatulilo, kako nemogočo vlado imamo, ker je bencin pocenila! Govorili in pisali so v vseh medijih, da bi vlada morala bencin podražiti, da je to pravilno, ne pa da mu ceno znižuje! Besede »inflacija« pri tem nihče niti omenil ni, vse se je zreduciralo na to, da bi prava vlada bencin podražila, Bajukova, ki je nesposobna, ga je pa pocenila. Spomladi leta 2008 pa nam tako rekoč isti novinarji in uredniki dopovedujejo, da je Janševa vlada nesposobna in kriva za inflacijo, ker se cene nafte in s tem tudi bencina zgolj višajo, kar da samo še pospešuje inflacijo! Kdo je v tej zgodbi bolj nor, levičarsko novinarstvo ali pa tisti Slovenci, ki mu še vedno nasedajo in od njega kupujejo tako neverjetne neumnosti, da jih nikjer drugje po svetu noben medij ne bi upal spraviti med svoje bralce in gledalce? Tam je že splošna kultura pač takšna, da tisti, ki nekaj prodaja (v tem primeru mediji) toliko ceni tistega, ki to od njega kupuje (bralec, gledalec), da upošteva, da nekaj zgodovinskega spomina njegovi kupci pa le premorejo in vedo, kaj nekdo o neki stvari piše ali govori. Da o skrbi za lastno novinarsko kredibilnost niti ne govorimo. Katerega »levega« novinarja v Sloveniji pa naj skrbi za njegovo lastno kredibilnost, če je nihče ne pričakuje, kaj šele zahteva od njih?
Večinsko slovensko novinarstvo si je leta 2004 samo sebi najlepše postavilo ogledalo, ko je na dan volitev stavkalo. Poraz »levice« so vzeli kot lastni poraz, kot sem nekje zgoraj že enkrat omenil, da se namreč obnašajo kot prava »leva« stranka. Rezultat volitev bi seveda morali predvideti že mnogo prej in dejansko so tudi ga, saj če kje, potem za Slovenijo velja, da mediji z vso svojo dejavnostjo javno mnenje ne da ga spremljajo, ampak ga predvsem kreirajo – brez zavedanja odgovornosti za tako početje. Vojaki revolucije in družbenopolitični delavci so namreč odgovorni samo svojim partijskim šefom, ta pogoj pa je vedno izpolnjen. Ker so se pred štirimi leti ušteli, so zadrego rešili tako, da so stavkali, pa jim ni bilo potrebno poročati o zmagoslavju svojih tekmecev. Časa za obračun bo dovolj po volitvah.
In res so ta čas takoj začeli aktivno izkoriščati. V nekih drugih neobjavljenih pismih bralcev sem se oglašal tudi v tej zvezi, a kaj, ko je ta vlada tako cenzorska in omejevalna, da s svojimi pritiski na medije onemogoča tudi objavo pisem, ki so njej v prid! Sic!
Spomnimo se, kako so slovenski mediji prikazovali prepir Drnovšek-Rop v Atenah ob podpisu pristopnih pogajanj. Njuno prerivanje je bilo prikazano in pokomentirano kot domala frajerski nastop dveh pravih tipov, ki sta vsem ostalim tam prisotnim Evropejcem pokazala, kako se tako delo opravlja, ne pa, da se tam obnašajo ne vem kako kulturno, razumevajoče in spoštljivo. Tisti poštirkani EU birokrati še pojma nimajo, kako to dela LDS! Saj ga do takrat res niso imeli, pojma namreč, pa tudi nikakršne želje verjetno ne, da bi temu zgledu sledili.
Danes, ko Slovenija predseduje EU, bi taisti novinarji to najraje zatajili in prikazali kot nekaj nepomembnega in nepotrebnega, ker je pač Janša glavni. Tisti, ki slovenske medije dejavneje spremljajo kot jaz, pravijo, da tako malo, kot se v Sloveniji poroča o tem dogodku, se ni še v nobeni predsedujoči državi doslej in se tudi v bodočih ne bo. Verjamem!
Spomnimo se, kako se je poročalo o skoraj izsiljeni žalni seji v spomin pokojnega dr. Pučnika v Državnem zboru in komu so namenili več medijskega časa in prostora. Primitivci, ki so na dolgo in široko razlagali, zakaj ta slovesnost ni potrebna in da se je zato ne bodo udeležili, so dobili ustrežljive poslušalce v novinarjih, ki so jim zvesto posneli vsako žaljivo besedo, namesto da bi jih ignorirali in sploh ne pomislili, da jim pomolijo mikrofon pod nos. »Gliha vkup štriha«, bi rekli temu pri nas, pa še res je.
Drugi primer je poročanje o Pučnikovi ulici v Ljubljani, ko so za to poimenovanje predvideli neko zakotno uličico na obrobju Ljubljane, kjer še hiš ni, pa tudi, ko bodo, bo to le neka slepa, nepomembna ulica. Mediji so to odločitev pospremili z vsem potrebnim odobravanjem in razumevanjem, brez enega samega kritičnega pomisleka, da je to žaljivo do dr. Pučnika. Nasprotno pa je bilo letos ob smrti dr. Drnovška, ko je v nekaj dneh baje prišlo kar 150 predlogov za njegovo ulico. Po njem bo menda poimenovana neka nova vpadnica v Ljubljano, ki je še nikjer ni, pa vendar, kar glavna avenija bo temu posvečena. Slovenski mediji bi to poimenovanje še kar naprej razumevajoče žvečili in obdelovali, pa so jih verjetno ustavili svojci pokojnega, ker je vse skupaj kar naenkrat ponehalo.
Najbolj sami sebi zvesti pa so bili novinarji ob poimenovanju največjega slovenskega letališča po pokojnem dr. Pučniku. V teh dejavnostih povsem ignoriram obnašanje enega od »slavnih« avtorjev peticije, ker ni vredno besede. Podobno je bilo s komentarji novinarskega eksperta za avtomobilizem, ki je verjetno v svojstvu samozvanega prometnega strokovnjaka pristavil svoj lonček k veleumnim komentarjem ob tej priložnosti. Za ponazoritev, koliko cenim njegove tovrstne letališke komentarje, naj povem, da sem njegove prenose F1 vedno poslušal z ugasnjenim tonom na daljincu, sedaj, ko imam kabelsko TV, pa prav uživam ob spremljanju tovrstnih prenosov na RTL, kjer mi je užitek že samo gledati Nikija Laudo, kaj šele poslušati njegove diskusije s sogovornikom, čeprav razumem le majhen del njunega besedovanja. Ker pa so vsi RTL-ovi komentatorji prvovrstni strokovnjaki, me to niti ne moti, saj vedo, o čem govorijo, medtem ko za »našega« tega ne bi upal trditi.
se nadaljuje