Čeprav še vedno spoštujem svojo odločitev, da ne spremljam tako imenovanih »dominantnih medijev«, to je izdelkov slovenskega levičarskega novinarstva, kajti v nasprotnem bi sicer postal »rumen kot Kitajec«, če smem citirati enega od svojih znancev, si moram vsaj zaradi pregleda nad TV programi pomagati z Vikendom, tovrstno prilogo Dela. To me niti stane ne nič, saj je Delo »v hiši«, zato si vsak petek zjutraj najprej prisvojim to prilogo. Večinoma mi služi zgolj za pomoč pri spremljanju različnih TV programov, včasih pa vseeno vržem vsaj eno oko tudi na ostalo vsebino.
Tako mi je v zadnji številki Vikenda za obdobje od 25. do 31. oktobra pritegnila pozornost stran številka 5, kjer sta med drugim rubriki »plus« in »minus tedna«. V omenjeni številki se v »minusu tedna« neka gledalka (bralka) pritožuje, citiram: »Na internetu sem si ogledala prihod kraljice Elizabete II. Mislim, da je obisk kraljice Elizabete II. pomemben za promocijo naše prelepe države, zato me zanima, zakaj TV Slovenija ni prenašala njenega prihoda na letališče, če smo lahko gledali prihode ameriških predsednikov in papeža? Človek dobi občutek, da gledamo samo še politike, kot da druge osebnosti ne obstajajo več.« (konec citata).
Povsem po naključju sem prav te dni končal z branjem knjige »Ruski dnevnik«, oziroma, kot so knjigo prevedli za slovensko izdajo: »Zadnji zapisi. Dnevnik umorjene ruske novinarke.« Kdor se le malo zanima za tovrstno tematiko, bo seveda vedel, da gre za zapise umorjene Ane Politkovske. Sam se seveda skromno prištevam med tiste, ki umorjeno novinarko globoko spoštujejo in neizmerno cenijo zaradi njenega brezkompromisnega razkrinkavanja sedanje Putinove oblasti v Rusiji. To svojo pogumno držo je navsezadnje plačala s svojim življenjem, podobno kot še nekateri, ki so si upali povzdigniti svoj glas proti razmeram v Putinovi Rusiji.
Ob njenem umoru pred dvema letoma sem se njenemu spominu v okviru svojih zmožnosti poklonil s pismom bralca, ki pa v maniri slovenskega levičarskega novinarstva seveda nikoli in nikjer ni bilo objavljeno.
Če se še malo pomudim pri zgoraj predstavljenem »protestu« bralke Vikenda in ga na hitro analiziram, ugotovim, da protestira v točno tistem duhu, v katerem slovensko levičarsko novinarstvo »prosvetljuje« mase slovenskih bralcev in gledalcev, ki temu novinarstvu nekritično sledijo. Namreč, kolikor se spomnim, sta bila v samostojni Sloveniji na obisku dva ameriška predsednika in sicer Clinton enkrat in Bush dvakrat ter papež Janez Pavel II. tudi dvakrat. Clintona nihče od novinarskih udarnikov ne izpostavlja, ker »jim paše«, zato o njem ne govorijo, s čimer ga tudi za slovenske bralske in gledalske nekritične mase praktično ni. Nasprotno je z Bushem, ki je predstavljen kot eden največjih negativcev današnjega časa, merjen seveda s slovenskimi levičarskimi vatli. Zato si upam trditi, da je kritično bralko zmotilo predvsem poročanje o Bushevem obisku, drugače si ne znam predstavljati, zakaj je ni zmotil tudi »prenos prihoda ruskega predsednika«, saj je bil Putin v Sloveniji skupaj z Bushem, ko sta bila oba prvikrat pri nas. Saj, kot pravim, če slovenski novinarji o nekom ne pišejo in se ne opredeljujejo do njega, ga za porabnike njihovih novic pač ni…. Nasprotno je s tistimi, do katerih slovenski levi pisci zavzamejo sovražen in odklonilen odnos in mednje zagotovo sodita tudi predsednik Bush in pokojni papež, oziroma, vsi papeži. Najbolj perverzno pri tem pa je, da si dajo natisniti še rezultate teh njihovih poneumljanj in jih ponosno prikazujejo kot kritični glas slovenskih bralcev in gledalcev – kadija tuži i kadija sudi, bi rekli temu.
Tudi ob tak pristop sem se obregnil v dopisu Studiu City na TV SLO in njegovemu klonu na POP TV, pa seveda tudi od tam ni bilo nobenega odziva; čudno, ne?…………
V zvezi z odnosom slovenskega levičarskega novinarstva do Busha bo morda za ta pablog zanimiv dokumentiran pregled mojega dopisovanja z MMC RTV SLO ob priliki njegovega drugega obiska Slovenije letos spomladi, ker nekako sodi prav v ta današnji kontekst.
Ob prebiranju Zadnjih zapisov Ane Politkovske se mi je utrnila misel, ki utegne na prvi pogled izpasti zelo heretično zlasti za proučevalce in dokazovalce venetskega izvora Slovencev. Trdim namreč, da ob podrobnem in premišljenem prebiranju prej omenjene knjige lahko mirne duše poimenujem Ruse in Slovence za enojajčne dvojčke oziroma Slovence za klone Rusov. Omenjena misel pa takoj izgubi svojo ostrino na račun povečanega obžalovanja ob spoznanju, da smo Slovenci dosegli ta status napram Rusom v zgolj 50 ali 60 letih komunistične in boljševistične prevzgoje, ki smo je bili deležni od naših domačih »vzgojiteljev«, za razliko od Rusov, ki svojo nacionalno zgodovino štejejo v tisočih let.
Ana Politkovska je kot rojena Rusinja vsekakor prva poklicana in najbolj kredibilna oseba za opis ruske duše, značaja in načina mišljenja. Primerjavo tovrstnih slovenskih značajskih kvalitet z ruskimi pa prepuščam bralcem, ki se bodo pripravljeni soočiti s tovrstno literaturo, tako kot sem se jaz, pri čemer pa svojih zaključkov na podlagi konkretnih primerjav nikomur ne vsiljujem, zato jih tudi ne omenjam.
Naj poleg Zadnjih zapisov, ki so izšli leta 2007, naštejem še nekaj tovrstne literature:
Putinova Rusija, avtorica Ana Politkovska, pri nas izšla leta 2007, v Rusiji pa leta 2004;
Razstreljevanje Rusije, avtorja Jurij Felštinski in Aleksander Litvinenko (Litvinenka je doletela podobna usoda kot Politkovsko, skratka, umorili so ga in to prav perverzno z radioaktivnim izotopom);
Disidentova smrt, avtorja Aleks Goldfarb in Marina Litvinenko (Aleksandrova vdova!);
Ekipa iz Lubjanke, avtor že pokojni Aleksander Litvinenko – te knjige še nisem uspel pridobiti oziroma prebrati;
Izpovedi kremeljske poročevalke, avtorica Jelena Tregubov ( v svojih Zadnjih zapisih Politkovska pravi za Tregubovo, da je bila v nekem obdobju članica Putinovega najožjega kroga in celo njegova ljubica – kadar ženska tako razkriva intimne podrobnosti o drugi ženski ji lahko samo verjamemo. Tregubova je pozneje iz tega kroga izpadla in se ji ne piše najbolje, baje se celo pripravlja za odhod v tujino ) – tudi te knjige v moji knjižnici (še) nimajo;
V uvodni besedi prevajalca Zadnjih zapisov Mihe Lamprehta so omenjene še tri knjige Ane Politkovske, ki jih je vse objavila leta 2003:
Druga čečenska vojna;
Umazana vojna: ruski poročevalec v Čečeniji;
Droben kotiček pekla: pisma iz Čečenije;
Nobene od teh treh knjig še nisem prebral,saj niti ne vem, če sploh so v slovenskem prevodu in zato v moji knjižnici dosegljive.
Za malce »domačega tona« ob tem pretežno ruskem branju predlagam še:
Jelcinova Rusija, avtor Bernard Nežmah; morda tudi Zrcala komunizma istega avtorja;
vsekakor pa tudi Polnočni dnevnik, avtor Boris Jelcin.
Mlade obiskovalce tega pabloga vabim, da preberejo čim več omenjenih knjig. Tako si bodo ustvarili sliko tudi o drugi svetovni velesili, ki pa iz naših dominantnih medijev mnogokrat izpade »povsem namerno«, vsekakor ne z namenom marginalizacije ali celo zaničevanja, nasprotno, v primerjavi z Ameriko ji je dovoljeno vse, kajti če se v slovenskih levičarskih medijih o nečem ne piše ali ne govori, potem tega ni…… Omenjene »ruske knjige« bodo dokazale, da to sploh ni res, kajti v kritiziranju in vsesplošnem udrihanju po vsem, kar samo diši po ameriško, bi že doslej lahko mirne duše marsikdaj zamenjali besedo »ameriški« z besedo »ruski«, saj je (bil) modus operandi in/ali učinek nešteto podobnih dejanj vsekakor vsaj isti, če ne še hujši…….
Pa še stereotip, da se lahko in mora kritizirati samo Busha in papeža, bo izgubil svoj levičarski naboj, saj je očitno tudi druga stran sposobna ponuditi kakšnega tovrstnega, povsem kredibilnega »negativca«, ustrezajočega vsem tukajšnjim obstoječim levičarskim standardom za zmerjanje.
se nadaljuje