Objava Centralne abecedne evidence (CAE) na spletni strani udba.net je bila uvod v še eno iz zbirke klasičnih lustracij »na slovenski način«. Kakorkoli gledamo, Dušan S. Lajovic je to dokumentacijo zgolj spravil na internet in nič drugega. Histerija, ki je temu sledila, je bila v vsej svoji pretiranosti smešna in žalostna hkrati. Spomnimo se samo takojšnjega posredovanja inšpektorja Bogataja, ki je zahteval prepoved dostopa do te strani z vidika varstva osebnih podatkov. Absurdnost prepovedi se je seveda takoj pokazala z možnostjo dostopa preko proxy serverjev. To je trajalo nekaj časa, dokler g. Lajovic te strani ni dokončno ukinil, kar je bila seveda velika škoda za vse, ki jih je ta vsebina zanimala. Ker pa omenjeni gospod le ni »po juhi priplaval«, je dobro polovico svoje knjige Med svobodo in rdečo zvezdo namenil seznamu treh najbolj zanimivih kategorij iz CAE, kot sam pravi v pojasnilu »Seznamu na pot.« Ta seznam je dejansko zelo dobrodošla zadeva, saj za javno uporabo ni na voljo nič podobnega.
Naj se vrnem še malo k lustraciji, ki je doletela g. Lajovica: ob histeriji, zgražanju, obsojanju in celo neprikritih grožnjah, ki so sledile objavi udba.net, je g. Lajovica doletel povsem konkreten ukrep in sicer mu je Ropova vlada odvzela naziv častnega konzula Republike Slovenije na Novi Zelandiji in v Avstraliji. Tako se lustracija pač dela v Sloveniji: tistega, ki neke podatke zgolj objavi, se kaznuje, medtem ko se tistim, ki so te podatke zbirali, kreirali, uporabljali in zlorabljali, ne skrivi niti lasu na glavi! Še več, čez nekaj let si privoščijo nekaznovano ustanavljati svojo udbovsko vlado v senci! »Lustracija samo preko mojega trupla« se tukaj pokaže v svoji najbolj izvirni slovenski različici.
Takratno slovensko novinarstvo, večinoma sedanji podpisniki peticije 571, je ob tem delovalo predvsem nezainteresirano. Iz Bogatajeve intervencije so se kvečjemu prizanesljivo norčevali zaradi njene neučinkovitosti, ob kasnejši degradaciji g. Lajovica s strani LDS-ovih in SD-jevih oblastnikov pa so bodisi molčali, ali pa celo podpirali in odobravali ta ukrep.
Nekateri novinarji so se celo neizmerno zabavali in v svojih medijih s prstom kazali na duhovnike, ki so se v velikem številu znašli na omenjenih seznamih. Bolj ali manj prikrito so namigovali, češ, poglejte jih, UDBA je sovražnik Cerkve, oni pa so v takem številu sodelovali z njo…., pri čemer so seveda vedeli, da je bilo 99 % duhovnikov v to prisiljenih, ostali pa so v sodelovanje privolili iz takih ali drugačnih oportunističnih razlogov.
Pri tem so obenem namenoma prezrli, da je na teh spiskih tudi kopica novinarjev, ki so z UDBO sodelovali prav tako zaradi oportunizma, osebnih koristi, večina pa tudi iz ideološkega prepričanja. Konec koncev, še sedaj se ne ve natančno, koliko duhovnikov je bilo umorjenih direktno zaradi delovanja UDBE ali njenih predhodnic, se pa natančno ve, da ni bil ubit noben novinar takratne revolucionarne, kasneje tako imenovane levičarske provenience. Zato ni prav nobene potrebe, da se njihovi profesionalni in ideološki nasledniki še danes tako nespodobno norčujejo iz tovrstnih usod duhovnikov.
S pomočjo Lajovčeve knjige oziroma Seznama v njej sem naštel 32 imen, ki jih zagotovo poznam kot novinarje. Nekaj jih je seveda že pokojnih, peščica v penziji, večina pa je še vedno aktivnih – pozor, aktivnih! To je vsekakor zelo pomenljiv podatek, pri čemer se zavedam, da je ta spisek zagotovo širši. Jaz jih s svojim poznavanjem novinarske scene pač prepoznam toliko. S tem v zvezi se je vsekakor treba spomniti in zamisliti nad dvema kolumnama Francija Božiča, ki jih je napisal za Polet, tedensko prilogo Dela. Če jih tudi sedaj še piše, ne vem, ker Poleta ne berem več, omenjeni kolumni pa sta vsekakor zanimivi in vredni pozornosti. Predvsem prva z dne 29. novembra 2007 z naslovom »Strah pred pisanjem« je tako zgovorna, da jo citiram v enem njenem delu in sicer:«…….Najmanj dva izmed četice stanovskih tovarišev, ki so z lažnimi anonimkami in drugimi obrekovanji v zadnjih tednih sodelovali v odprtem lovu na mojo glavo (ne bojte se, ni se mi še zmešalo, tako da bi zapadel v teorije zarote), sta, kakšno naključje, tako ali drugače povezana z nekoč zloglasno Udbo: eden kot nekdanji člen, drugi kot naslednik dveh členov. Kakšno naključje: tudi takšne so naše cehovske vrste, res pa je, da teh izrodkov pri nas nikakor ne more biti 570. Toda zaradi nekaj uigranih četic v vsakem novinarskem kolektivu ima JJ nekje prav: bojte se novinarjev. Kovinarjev, recimo, se vam ni treba.« (konec citata).
Dne 17. januarja 2008 pa Franci Božič zaključi svojo kolumno z naslovom »Incestna razmerja« takole:«……..Drugače pa je z mediji, ki so – z že kar lepo tradicijo – profesionalne javne institucije ali podjetja, a so obdržali arzenal navlake iz nekih davnih časov, ko so bili novinarji in uredniki še družbenopolitični delavci. Vsi mi smo novinarji, ki lahko brez kritične distance javno sodimo tudi o lastnih odločitvah….« (konec citata).
Je sploh treba še kaj dodati? Razumnemu človeku ne. Kot vidimo, je slovenskim novinarjem vse jasno, med sabo se poznajo »kot star sold«, zato je peticija 571 cinizem najhujše vrste. Civilizirani Evropi je to seveda že jasno, njen ekstremno levičarski del pa bo branil svoje tukajšnje revolucionarne tovariše do zadnje kaplje (slovenske) krvi. Gre enostavno za to, da je z volitvami leta 2004 v Sloveniji prišla na oblast politična opcija, ki je popolno nasprotje do tedaj vladajoči levi opciji, ki je vseskozi obvladovala Slovenijo v različnih pojavnih oblikah tega levičarstva in se še do danes ni sprijaznila s porazom. Sedanjo vladajočo opcijo smatra za smrtnega sovražnika in tako se tudi bori proti njej – z vsemi legalnimi, predvsem pa nelegalnimi sredstvi. Večina slovenskega novinarstva se je v tem boju brez pomisleka postavila v prve bojne vrste ekstremnega levičarstva, s čimer se ni izneverila svoji bogati preteklosti in tradiciji družbenopolitičnih delavcev in vojakov revolucije.
Kakšna strahovita ofenziva se je sprožila proti legalno izvoljeni vladi takoj po volitvah, sem pisal že v svojem neobjavljenem prispevku o strahu, ki se plazi…. Takrat sem medije še vsakodnevno spremljal, zato mi je zlasti nek pojav tako na TVS kot TV Koper vzbudil pozornost. Večkrat se je namreč zgodilo, da so pri običajnih poročilih (Dnevnik, Primorska kronika) sodelavci teh oddaj z neprikrito vnemo molili svoje mikrofone pod nos na prvi pogled povsem običajnim državljanom z ulice, skratka, ljudem izmed nas, ki pa so imeli eno skupno točko: z neprikritim sovraštvom in neverjetno vnemo so komentirali neke povsem minorne dogodke ali umetno napihnjene probleme in pri tem grozili z zaporami cest, državljansko nepokorščino, obtoževali vlado za korupcijo in za vse probleme, ki so obremenjevali njihov kraj ali njih osebno, skratka, čisto vse je bilo nenadoma narobe. To kritiziranje je dobesedno izstopalo iz teh oddaj, vendar sem nekajkrat to zgolj opazil in nisem razmišljal, čemu je temu tako, pa tudi prispevki v oddajah so se tako hitro končali, da ni bilo časa o njih razglabljati, če sem hotel slediti že naslednjemu – kot vemo, se trajanje tovrstnih TV prispevkov meri v sekundah. Ob neki priložnosti, ko je nek možak spet zelo vneto grozil in kritiziral, pa me je le prešinilo: hitro sem si zapisal njegovo ime in priimek iz podnaslova, prav tako na hitro sem ga tudi še utegnil oceniti glede starosti, kar je bilo kljub običajni dolžini prispevka vseeno možno. Ko sem še malo bolj razmislil, koliko let bi mu prisodil, sem vzel v roke omenjeno Lajovčevo knjigo, odprl seznam in glej ga zlomka, imenovanega sem našel prav tam, pri čemer sem se glede starosti zelo malo zmotil. Omenjeni preizkus sem opravil še nekajkrat, ko je bila pač ustrezna priložnost za to, in rezultat je bil podoben. Včasih sem sicer zgrešil, ujemalo pa se je ravno tolikokrat, da ne verjamem v naključje, sploh še, če upoštevam, da so mi spočetka nekateri »ušli«, ker se nisem spomnil na uporabo Lajovčeve knjige, njihovo kritiziranje pa je imelo ustrezno ostrino, ki bi vsekakor dovoljevala tovrstno preverjanje.
Te moje trditve so vsekakor preverljive, zato priporočam vsakomur, ki se bo prizanesljivo nasmehnil ob tem mojem sklepanju, da preveri v arhivih omenjenih televizij vse tovrstne oddaje za obdobje od volitev 2004 pa vsaj še za leto 2005. Lahko seveda tudi za še daljše obdobje. Bomo videli, kdo ima prav.
Morda je kdo opazil podobno prakso tudi na POP TV in Kanalu A, jaz namreč že dolgo ne spremljam več nobene od teh agitpropovskih izpostav sedanje opozicije, zato o tem ne morem soditi.
Če vam arhivskih oddaj ne bodo hoteli dati na vpogled, priporočam, da se takoj pritožite Nataši Pirc-Musarjevi in v pritožbi eksplicitno navedete, da bi radi preverili trditve, da so UDBovski provokatorji ob vsestranski pomoči novinarjev imenovanih medijev napadali vlado in sovražno nastopali do nje že samo zato, ker jim ni pogodu njena politična orientiranost.
Prav zanima me, kako bo ukrepala (če bo), čeprav je malo možnosti za to, ker imajo nekoč javno že objavljene oddaje pač temu primeren javni značaj in ne bi smelo biti zadržkov pri njihovem posredovanju zainteresiranim posameznikom. Prej bi pričakoval kakšne izgovore tehnične narave, če že.
Da omenjanje tovrstnih provokacij ni iz trte zvito, ne nazadnje dokazujejo tudi nekateri sicer sramežljivi zapisi ali skopo posredovani komentarji ob dogodkih, ko so »občani« ustavljali policijska vozila in preverjali njihovo notranjost, pa tudi nekateri drugi dogodki iz istega spolitiziranega primera.
se nadaljuje