…Ja…Jebi ga…En dober mesec sem se sicer šel to…In poskusil vsega skupaj trikrat: prvič, zadnjič in nikoli več. Hvala Bogu, da je bilo tako…
Prav v teh dneh mineva 45 let, kar sem se spustil v tozadevno kratko avanturo, s katero pa sem po še krajšem postopku zelo radikalno tudi zaključil… Toliko časa, kot ga je že preteklo od takrat, se mi verjetno upravičeno zdi kar primerna časovna distanca, da tiste svoje tedanje izkušnje posredujem še komu… Konec koncev je pa že skoraj pol stoletja minilo; to pa tudi ni kar tako… Velik’ cajta, ni kaj rečt’, jebenti…
Glede na, brez masovne kritične distance sprejet in vseprisoten trend na današnjem Slovenskem, namreč, da se tako rekoč ničesar ne sme zgoditi brez “dobre, stare UDBE” (sic!), ali mimo nje, bo tudi moja zgodba oplemenitena z obveznim obolosom, ki ga omenjena UDBA očitno mora prispevati kjerkoli, kadar koli in komur koli… 45 preteklih let pri tem ne sme biti noben izgovor za neka (nepotrebna!) opravičevanja, da “takrat je bilo sicer morda res tako, danes pa ni več tak’…” Vraga, da ne glih tak’! Pa kaj še! Prav tak’ je še!! Kot da teh 45 let sploh n’kol’ ni b’lo…”
…Učenje mi nikoli ni delalo težav. Osem let osnovne šole sem zaključil v istem “tempu”, kot sem ga vzdrževal od prvega do osmega razreda – nekaj sem jih izdelal z odličnim, nekaj pa s prav dobrim uspehom. Tako, da tudi zaključno “Spričevalo o končani osnovni šoli” potrjuje, da sem torej “končal šolo s prav dobrim splošnim uspehom”. V šoli sem bil torej “priden”, kot so takrat naše mame ocenjevale svojo otročad…
Kar nekako samoumevno in logično za učence s takim in podobnim učnim uspehom je bilo, nadaljevati šolanje na idrijski gimnaziji. Ta je bila takrat v slovenskem merilu v samem vrhu tovrstnih šol, kar se tiče kvalitete izobraževanja. Očitno so se profesorski zbori zavedali slavne zgodovine prve slovenske realke, zato so jo skozi njeno naslednico, “mojo” Gimnazijo Jurija Vege, vsekakor uspešno ohranjali in negovali tudi v mojih dijaških letih, kot tudi že prej, pa pozneje tudi. Pa še v domačem kraju je bila. To dejstvo je vsaj pri meni pomembno vplivalo na mojo odločitev, da šolanje nadaljujem tam.
Tisti sošolci in sošolke, ki se niso odločili za gimnazijo, niso imeli neke posebne izbire. Nekateri so šli direktno v proizvodnjo v tistih par tovarn, ki so ob močnem rudniku vegetirale in komaj preživele od prvega do zadnjega dne vsak mesec. Večina fantov je šla za vajence za različne tehnične poklice pri rudniku, nekateri so šli za avtomehanike h tedanjemu Avtoprevozu, zelo redki pa so se odločili za odhod v Ljubljano, na eno tamkajšnjih tehniških šol, da so pridobili srednjo izobrazbo in postali tehniki. Za punce se pa niti ne spomnim več, kaj jim je bilo sploh še na razpolago. Rudnik je po večletnem premoru ponovno začel z rudarsko industrijsko šolo, ki je izšolala kvalificirane knape. Ta šola sicer ni imela nekega posebnega ugleda, kar je bila svojevrstna krivica, vendar, takrat se je tako gledalo na to. “Če ne boš priden v šol’, boš šel pa za knapa…” Večina rudarskih učencev je tako ali tako prihajala iz bližnje ali daljne kmečke okolice, bilo je pa tudi kar nekaj “mestnih” fantov.
Jaz sem že omenil, da sem se za Gimnazijo odločil predvsem zato, ker je bila v domačem kraju. Iz neke “komoditete” torej. Zato tudi od prvega dne, ko sem sedel v klop v prvem razredu, do tako rekoč do zadnjega dne v četrtem, še vedno nisem vedel, kje bom nadaljeval študij. “Kaj bom postal”, “Kaj me veseli”, kot smo rekli takrat. Logično je namreč bilo, da po gimnaziji greš naprej, na neko fakulteto, kajti zgolj s končano gimnazijo “nisi bil nič”… Nič ni pomenilo, če jo imaš, pa ne greš naprej študirat. Za razliko od tehnikov, ki so po štirih letih prišli iz Ljubljane in dobili tako ali drugačno službo, ustrezno njihovi srednji izobrazbi.
Ker nisem imel pred sabo nekega konkretnega cilja, so me zato v gimnazijskih letih od časa do časa obšle razne želje, da bi z gimnazijo kar končal. Pa da bi šel kar v rudarsko šolo; ali pa na morje, na ladjo, za telegrafista (takrat sem bil navdušen in še kar dober radioamater v domačem radioklubu); pa to; pa ono… Vse moje tovrstne poskuse mi je pokojni fotr sicer uspešno izbijal iz glave, rekoč, da “Gimnazijo boš končal, na vsak način, o tem ni debate. Potem, ko jo boš naredil, se pa izmišljuj, kar si hočeš…”
In tako je tudi bilo. Sicer nisem bil tako “priden” kot v osnovni šoli, saj sem razen v prvem letniku, v preostalih treh vedno imel kakšnega popravca, bodisi iz matematike, ali pa iz fizike. Vsak popravni izpit sem sicer uspešno opravil, imel sem pa vsaj pokvarjene počitnice zaradi dodatnega učenja, če že drugega ne. No, zaključni izpit (maturo) sem potem opravil s prav dobrim uspehom… Na veselje vseh domačih, pa tudi sam nisem bil povsem ravnodušen, glede na vse “muhe”, ki so me občasno obletavale in pikale v tistih štirih letih…
Enkrat proti koncu četrtega razreda je na gimnazijo prišel pokojni prof. dr. France Vreg, ki je bil na tedanji FSPN eden glavnih predavateljev. Delal je reklamo za študij novinarstva na “njegovi” FSPN, zato nam je predstavljal nekatere svoje osebne doživljaje in izkušnje, ki jih je imel kot novinar. Takrat smo bili mladi, 19-letniki, tik pred maturo, vzgojeni in vzgajani v tedanji različici jugoslovanskega komunizma in socializma, izven tega okvira pa sploh nismo videli in poznali ničesar drugega… Zato smo odprtih ust sledili njegovemu pripovedovanju, kako je kot novinar “na ti” s takratnimi glavnimi politiki, med katerimi je poudarjal svoje posebno poznanstvo z Vido Tomšič, Lidijo Šentjurc in Mico Šlander. Pepco Kardelj je mnogo manj omenjal, še manj pa Zdenko Kidrič. Njegove “favoritinje”, vsaj tako je govoril o njih, so bile predvsem prve tri. Nas je seveda impresioniralo, kako si on upa nagovarjati jih, vleči iz njih razne “skrivnosti”, ki so jih zaupale zgolj njemu, v smislu: “ker si ravno ti, ti povem, vendar, ne govori naprej…”, in podobno. Nakar je kot novinar tisto ekskluzivo vseeno objavil, morda malo predelano, pa vendar. One “tri gracije” je “kot da” nategnil, prinesel okoli, sam je pa požel slavo zaradi tistega, kar je samo on vedel, in je zato tudi samo on lahko objavil… Danes, z razdalje 45 let je seveda jasno, da je bilo njegovo govorjenje eno samo nakladanje in navadno sranje. Vsi so bili zmenjeni med sabo, kaj se bo objavilo, in kako, ter kdo od novinarjev je bolj posvečen za tovrstno delo, kot drugi, ki to niso. Moj pokojni fotr bi rekel, če bi ga slišal, da “tisto, kar je uni vam tam nakladal, še prašiči ne bi žrli…”
Jaz, ki sem bil popolnoma brez cilja in želje, kaj bi sploh študiral, sem torej padel na tisto profesorjevo fintiranje. Mislil sem si, da pišem pač zelo rad, slovenski jezik mi je bil priljubljen predmet, slovnica tudi, angleščino sem prav tako imel rad, ruščino malo manj, torej… Gremo na študij novinarstva, pa bo. Pojma nisem imel, v kaj se spuščam, kljub Vregovemu prosvetljevanju in propagandi. Pa to je res treba vedeti, da sem bil šele 19 let star, in temu primerno “zrel”, izkušen in razmišljajoč…
se nadaljuje