Poskušal bom čim bolj kronološko slediti primerom lustracije v preteklosti, čeprav je konec koncev prav vseeno, ali se je neka stvar zgodila pol leta prej ali pozneje, važen je namen in učinek. Pri tem je zlasti pomembno, da se je cel kup teh novinarskih nečednosti zgodil ob njihovem hkratnem priseganju na profesionalnost, strokovnost, avtonomnost, neodvisnost, nepolitičnost in kar je še teh hitro pokvarljivih načel slovenskega levičarskega novinarstva. Kadar gre za delovanje v sozvočju s svojimi partijskimi in drugimi (glej zgoraj) gospodarji, ta načela namreč kaj hitro postanejo zgolj zelo prozorna dimna zavesa.
Začelo se je že takoj z nastopom Demosa oziroma parlamentarnih strank, ki so ga sestavljale. Kdo se še spomni odurnega režanja in zavijanja z očmi tovarišije a la Potrč, Kocjančič in ostalih, ko so se norčevali in naslajali ob nekaterih nespretnih nastopih Demosovih poslancev, novinarji pa so jim uslužno molili mikrofone pod nos, da so svoje spakovanje lahko oplemenitili še z ustreznimi komentarji? Iz tega časa je tudi prizor še zelo mladega Boruta Pahorja, ko si v preddverju parlamenta mane roke in otročje razlaga, kako »komaj čakam, da jih bomo (Demos) kot opozicija začeli napadati….« Prav malo se jim je bilo treba naprezati, saj so tri četrtine dela zanje opravili kar uslužni novinarji sami. Pri takem odnosu bi marsikomu zavrelo, pa je bil le Janša toliko hraber, da je izjavil tisto o znamenitem »labodjem spevu« slovenskega novinarstva. Kaj hujšega! »Ogroženi« novinarji so komaj čakali na kakršnokoli tovrstno izjavo, da so lahko izvedli že prej planirano stavko v obrambo svojih pravic, ki pa seveda niti za malenkost niso bile ogrožene. Prav na hitro so zgolj spomnili tiste, ki so razumeli, kaj in zakaj to delajo, »da na Slovenskem smo mi gospodar!« Pa še kako prav so imeli, saj so tovrstno vajo iz stavke ponovili tudi leta 2004, čeprav po drugem scenariju, tako da danes tudi najbolj nejeverni Tomaži lahko uvidijo, kako labodjega speva nikoli ni bilo, čeprav bi bil že iz ideološko-higienskih razlogov nujno potreben. Zato pa imamo danes to, kar imamo.
Kdo se še spomni intervjuja predsedniških kandidatov, pokojnega dr. Pučnika in Kučana, ko je novinar obema postavil zrežirano vprašanje: »Ali ste ateist?« Dr. Pučnik je skladno s svojo odkritostjo in poštenostjo takoj odgovoril z »Da, sem….« Kučan pa nasprotno ni odgovoril nič, nekaj se je pačil, delal neke grimase in bliskal s tistimi svojimi znamenitimi očmi, nakar so mediji vse to nadaljevali po vnaprejšnjem scenariju v smislu »a ste videli Pučnika, on je ateist…..«, Kučana pa so predstavili kot kakšno bogaboječo tercijalko, ki že pol ure pred prvo jutranjo mašo nestrpno postava pred cerkvijo, čakajoča na cerkovnika, da bo odklenil. In to je vžgalo – ljudje so ta portret vodilnega šefa ZK in Udbe kupili in ga volili. Volile so ga tudi pobožne ženice in nune, ko so po maši šle na volišča. Mediji so to farso ustrezno obdelali in jo z neprikritim zadovoljstvom prikazovali v vseh svojih edicijah in oddajah. So tudi nune na Poljskem volile trdorokega komunista in generala Jaruzelskega?
Kdo se še spomni spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu, ko se je pokojni nadškof Šuštar iskreno trudil, da bi to slovesnost izpeljal po svojih najboljših močeh, tovariš Kocjančič pa je to prizadevanje spremljal z roko v žepu kot kakšen navaden fakin, ki ve, da mu nihče nič ne more. Se je kakšen levičarski novinar spotaknil ob to početje in se zgražal nad njim?
Kdo se še spomni afere Depala vas, ki je bila zrežirana kot vzrok za lustracijo takratnega obrambnega ministra Janše? Se spomnite, kako so mediji prikazovali tistega »ubogega« Smolnikarja, ki sam ni vedel, kako bi se delal pretepenega in poškodovanega, njegov lisičji in hinavski pogled pa je govoril čisto nekaj drugega? Če bi sledili novinarskim pretiravanjem, bi ga imeli najmanj za na pol mrtvega. Nekateri glavni akterji »zdravih sil« iz tistega časa pa so danes, leta 2008 celo glavni varuhi demokracije (Kos) in preiskovalci domnevnih afer (Klavora), ki pred vsakimi volitvami vedno znova namerno zaposlijo medije (mediji tem nakanam zvesto sledijo) in skušajo speljati volilni boj v že tolikokrat prežvečene orožarske teme. Čudno pa je, da nihče ne dreza v Kučanovo trgovino z orožjem za Bosno, ki je bila javno razgaljena na mariborskem letališču. Kaj pravi na to Cvikl? Kdo dejansko danes lustrira in kdo je v resnici lustriran?
Kdo se še spomni Puckove izdaje pomladnih strank? Mediji so ga predstavljali kot največjega domoljuba in človeka, ki je domala rešil Slovenijo. Če bi bilo obratno, da bi »desnica« speljala »levici« en glas na tak način, kako bi mediji takrat poročali, si lahko kdo zamisli? Seveda pa za LDS ni bil ne domoljub ne rešitelj Slovenije, kdo sploh kaj da na te pojme. Rešil je LDS in ZLSD, to je bilo edino pomembno, Slovenijo pa je dejansko pokopal za dolgo časa. Sicer pa, kje in kaj je Pucko danes?
Kdo se še spomni nadvse primitivne in žaljive kampanje proti postavitvi doprsnega kipa generala Martina v središču Ljubljane? To je bila tako umazana propaganda, da bi se z njo morali pohvaliti tudi Aidanu Whiteu, ko bo spet branil slovensko levičarsko novinarstvo. Vloga novinarjev iz tega gnezda, bodisi diplomiranih ali pa faliranih študentov novinarstva, je bila povsem enoglasna in usklajena, čeprav je malokdo ali pa nihče vedel, kdo je general Martin, pa tudi zanimalo ni nikogar. Argentinci so užaljeni in zgroženi nad tem početjem vzeli doprsni kip nazaj na svojo ambasado na Dunaju, saj ga niso nameravali izpostavljati takemu zaničevanju. Glede na to, da je bil namen takratnih mestnih oblasti tudi preimenovanje obstoječega Leninovega parka v Argentinski park, omenjeni doprsni kip pa bi bil njegov sestavni del, ne preseneča tak odziv levičarskih novinarjev. Neverjetno sovražno so nastopili proti imenu Argentinski park, medtem ko jih na drugi strani ni motilo ime Leninov park. Danes je vsaj ime parka tako, kot je bilo mišljeno spočetka, čeprav je brez generala Martina, medtem ko ima sifilitični norec Lenin še vedno svoj trg »u Fužinama«. Poleg tega nikogar od novinarskih prvoborcev ne moti velikanski Titov spomenik v Velenju, prav tako ne njegove ulice, trgi, ceste in podobno širom po Sloveniji. Še Rusi so se odpovedali svojim Leningradom, Leninabadom, Stalingradom ipd., pa so tako rekoč sami izumili to zadevo, imenovano komunizem, katero častijo omenjena imena. Mi Slovenci pa še kar vztrajamo…..
Kdo se še spomni manipulacij in izgovorov ob obisku Laure Bush na Brezjah? Le kaj neki je motilo novinarje, da tega niso sporočili javnosti, čeprav so zagotovo vedeli za ta obisk? Ali ni njihova prvenstvena naloga obveščanje javnosti o pomembnih in zanimivih dogodkih? Seveda je, ampak kdo bo govoril o nekih Brezjah in cerkvenih zadevah, saj smo vendar laična država, zato nas novinarje to ne zanima in če nas ne zanima ali nam gre celo na živce, potem tudi drugih nima kaj zanimati! Kajne, tovarišija?
se nadaljuje