Tako sem se v začetku septembra torej znašel v veliki avli tiste grde rumene stavbe FSPN, kvadraste oblike, ki je “kraljevala” nad takratno bežigrajsko panoramo onkraj Titove ceste.
Na ravni strehi so bile neke zarjavele antene in podobna šara, v stavbi pa so bile pod isto streho tako predavalnice kot tudi dom za tamkajšnje študente. Prav ta dom je bil neposredni vzrok za moje prvo bližnje srečanje z UDBO in nekaterimi metodami iz njenega širokega spektra dejavnosti. Čeprav se mi takrat o kakšni UDBI še sanjalo ni…
V tisti avli je bila precejšnja gneča, tam smo bili pa predvsem iz razloga, da si bomo najprej zagotovili sobo v domu. Jaz sem šel v Ljubljano prepričan, da bom zaradi ustrezne oddaljenosti od kraja študija to sobo tudi zagotovo dobil. Vendar so bile to precej zavajajoče informacije, sprotna dejstva pa smo spoznavali tudi v medsebojnih pogovorih in izmenjavanju izkušenj, medtem ko smo čakali, da bomo na vrsti za “komisijo”, ki naj presodi utemeljenost naše prošnje za bivanje v domu. Nekako je veljalo, da so upravičenci do bivanja tisti, ki so od Ljubljane oddaljeni vsaj 60 km, in več. Za Idrijo je takrat veljalo tisto splošno sprejeto in uveljavljeno dejstvo, da je razdalja med krajema 56 km. Po stari cesti, nobene avtoceste še ni bilo, in tistih par vedno polnih avtobusov, ki so vozili na tej relaciji, je bilo vse, kar je predstavljalo prometno povezavo Idrije z Ljubljano. Zato sem že takrat zaslutil, da se lahko od pričakovanj o tisti sobi tam kar poslovim… Med čakanjem pa mi je pritegnilo pozornost nenavadno, že kar agresivno obnašanje neke mame, ki je s svojo hčerko neprestano krožila po tisti avli, nagovarjala vse in vsakogar, ter neumorno razlagala, da sta iz Maribora, da je hčerka upravičena do sobe v tistem domu, ker je tako od daleč, da ji zato soba vsekakor pripada, in tako dalje. Punca je bila čisto tiho, hodila je ob mami in se držala kot kakšna Madona, nedolžna in prestrašena, boječa se kdo ve česa in kdo ve koga… To je bilo prav v oči bijoče, zato sem morda tudi zaradi tega pozneje opazil, da je mama ostala sama, hčerka je nekam izginila, ona je pa še vedno ponavljala svojo mantro o upravičenosti svoje hčerke do sobe v tistem domu tam. Nakar sem ravno takrat prišel na vrsto tudi jaz (ne vem več, po kakšnem ključu smo se vrstili), da grem v nadstropje više in komisiji predstavim svojo prošnjo. Potrkam, vstopim v nekakšno predsobo, na sredi je bila miza, dva stola, na enem je sedel nekaj let starejši moški od mene, drugi stol je bil prazen. Levo od tiste mize je bil še en vhod, brez vrat, ki je verjetno vodil v sobo s posteljami. Ta verjetnost se mi je malo pozneje tudi potrdila, v vsej svoji prepričljivosti… Moški me je zdolgočaseno pogledal, kot da bi vedel, kaj mu bom govoril, jaz sem pa tudi imel neki neprijetni občutek, da me tip kar nekako pozna, čeprav nisem vedel, ne od kod, ne od kdaj naj bi me. Jaz sem njega zagotovo prvič videl. Imel je nekako surov obraz, pod nosom tiste košate brke, kot kakšna krtača so izgledali. Bili so kot tisti znameniti “miličniški” brki, ki so jih poudarjeno nosili mnogi miličniki, ker brade takrat niso smeli nositi, zato so pa s tistimi pretiranimi brki nekako potihoma izkazovali svojo pripadnost in status v družbi. Ja, pa Udbovci so imeli enake, iz istega razloga, kar sem izvedel mnogo kasneje, ob neki povsem drugi priložnosti. No, tisti tip me je naveličano poslušal, ko sem stal tam pred njim, nakar mi je “serviral” tistih 56 km oddaljenosti, plus še pripombo, da tudi 60 km ni tako velika razdalja, da bi bil že zaradi tega upravičen do sobe v njihovem domu. Vedel sem, da sem pogorel in da tam nimam več kaj iskati… Med tistim kratkim pogovorom sem večkrat opazil, oziroma, bolje, slišal, neko premikanje v tisti sobici zraven, vendar me ni brigalo, kaj je tam, ker me je skrbelo zgolj za sobo. Ko sem po kratkem in popolnoma neuspešnem pogovoru odhajal, sem šel malo okrog mize, tako da se mi je odprl pogled v ono sobico zraven. In kaj sem videl tam? Tista hčerka iz Maribora je ležala na tistem pogradu takoj za vhodom, eno nogo je imela stegnjeno, drugo pokrčeno v kolenu, da ji je krilo zlezlo že povsem na trebuh. Ob njej je ob pogradu klečal verjetno oni drugi član komisije, čigar prazni stol je bil za mizo v prvem prostoru. Situacija je bila že kar daleč in vroča, ona Mariborčanka je bila že precej “v obratih”, tako, da je klečeči zagotovo uspešno napredoval, saj sploh ni bil pozoren name, ko sem se prekladal tam okrog. Tistemu brkotu je bilo pa tudi vseeno, kaj sem videl, in koliko. Očitno Mariborčanka ni bila prva brucka iz tiste naše generacije, ki je že kar takoj preizkusila udobnost in kvaliteto domskih pogradov…
Jaz sem si resignirano rekel, kaj sploh še počnem tam, v tistem kazinu… Tisti mesec študija, ki sem ga še zdržal, sem na predavanjih bolje spoznal in si ogledal tisto Mariborčanko. Imela je povsem neznačilen priimek za štajerski konec, od koder je prihajala (nikoli ga ne bom pozabil; njeno ime mi je pa ušlo iz spomina). Vem, da sem takoj pomislil na to, da “jebenti, saj to je pa naš priimek, gor okrog Tolmina pa Kobarida se kakšen tako piše, saj je čisto italijanski, ne pa štajerski”. Priimek je precej znan iz slovenske literarne zgodovine 19. stoletja, možakar je bil kar priznan literat v tistem času, sedanja, sodobna literarna zgodovina ga pa ne omenja (ceni?) prav veliko… Tista punca niti ne vem, kaj je vpisala in študirala. Tudi če je končala novinarstvo, njenega priimka nisem nikoli zasledil v tej druščini. Lahko, da se je poročila in delala kot novinarka, lahko, da je študirala pa tudi kaj drugega (sociologijo, politologijo…) in delovala na teh področjih. Lahko, da je pa tudi končala s študijem, tako kot jaz, npr., in se predčasno poslovila od FSPN in Ljubljane. Lahko, da se je zaposlila pa tudi v Udbi, zakaj pa ne? “Sprejemni izpit” je na tistem pogradu vsekakor uspešno opravila, saj je bila sicer fajn baba, ona dva pa tudi nista bila iz ta zadnje moke. Ker sem se na podlagi precej kasnejših posrednih pogovorov in dejstev 100%, oziroma 200% prepričal, da je bil omenjeni brko res Udbovec, lahko utemeljeno domnevam, da je bil tudi njegov kolega, oni, ki se je takrat ves posvečal Mariborčanki… Pa tudi brko jo je pozneje lahko “preizkusil”, da je dobila še njegovo soglasje za bivanje v domu…
Meni je šlo vse skupaj že “na kozlanje”. Študija se nisem lotil s srcem in veseljem, ter prepričanjem, da ga bom tudi dokončal. Ker nisem dobil sobe v domu, sem gostoval pri dveh sošolcih, ki sta mi gostoljubno ponudila streho nad glavo, da smo se trije tiščali v neki podstrešni luknji stanovanjske hiše, skoraj dol na Brezovici. Jaz sem bil od te trojice prvi, ki je odnehal, eden, “kemik”, je zdržal eno leto, drugi, “ekonomist”, se je pa še kakšni dve leti prekladal tam okrog, nakar je tudi on končal, brez kakšnega študijskega rezultata, seveda. Sedaj je pa že pokojni, tako, da se ga lahko na srečanjih maturantov našega razreda vsakih pet let zgolj še spominjamo… Kot smo se ga npr. letos, na 45. obletnici mature…
V tistih dneh je umrl moj stari oče. Na faks sta me prišla iskat brat in bratranec, sedaj tudi že onadva oba pokojna. Srečali smo se v tisti “zloglasni” avli, naložili smo se v avto in se odpeljali v Idrijo. Jaz se takrat ravno tiste dni nisem obril, zato sem bil precej kosmat, in tak sem šel z njima domov. Ko me je mama zagledala, je tiho zajamrala in očitajoče dejala, da “glih tak ti pa res ni treba hoditi po svetu…” Ona je že slutila, kako se bo vse skupaj končalo, kajti, ko sem začel kazati vse več odpora in negativnih občutkov do nadaljevanja študija, me je enkrat prišla obiskat v Ljubljano, me spodbujala in me skušala optimistično usmeriti v študij. Še danes jo vidim, ko je z avtobusom odhajala z avtobusne postaje v Ljubljani, ko mi je na drugi strani okna optimistično pomahala v pozdrav in v spodbudo. Seveda pa me je preveč dobro poznala, da ne bi že iz izraza na mojem frisu, in povsem anemičnega migljaja, ki naj bi pomenil pozdrav, spoznala, kako se bo moj “študij” končal… Fotr pa kot fotr, verjetno ji je rekel, da je že vseskozi vedel, kako se bo končalo, namreč, “če sem ga že skozi gimnazijo komaj zrinil in prisilil, ni čudno, če je sedaj tak’, kot je”…
Tam po FSPN sem se torej vlačil “kot megla brez vetra” še nekaj časa. V indeksu, ki ga še vedno hranim, imam potrjeno inskripcijo (podpis) za I., zimski semester, in sicer od sledečih profesorjev: dr. Južnič, Novejša politična zgodovina, število tedenskih ur 2+1; Markič, Politični sistem SFRJ, 2+1; dr. Jerovšek, Teorija delovnih organizacij, 2+1; dr. Pleterski, Novejša politična in socialna zgodovina Jugoslavije, 2; dr. Južnič, Socialna in politična antropologija, 2+1; Stopar, Temelji družboslovne statistike, 2+1; Bučar, Angleščina, 3; Pristov, Osnove narodne obrambe, 2; Od omenjenih profesorjev se z naklonjenostjo spominjam dr. Jerovška. V kratkem trajanju mojega študija so me njegova predavanja še najbolj pritegnila. V svojih spominih na bivanje v Ameriki je bil še poln pozitivnih vtisov in navdušenja, ki ga je posredoval tudi nam. Tako, kot me je dr. Jerovšek navdušil, me je odbijala pa Stoparjeva s svojo statistiko. Tako dolgočasnih predavanj do takrat še nisem slišal, poleg tega pa so bila podana tako anemično in brez nekega intelektualnega naboja in elana, da sem imel vtis, da je predavateljici čisto vseeno, ali kaj odnesemo s tistih predavanj, ali pa prav nič… Za II., poletni semester, imam potem v indeksu vpisan zgolj seznam predavanj, naslov predavanj oziroma vaj, in število tedenskih ur. Poleg prej naštetih predavateljev in njihovih predavanj so tam še: dr. Južnič, Viri socialne statistike, 2+1; mag. Klinar, Obča sociologija I, 2+1; in dr. Bibič, Obča politologija I, 2+1. Lastnoročne inskripcije pa nimam od nobenega profesorja več. Takrat sem bil očitno že doma, in za vse večne čase naredil križ čez FSPN, tisti Dolančev rdeči lemenat…
Ker je minilo že 45 let od takrat, to pisanje zagotovo ne predstavlja nekega mojega prozornega opravičevanje in/ali iskanja izgovorov izven sebe za neuspešen študij. Zato lahko omenim še kakšen dodaten vzrok, ki me je tudi prepričal, da pač ne sodim v tisto druščino tam na FSPN. Na primer: tam po faksu se je šminkirala Manca Košir, ki naj bi bila “kot da” študentka, pa sama ni vedela, ali bo filmska igralka, ali študentka, ali oboje, ali pa nekaj tretjega. Temu primerno se je tudi obnašala in letala tako visoko, da jo Bog obvarji, ko bo strmoglavila, saj še danes živi v tistih časih. Profesorji, fakultetna uprava in kar je še takega, so se pa bolj podrejali oni njej, kot pa ona njim. Meni in meni podobnim pa še pomisliti ne bi pustili na kaj takega… “Kdor visoko leta, visoko pade”, bi rekel pokojni Žarko Petan… Ali pa spoznavni večer novih brucev: neki tipčki, ki jim je že na frisu pisalo, da so sinovi pomembnih komunističnih funkcionarjev, in so se tako tudi obnašali, seveda, so “kot da” zrihtali dvorano za srečanje brucev. Težko da je bilo, baje, vendar, če znaš, znaš, so se nekako hvalisali. So pa zrihtali dvorano v takratnem Domu JLA, nasproti avtobusne postaje. Dvorana je bila nizko v kleti, do nje je vodilo precej širokih stopnic, bila je luksuzno urejena in vzdrževana. Pa, saj je bila od JLA, zaboga. No, in tipčki so se hvalili, kako so se trudili, da so jo najeli, ko pa je vendar jasno, da sta eden ali dva njihova fotra poklicala ustrezne sogovornike na vojaški strani, in dvorana je bila tu. Pa ne toliko zaradi nas, ampak predvsem bolj zaradi unih par funkcionarskih tipčkov, da so se oni imeli “na nivoju”, kot so bili vajeni že od doma…
Jaz sem šel na srečanje, postopal sem tam pred vhodom v dvorano, ne vedoč, ali bom šel naprej, ali ne, nikogar nisem poznal… Pa me je ogovoril en kolega, po govorici sem takoj presodil, da je Štajerec. Tudi on je postopal tam okrog, in me nagovoril, skladno s svojo štajersko dobrodušnostjo, optimizmom in zabavnostjo. Od nekdaj imam rad te vrline in lastnosti, ki jih Štajerci premorejo v obilni meri, zato tudi njih kot ljudi že od nekdaj cenim in sem rad v njihovi družbi, če le nanese priložnost za to. No, z Jožetom (njegov priimek mi je tudi ostal v spominu) sva se res takoj ujela in potem preživela kar lep preostanek večera tam. Še posebej, ko naju je ogovorila ena prijetna kolegica, zelo zgovorna in vesela, za razliko od njene prijateljice, s katero sta prišli skupaj, vendar je bila ta druga precej sramežljiva, povsem tiho je bila, in kot da je v nekakšni zadregi, kot da ni vajena družabnosti. Popolnoma sta si bili različni, vendar sta se odlično ujemali, je bilo videti. No, ona prva se je predstavila kot Mija, da je iz Ribnice doma, bila je prikupna, malo bolj okrogla, zelo zgovorna in rada se je smejala. Zato sem se tudi jaz končno “izdrl iz boba”, kot rečemo tukaj, povedal, da sem iz Idrije, da imam sorodnike v Kočevju, da poznam Ribnico, in tako dalje. Mija mi je takoj vrnila s tisto običajno zbadljivko, da “čigav je potem Jakob Gallus Petelin, ali je bolj Ribničan, ali pa nemara res Idrijčan”… Vsak je seveda “svojo malho hvalil”, čeprav Gallus Petelin verjetno ni bil ne eno, ne drugo, tako medsebojno zbadanje je bilo takrat pač priljubljeno. Jože se je pa bolj posvetil Mijini kolegici, tako da smo se res kar lepo našli in preživeli lep spoznavni večer, vreden svojega imena. Ko smo se razšli, smo si verjetno obljubili, da se bomo še kdaj srečali, vendar vsaj od mene ni bilo nobene tozadevne koristi, ker sem jo kmalu potem zbrisal iz Ljubljane in s tem tudi iz moje novinarske prihodnosti… Jože je pa faks očitno končal, med drugim je delal na mariborskem radiu, kajti, kadar koli se je ljubljanski radio vključil v kakšna poročila z mariborskega konca, in sem slišal, da je avtor prispevka Jože ……, ki je svoj prispevek tudi prebral, sem se takoj spomnil nanj in pomislil, “a viš’, Jože je…” Mija je tudi končala študij, kolikor sem poznal in spremljal medijsko sceno precej let nazaj. Njena prijateljica pa, Bog si ga vedi. Lahko, da je bila še celo najbolj uspešna od vseh nas, ki smo se takrat spoznali, vendar, kaj, ko se še njenega imena ne spomnim več, kaj šele priimka… No, saj Mija je pozneje uporabljala poleg imena dva priimka, vendar se tistega njenega dekliškega, s spoznavnega večera, pa kljub vsemu še vedno spomnim…
Za konec naj na kratko povzamem: večkrat sem v tem pisanju opozoril, da sem bil v času, ki ga opisujem, še zelo mlad, neizkušen, po eni strani vihrav, po drugi preveč “zaprt”, ipd. To ni nobeno opravičevanje, kajti, če za 19-letnega človeka ne moremo reči, da je pa res še mlad, potem ne vem, za koga pa lahko… Odločitev, ki sem jo takrat sprejel, namreč, da dam popolnoma nepreklicno in trajno slovo kakršnemu koli novinarstvu in karieri, ki bi bila povezana z njim, je bila ena najboljših odločitev v mojem dosedanjem življenju. Danes je lahko, gledati 45 let nazaj in biti pameten. Vendar, takrat nisem vedel praktično ničesar v primerjavi s tem, kar si domišljam, da vem danes. Pojma nisem imel, kaj je UDBA, na primer, pa so mi vseeno šli na živce ljudje, za katere se je mnogo kasneje izkazalo, da so res delovali v njej. Pod komando so imeli celo visokošolsko ustanovo, kjer bi se moralo predavati pa vse kaj drugega, kot pa kakšno sovraštvo do drugače mislečih, in promovirati prevlado enih (vsemogočne Partije) nad drugimi (rajo). Pojma nisem imel o odnosih na Univerzi, fakultetah, na FSPN… Pa vendar mi je nekaj reklo, da ni vse tako, kot bi moralo biti. Na živce so mi šli tisti funkcionarski sinčki, ki so imeli vsega na pretek, da sami niso vedeli, kaj bi si še izmislili. Na živce so mi šli posamezniki, ki so uradno imeli enak status študenta, kot jaz, pa so bili “gor vzeti” in spoštljivo obravnavani skoraj bolj kot dekan fakultete, katero so “kot da” obiskovali. Nikakor nisem mogel trobiti v isti rog s takimi osebki, zato sem resnično ponosen, da sem že pri svojih 19-ih letih spoznal, da nisem za med njih. Ko danes včasih pomislim, kaj bi bilo, če bi vseeno končal FSPN in diplomiral kot novinar, se sam pri sebi nasmehnem svoji ugotovitvi, da bi se zagotovo požrli med sabo, ko bi vsak zagovarjal svoje vrednote. Ali bi jaz požrl njih, ali pa oni mene. Zagotovo bi bilo slednje. Kajti, jih je pa le preveč, vseh teh Dolancovih lemenatarjev, ki nam krojijo našo usodo (če se jim pustimo)…
Pa tudi knap sem bil. V jami (rudniku) sem delal skoraj 22 let. To so bila leta, katerih se najraje spominjam. Velikokrat je bilo težko, na začetku celo zelo težko, vedno pa je bilo kljub temu lepo. Pa nekaj imam za pokazat’, če se včasih ozrem nazaj v ta leta. Še pokojni fotr je takoj prepoznal to. Kakor koli me je že med gimnazijo (uspešno) odvračal od vse te knapovš’ne, me je potem, ko sem čez kakršenkoli nadaljnji študij dokončno naredil križ in se zaposlil pri Rudniku, marsikatero jutro zbudil in me poklical, rekoč, “cajt je, greva…” Šla sva skupaj na šiht, on je delal eno, jaz povsem drugo, vendar, ko sva se včasih srečala, oba oblečena v tiste običajne “šihtne cujne”, se je pa le zasvetila ena majhna iskrica ponosa v njegovih očeh, ko me je videl, da sem povsem enakopraven v družbi z ostalimi knapi, kjer smo si bili v jami pa resnično vsi enaki med sabo… In ker je videl, kako z veseljem in odgovornostjo opravljam svoje delo…