Hja, kaj naj rečem? Sorry, Smokie, no… Če je komad fajn, tud’ njegov naslov ne more bit’ slab. Saj zato ga parafraziram… Upam vsaj, da bo vsebina tega posta upravičila to “zlorabo”. Se bom potrudil… Lucujevih umotvorov ne berem več, niti pod grožnjo smrtne kazni jih ne bi. Nekoč, davno, sem jih… Danes pa še od daleč, s palico, ne drezam vanje… Ob vsakodnevnem spremljanju različnih e-medijev pa seveda naletim tudi na omembo ali citat kakšnega trenutnega dosežka “iz intelektualne delavnice Lucuja” (prosto po Pavletu Gantarju in njegovi “intelektualni delavnici ZARES-a”). Nekje sem zasledil, da je trenutno zelo angažiran pri sestavljanju nove vlade. A to je tudi v opisu del in nalog novinarjev? Nisem vedel… No, za slovenske družbenopolitične delavce á lá Lucu je to seveda pričakovano. Od njih celo zahtevano; nagrada pa že pride, pozneje…
Dogodek, ki ga opisujem, se je zgodil jeseni 2005. V obdobju tiste znamenite Janševe vlade 2004-2008, ki je levičarji še do danes niso “prebavili”. Zato je kar nekaj simbolike v najnovejših prizadevanjih teh istih levičarjev in njihovega ideološkega naraščaja, ko se po 10-ih letih znova na vse kriplje trudijo škodovati Janši pri oblikovanju vlade. Lucu je pa ponosen zastavonoša na čelu te rdeče falange. Znova poskuša…
Septembra 2005 je bila slovesna otvoritev obnovljenih kanomeljskih klavž in z njimi povezane MHE Klavžarica. Mene je tja povabil kolega, s katerim sva bila dolga leta “tavar’ša” v jami, sicer domačin iz Kanomlje. Jaz sem rad šel, ker do takrat sploh še nisem bil tam gor, kar ni (bilo) ravno pohvalno…
Dr. Vasko Simoniti je bil napovedan kot slavnostni govornik, poleg njega pa še eden ali dva druga. No, ministra za kulturo ni bilo, namesto njega je prišla dr. Jelka Pirkovič, državna sekretarka na ministrstvu. Ko smo se zbirali in iskali primerna stojišča, sem najprej opazil Lucuja, saj je njegova ogromna, bleščeča se “tintara” prav izstopala v tistem okolju. Tam okrog se je smukala še neka fotografinja, na pol bjonda v plavih kavbojkah, ki je fotkala vsenaokrog, občasno se je pa še “kot da slučajno obregnila” ob Lucuja in si izmenjala z njim par besed, ali pa samo zgovoren pogled. Seveda je bila to Žavbijevka… Z Lucujem je mnogo bolj zavzeto “občeval”, komuniciral, lokalni novinar, in zahvaljujoč tem prizorom, sem na licu mesta videl, kako Lucu v resnici “piše” svoje Šepete sedmega dne in podobne družabne kronike, “plaudre” po naše (opravljive govorice, natolcevanja…). Kadar koli je prišla na prizorišče kakšna “zanimiva” oseba, se je lokalni pisun približal Lucuju, mu kar v mimohodu s par besedami povedal, kdo dotični je, in se hitro oddaljil od tam. Vse je bilo narejeno kar tako, mimogrede, slučajno, nedolžno, kot da se tipa sploh ne poznata, kot da se eden opravičuje drugemu, ker se je v množici slučajno zaletel vanj… Kako si je Lucu pribeležil tiste opazke, ne vem, ker tisti trenutek, ko je bil lokalec ob njem, si zagotovo ni ničesar zapisal, sicer bi onega “izdal”. Lahko, da si je pozneje, s pomočjo kakšne priučene finte… Če je bila oseba za na fotko, sta se pa še Lucu in njegova sporazumela, kot sem že prej opisal.
Ko je bilo dogodka konec, sem si še malo ogledal okolico klavž, kolega se je pogovoril s svojimi Kanomeljci, nakar sva odšla nazaj dol, proti avtu. Na poti sva naletela na točno uno dvojico, Lucu-Žavbi. Ko bi si najbolj želel srečati ju, mi ne bi ratalo, tako pa sem nanju naletel na nekem neuglednem, “zmatranem” in blatnem kolovozu sredi tiste kanomeljske divjine. Zdolgočaseno in kar malo preplašeno sta delovala tam, sama, nekaj sta postopala okrog avta, kolega je že mislil, da jima je nekaj “krepalo”. No, vprašala sta naju, če je gostilna spodaj v ribogojnici odprta, če se dobi kaj rib tam. Kolega je vedel, da ni odprto, to jima je povedal, onadva “Hvala”, midva “Prosim, ni za kaj”, in sva šla naprej. Jaz sem potem pripomnil, “A si ga vidu, tipa…”, kolega me je vprašal, če ju poznam, odvrnil sem, da samo iz cajtengov, nakar je on še prav po kanomeljsko ocenil Žavbijevko, rekoč, “visak’ je nasajena, drgač’ pa neč pasjebn’ga at babe…” Glede njenih dolgih nog sem se strinjal z njim, z ostalo oceno tudi, svojih dodatnih negativnih občutkov do tiste dvojice mu pa niti nisem hotel razkladati, ker ni imel pojma, kdo sta…
Čez nekaj dni sem v mestu srečal enega drugega lokalnega novinarja, izmenjala sva običajne vljudnosti, pa “kaj je novega…?”. Jaz sem nato dodal še nekaj približno v tem smislu: “Zadnjič te pa ni b’lo gor u Kanomlji, pr’ klavžah… Kak’, hudiča, da ti je pa to ušlo?! A veš, da sem iz prve roke vidu’, kak’ Lucu piše tiste svoje plaudre u Nedelo. Saj mu je un kurc od …… use na pladnju servirau…!?” On mi pa povsem nonšalantno odgovori: “Ja, a nis’ vedu’?! On povsod po Sloveniji izkorišča take lokalne dopisnike, da mu sporočajo novice iz svojih okolij. Pol’ jih pa preoblikuje za svoje rubrike in jih pod svojim imenom objavi. Unim da kakšno malenkost, če sploh, dr’gač pa use sam pobere, in se frajerja dela. Saj tud’ fizično ne more sledit’ usemu, po celi Sloveniji, pa poznat’ use te ljudi, o kerih piše, a ne…!?” Na podlagi videnega sem se strinjal, da res ne more biti povsod in poznati vseh, o katerih piše, izrazil sem pa pomislek, da zakaj potem objavlja vse to pisanje, kot da je njegovo, če mu pa drugi “pedinajo”. Sogovornikov odgovor me sploh ni presenetil: “Ja, viš’, eni pač lohk’…”
Očitno eni res mislijo, da lahko počnejo vse, kar hočejo. Če bi bili prepričani, da delajo prav, bi si informacije na javnih mestih izmenjavali javno, jasno in glasno. Ker pa se obnašajo tako, kot so se gor v tisti kanomeljski goščavi, ko so nas imeli za take mone, da ne vidimo in ne slišimo nič, na koncu oni izpadejo še večje mone, kot že itak so…