“Tito je nam dal…”Ne, jaz sem dajal njemu!” Post s takim ali podobnim naslovom sem imel že dalj časa v mislih. V zadnjem času je bilo več zanimivih objav o bogastvu, ki ga je nakradel ta tiran, “trinog”?!? 
Včeraj sem prebral pa še kolumno dr. Boštjana M. Turka, ki me je dokončno spodbudila, da tej tematiki še sam pridam svoj obolos, čeprav nimam nobene ambicije, da bi “konkuriral” prej omenjenim zapisom. Ker moj post temelji na osebni izkušnji, si domišljam, da bo zanimiv vsaj zato…
O svoji dosedanji karieri sem se morda najbolj razpisal tukaj, in v nadaljevanju, tukaj. Za potrebe tega posta je podatkov vsekakor dovolj, da se ohrani rdeča nit “življenjepisa” in poanta zgodbe…
Ko sem študij dokončno obesil na klin, sem se zaposlil v RŽS. 17. novembra 1972 sem naredil prvi šiht. Dobil sem odločbo za vozača, “laufarja”, kot vsak novinec, ki je začel v jami. Tudi A8 smo rekli temu (glej scan spodaj). To je bila takrat najnižja jamska postavka, ki je znašala 4,62 din / uro. Če smo presegli normo, smo dobili pa še ustrezen procent presežka, določen po posebni lestvici. Plus nekatere dodatke: jamskega vedno, dodatek na vročino, vlago, mokroto, prah, Hg hlape, pa takrat, ko je bilo kaj od naštetega prisotnega na delovišču več, kot je bilo dovoljeno. Kot nov, zdrav, mlad delavec, sem bil prav hitro poslan v topilnico, kjer sem odslužil svoj ciklus dela na visokih koncentracijah Hg, nakar sem se vrnil ponovno na delo v jamo.
14. maja 1973 sem šel k vojakom, v Pulo, na svojo željo v mornarico. V Puli sem bil 4 mesece, nakar sem 20. septembra 1973 odšel v prekomando v Split, na š/b (školski brod) Galeb, bolj znan kot Titova luksuzna ladja. Služil sem kot signalist, ker sem bil za tiste takratne vojaške pojme zelo dober radio telegrafist. Doma sem bil namreč že od leta 1966 član Radio kluba, takrat enega najboljših v Sloveniji. Na Galebu sem služil do 3. novembra 1974, ko sem se pozno zvečer po dolgi vožnji iz Splita vrnil domov.
Po kratkem, enotedenskem “privajanju” na civilno življenje sem tako že 11. novembra 1974 ponovno začel delati v rudniku, saj nisem imel kaj “čakati…” Da me bodo vzeli nazaj, so mi zagotovili pa že ob odhodu k vojakom. Sploh, ker je delovno razmerje v takih primerih običajno mirovalo. V jami sem nato delal do sredine leta 1975, nakar sem šel na računski center, ki se je takrat ustanavljal, vendar je to že druga zgodba…
Kaj torej hočem povedati z naslovom posta? Do pred nekaj leti sem vedno ugovarjal vsakemu, ki je začel hvaliti Titota, kaj vse nam je dal, česa vsega ne bi imeli, če ne bi bilo njega, kako nam je on požrtvovalno dajal vse, kar smo takrat sploh imeli, pa oh in sploh, pa Tito gor, pa Tito dol… Sedaj se v to ne spuščam več, niti pod razno ne. Takrat pa sem vrgel v debato karto, ki mi je doslej še nihče ni “štihal”. Odzval sem se nekako tako: “Poglej, jaz sem končal gimnazijo, lahko bi doštudiral, kar bi hotel, pa nisem. Čisto po svoji volji sem šel delat v rudnik, kar je bila povsem moja osebna odločitev. Tam sem delal, velikokrat težko, za par dinarjev na uro. Vendar, to delo sem hotel, in to sem dobil… Ko sem šel v vojsko, sem 14 mesecev služil na Titotovi ladji Galeb. Vsak dan smo morali delati in pucati tisto rjo po načelu, ki so nam ga oficirji stalno ubijali v glavo: “Delajte danes tako, kot da bo jutri Tito prišel na svojo ladjo…” Pa ga ni bilo vseh 14 mesecev, niti sledu ni bilo o njem ves ta čas. Da bi si ogledali njegove prostore? Večina si ni upala niti pomisliti na to! Nekaterim je to seveda uspelo, ker so bili prijatelji s tistimi skrbniki prostorov. Kakšen od njih je nam potem šepetaje zaupal, kako fina oprema je notri, zavese, preproge, kakšne svetle in bogate kopalnice, posebej za Titota in posebej za Jovanko… No, in nekdo je moral to plačevati, a ne da?! Jaz sem pred vojaščino delal v rudniku, za slabih 5 din na uro, ko sem se vrnil domov, sem delal za isto ali za kakšno paro ali dinar več. Kdo je torej Titotu kupil ves tisti luksus? Ali je on meni kaj dal, ali sem jaz dal njemu?! On je imel, kar si je izmislil, zato sem pa jaz imel za delo v jami samo 5 din na uro. Če ne bi njemu plačevati vsega tistega bogastva, bi pa tudi jaz dobil za svoje delo tam notri več kot tistih 5 din! Kdo je torej komu kaj dal, jebemti sunce!?” S tem se je redko katera debata sploh končala, ker je večina mojih sogovornikov že prej odnehala, sicer tako, da so mene skušali narediti neumnega, ker to sploh govorim, oni so bili pa seveda tako pametni, da so oni mene zjebali, ne pa jaz njih…
