Glede na to,
da sem zgolj kot bralec in gledalec, torej v bistvu povsem običajen spremljevalec naše medijske scene naštel kar 32 novinarskih sodelavcev Udbe v Lajovčevi knjigi;
da jih zato poznavalci tega področja zagotovo poznajo še več;
da nekaterih sicer ni v Lajovčevi knjigi, so pa zato na drugih, pomembnejših seznamih Udbe;
da so nekateri od teh kljub temu tako prepoznavni, da zanje v naših krajih na splošno rečemo »na frisu mu piše…« (enemu takih je pred dvema dnevoma to pisalo čez vso njegovo »fasado« v neki oddaji, ko sem samo za trenutek poslušal njegovo nakladanje, medtem ko sem preklapljal na druge kanale – le kdo lahko sploh prenaša tega tipa?);
da športni novinar Franci Božič tovrstne tiče prav neženirano zmerja z izrodki;
da isti kolumnist pove, da je nekaj (tovrstnih?) uigranih četic praktično v vsakem novinarskem kolektivu;
da to javno pove novinar, pomeni, da je znano tudi drugim novinarjem, vendar molčijo, kar po Poljšakovi analogiji pomeni, da če se o tem ne govori ali ne piše, potem tega ni;
da sicer ne bom šel preverjati zbornika Dignitas, ker me niti najmanj ne zanima »izvajanje tovariša Petra Kolška«, ampak kar verjamem Ani Jud, ko na svojem blogu pravi, da omenjeni novinar Dela v svoji analizi govori, da so novinarji že tako ali tako levičarji, oziroma v stilu, da novinarstvo že apriori pritiče levičarstvu;
da tako Kolškovo govoričenje kaže na eno največjih katastrof, ki lahko doletijo slovenski narod v prihodnosti, zato globoko upam, da do tega ne bo prišlo, čeprav sedanja praksa kaže drugače. Če pogledamo, kako »izobražuje« svoje študente Igor Lukšič, poleg tega pa si prikličemo v spomin še medijske nastope samozvanih medijskih strokovnjakov in tovrstnih gurujev s FDV, moja bojazen sploh ni brez osnove. Ob tem še kričijo o vdoru politike na Univerzo, kar je v praksi preverjena in vedno uspešna levičarska finta;
da pa se zato povsem strinjam, da je Kolškova teza najboljši posnetek trenutnega stanja v večinskem slovenskem novinarstvu;
si upam trditi,
da večina slovenskega novinarstva deluje dejansko kot prava »slovensko leva« stranka in kot taka smatra vsako izvoljeno »desno« vlado za svojo ideološko in politično sovražnico, v borbi proti kateri so dovoljena prav vsa legalna, predvsem pa nelegalna sredstva.
To je slovensko novinarstvo še kako zgovorno dokazovalo ob vseh priložnostih, ko je prišlo do izvolitve »desne« vlade, pa naj bo to Demos, Bajukova vlada leta 2000 ali pa Janševa leta 2004. Vsako je pričakalo na nož, saj drugega ni pričakovati od stanovske organizacije, ki je preko svojih članov – sodelavcev Udbe prevzela njene metode in načine dela. Udba je bila sovražnica vsega demokratičnega in vsega, kar je bilo v nasprotju z doktrino partije, kateri je zvesto služila. Slovensko novinarstvo je v velikem delu prostovoljno zajadralo v to jato, zato pač mora vzeti v zakup dejstvo, da »iste sorte ptiči skupaj letajo«.
Zato pa tudi je v slovenskem novinarstvu »tako kot je«, s čimer sem pravzaprav začel svoj pablog.
Obiskovalce te strani ponovno vabim, da ob prebiranju vzamete v roke tudi Lajovčevo knjigo. S pomočjo Seznama v njej boste ugotovili, da morda pa le ne govorim kar tja v en dan.
Počasi bomo morda celo razčistili, kdo je bil v vsem tem času dejansko lustriran in kdo je pravzaprav lustriral oziroma to počne še sedaj.
se nadaljuje