Spodaj predstavljene tekste bi seveda moral objaviti takrat, ko sem enostransko zaključil svoje dopisovanje z MMC-jem. Imel sem tudi že izbrano ime, dopise bi namreč uvrstil v Neobjavljene prispevke pod naslovom MMC = MMM. Ker se mi je zdelo popolnoma neproduktivno nadaljevati debato z g. Martičem, sem korespondenco opustil na pol poti, s tem pa tudi nameravano objavo. Vsekakor pa je tematika primerna tudi za ta pablog, predvsem v povezavi s prejšnjim tekstom, kjer je govora o odnosu slovenskega levičarskega novinarstva do predsednika Busha, zato jo predstavljam in pravzaprav dokončujem tukaj.
Torej, MMC = MMM. To seveda niti slučajno nima ambicije zamenjati ali popravljati znamenite Einsteinove formule, kaj šele kaj drugega, saj si v tem oziru pač ne delam prav nobenih utvar glede svojega obvladovanja fizike in njej sorodne matematike, na kar me konec koncev lahko spomni že površen pogled na svoja gimnazijska spričevala, če bi slučajno pozabil, kako je bilo s tem, pa doslej še nisem.
MMC = MMM preprosto pomeni: Multimedijski center je enako Multimedijski manipulator, pri čemer opozarjam, da to velja za čas, v katerega sodijo tukaj opisani primeri, kot tudi tisti, ki jih bom še predstavil v nadaljevanjih. Kako je sedaj, je razvidno iz vsakodnevne prakse, opažam pa, da se je vsaj pri strani 111 spremenilo v toliko, da le-ta v nekih intervalih predstavlja oziroma opozarja na določene strani TTX-a, kar je verjetno posledice tiste Martičeve »uteži«, o kateri bo še govora pozneje. S tem je odpadla prejšnja vsebina strani 111 (zadnja novica), ki je med drugim v trajanju več ur (od polnoči do šestih zjutraj) visela na ekranu in nam sporočala, kdaj je uredništvo končalo z delom in kdaj bodo na voljo sveže novice, kar me kot porabnika teh novic niti najmanj ni zanimalo, pa še koga drugega tudi ne.
V torek, 10. junija letos sem nameraval opraviti nekaj del na vrtu ob hiši. Ker je najbolj prijetno opraviti taka dela v jutranjem hladu, pa še dovolj dopoldneva ti ostane po končanih opravilih, sem se na vrt odpravil že kmalu po šesti uri, še prej pa sem si na kratko ogledal, kaj prinaša nekaj TV kanalov, poleg tega pa tudi obvezni TTX. Tam sem seveda na strani 111 naletel na zgoraj omenjeni tekst glede zaključka in ponovnega začetka dela te redakcije. Zaradi narave dela (umazane roke, blatni čevlji in obleka ipd.) sem prvič odšel z vrta šele nekaj po 9. uri, ko sem »se povabil« na kavo k mami, zato sem se temu primerno vsaj za prvo silo uredil. Ker pa sem že bil v hiši, sem skočil pogledati še na TV, kaj prinaša TTX. In glej ga zlomka, na strani 111 se je še vedno šopirilo obvestilo, kdaj je uredništvo TTX-a končalo delo in kdaj bodo na voljo sveže novice, čeprav je bil med drugim tega dne na obisku v Sloveniji ameriški predsednik Bush, ki je prisostvoval srečanju EU-ZDA….. Ko sem nekaj po 10. uri s svojim delom na vrtu tudi končal, sem lahko pogosteje spremljal TTX, namenoma predvsem stran 111, kjer pa se je še vedno pojavljalo zgolj omenjeno obvestilo.
To neprofesionalnost sem bil pripravljen prenašati do 12. ure, nakar sem poslal e-pošto na naslov teletext@rtvslo.si s sledečo vsebino: “Spoštovani! Zanima me, če štrajkate. Če da, potem bodite vsaj toliko korektni in to povejte. Da na strani 111 ni zadnje novice že 6 ur, še nisem zasledil, odkar spremljam TTX, saj že ves ta čas buljim v sporočilo, da je uredništvo opolnoči končalo delo in da sveže novice lahko pričakujemo od 6. ure. Sedaj je ura 12.! S spoštovanjem!”
Po odposlani pošti sem nato večkrat v kratkih časovnih presledkih pogledal na stran 111, tako da sem šele ob 12.25 uri zasledil spremembo, ko je postala »zadnja novica« neka vest o morebitnih novih sankcijah mednarodne skupnosti proti Iranu……. Dopuščam možnost, da je bila ta »iranska« novica objavljena kako minuto ali dve prej, več pa ne, saj sem imel zaradi pogostega preklapljanja na stran 111 po 12. uri tako rekoč stalni pregled nad tem.
Tovrstno spremembo vsebine strani 111 sem smatral za reakcijo na mojo pošto, čeprav sem pričakoval tudi nek konkreten odgovor na moj dopis, saj sem jim tudi jaz zastavil povsem konkretno vprašanje. Ker ga do 13. ure nisem dočakal, sem ob 13.03 uri poslal novo e-pošto, tokrat g. Zvezdanu Martiču kot vodji MMC-ja, v vednost pa tudi g. Jožetu Možini, direktorju TVS, to pot z naslednjo vsebino: »Spoštovani gospod Martič! Kot lahko vidite iz vsebine maila, ki sem ga ob 12. uri poslal na uredništvo TTX, sem izrazil odkrito začudenje nad tem, da ta služba celih 6 ur ni sposobna posredovati najnovejših novic. Prepričan sem, da to ni slučajnost, kajti ob 12.25 uri, ko sem ponovno pogledal TTX, je bila na strani 111 (še sedaj je) novica v zvezi z morebitnimi sankcijami proti Iranu.
Spoštovani gospod Martič, prosim vas, da mi poskušate dokazati, da je povsem normalno, da se v 6-ih urah ne v Sloveniji ne po svetu ni zgodilo popolnoma nič takšnega, kar bi pritegnilo pozornost vašega uredništva do te mere, da bi to novico (novice) uvrstilo na stran 111.
Bojim se, da me boste zelo težko prepričali v to, kajti 6 ur je četrtina dneva, v tem času pa se zagotovo zgodi marsikaj. Sicer pa, na primer, kaj naj mi kot običajnemu porabniku TTX pomeni trenutna »zadnja novica« o Iranu, prej pa 6 ur nič? S spoštovanjem!«
Povsem odkrito priznam, da od g. Možine odgovora niti nisem pričakoval, saj mi je popolnoma zadostovalo, če je moje pismo sploh prebral in vzel v vednost, medtem ko sem pa od g. Martiča odgovor seveda pričakoval.
In sem ga dejansko dočakal, ob 13.42 uri mi je namreč poslal e-pismo s sledečo vsebino: »Spoštovani gospod Božič! Žal nisem pravi naslov za vaš dopis (kot očitno reden uporabnik in poznavalec teleteksta verjetno poznate str. 701, iz katere je to razvidno).
Kljub temu sem preveril stanje na teletekstu in to kaže, da je bilo do 12.01, ko ste poslali dopis, objavljenih že več kot 40 novic, kar je razvidno iz vseh kazal in glavnih strani sekcij. Vir morebitnega nesporazuma je mogoče v različnem dojemanju pojma »zadnja novica« – na spletu se namreč v to rubriko uvrščajo po računalniškem algoritmu vse napisane novice, na ttx-u pa zaradi drugačnega CMS-ja le novice z ustrezno utežjo. Lep pozdrav, ZM.«
Zakaj se mi je torej »pokadilo«, ko me je g. Martič tako zviška, ex cathedra, odpravil bodisi glede pristojnosti, komu naj tarnam zaradi svojih (namišljenih) težav z MMC-jem, ali pa z dvomljivim pojasnilom, zakaj bi do tega morda sploh lahko prišlo? Prvič zato, ker sem si z njim že dopisoval v neki drugi zadevi, kjer mi je potrdil, da je tudi on eden od pravih naslovov za tovrstno dopisovanje (to pisanje bom citiral v prihodnjem nadaljevanju), drugič pa zato, ker se mi o računalništvu sanja ravno toliko, da nikoli ne sprejmem pojasnila, da je ali za vse kriv ali pa za vse zaslužen nek brezimni »računalnik«, ki je brez izjeme vedno le neka mehanska naprava, katero mora obvezno programirati in z njo upravljati človek, sicer je to zgolj nek skupek žic, plastike in kovine, vreden ravno toliko kot je vrednost omenjenih surovin na odpadu. Zato mi je popolnoma jasno, da bo algoritem deloval samo tako, kot bo predvidel in določil človek, kot mora tudi okvire uteži ustrezno definirati, organizirati, programirati in na koncu testirati do faze, ki ustreza njeni zamišljeni vlogi v praksi, zgolj in samo človek. Menda ne sodimo vsi skupaj med take laike, da bi mislili, da od nekje kar prileti neki »kviht«, ki po mili volji leta nekje po računalniku in na koncu izpljune neke rezultate, do katerih pride na nam popolnoma neznan in kdo ve kakšen način?! Zgolj z medlim spominom na svoje tovrstne izkušnje izpred 30 in več let bi upal z eno ali dvema inštrukcijama tako spremeniti tovrstni računalniški program, napisan seveda po takratnih standardih, da o predsedniku Bushu ne bi bilo nobene novice še več dni, ne le nekaj ur, pri čemer bi se obenem napram nevednim posameznikom povsem kredibilno izgovarjal na razne algoritme, uteži in CMS-je……. Pri današnjem razvoju računalništva je to kvečjemu še lažje, menda ja ne težje storiti kot pred skoraj 4 desetletji!?
Sicer pa mi je tudi znanec, ki sodi med bolj informirane ljudi, ko sem mu pravil o tem dopisovanju in mojemu sumu glede štrajka, skoraj mimogrede in nonšalantno zagotovil, da sem imel prav (»seveda je štrajk bil, a nisi vedel, res je bil….«), vendar da je bil bolj tak, tihi, ilegalen in namenoma brez nekega pompa. Kako je on izvedel za to, ne vem, je pa zatrdil tako prepričljivo, da sem odslej svoje sume imel za popolnoma realne in v bistvu, dokazane.
Končno pa nam odnos večinskega levičarskega novinarstva do »ameriških tem« zelo zgovorno demonstrirajo že najnovejši različni primeri ob izvolitvi Obame za prihodnjega predsednika ZDA. Dokler je (bil) Bush, je bilo vse narobe, vse neumno, bedasto, skratka, vse v tem smislu. Sedaj že nastopa povsem drugačna evforija, Obamo se je težko pričakovalo in se ga že slavi na vse mogoče načine. Po dobri, stari levičarski praksi se bo s tem tudi odnos do preostale Amerike v celoti enostavno obrnil za 180 stopinj. To je možno v Sloveniji, kjer se je levičarsko novinarstvo povsem poistovetilo z levo politiko in je pravzaprav del nje. Sedaj je pač neka pomožna, a vplivna koalicijska stranka kot je bilo pred tem opozicijska….
V razvitem in razmišljajočem svetu velja glede odnosa do ZDA bodisi med kritičnimi posamezniki ali družbami preprosta resnica, da NACIJA ni enako ADMINISTRACIJA, medtem ko v Sloveniji, seveda ob obilni podpori prej imenovanega novinarstva velja, da NACIJA = ADMINISTRACIJA. Nič koliko žaljivih, rasističnih in sovražno nastrojenih izjav do vsega ameriškega in Američanov smo lahko slišali in prebrali zgolj zato, ker je (bil) predsednik ZDA Bush; kdor se jih hoče spomniti, se jih bo zlahka, preostala večina pa bo pač ohranjala svojo indoktriniranost in glajhšaltungo, predvsem pa lenobo v svoji nezainteresiranosti pri iskanju še kakšnih drugačnih dejstev in bo rade volje nekritično žvečila instant pripravke levičarskega okusa, s katerimi jo bo futralo tovrstno slovensko novinarstvo.
Konec koncev, kaj imam jaz kot državljan Slovenije neposredno od tega, ali je predsednik ZDA Bush ali Obama ali pa nekdo tretji? Glede na ameriško v pretežni meri konsistentno notranjo, zunanjo, finančno, vojaško in še kakšno politiko, bore malo. Pač nismo v Sloveniji, kjer sta se ob prevzemu oblasti s strani tako imenovanih »desnih strank« takoj pojavila še kakšna dva zunanja ministra, ki sta zadevo obvladovala z »leve« strani, da ne omenjam tudi »nesebične« pomoči enega ali drugega takratnega predsednika države, ker »desni« baje nič ne znajo…… Iz tega seveda ne smem izvzeti tudi sedanjega predsednika države, ki zvesto sledi tovrstni praksi svojih predhodnikov. V notranji politiki in gospodarstvu je bilo povsem isto, le govorilo se ni o tem, saj ni bilo v interesu »levice«, da bi se o tem javno debatiralo. Večinsko slovensko novinarstvo je v teh primerih pač disciplinirano bolehalo za svojim namerno pridobljenim in prav tako namerno nikoli zdravljenim »sindromom TASS« (o tem prihodnjič).
Naj se za konec še enkrat povrnem k odnosu do predsednika Busha. Preteklo nedeljo sem si ogledal oddajo NLP na TVS in sicer samo v delu, ko je bila gostja oddaje gospa Ksenija Benedetti, saj NLP-ja sicer nikoli ne gledam. Kaj je meni kot običajnemu gledalcu pomenilo na primer to, da je si je voditelj zamislil, da mora!!! (res mora?) povedati v kamero, da je Bush bedak….? In to vpričo šefice protokola, ki je bila tako v tej oddaji kot še marsikje drugje in še za marsikoga drugega nesporna »primadona assoluta!« Medtem ko se sovoditeljica oddaje ni pretirano izpostavljala in se je držala bolj v ozadju, je voditelj smatral za dolžnost, da vsem gledalcem pove svoje mnenje o Bushu. Kaj mene kot gledalca TVS briga njegovo mnenje? Ali on ve za moje tovrstno mnenje? Ali ve za moje konkretno mnenje o njemu kot voditelju oddaje? Ne, ne ve, pa ga zagotovo imam in bi ga celo lahko povedal na tem pablogu, ki ga sam plačujem in vzdržujem, torej s tem finančno nikogar ne obremenjujem. Kljub temu ga bom obdržal zase, vprašam pa se lahko, na primer, ali bi si voditelj upal isto reči za Putina?
se nadaljuje