Na TW sem obljubil, da bom opisal, kako so varovali Plavega ob obisku našega RŽS (Rudnika živega srebra). Z 280 znaki se je to izkazalo za nemogoče, zato bom s TW linkal sem, na ta post, kjer sem si glede prostora dal duška, tako, da grem iz ene skrajnosti v drugo, bi kdo upravičeno pripomnil…
Časovno ne morem opredeliti obiska bolj natančno kot tako, da je bil tam okrog leta 1995, kakšno leto prej ali pozneje. Sicer pa priloženi fotografiji povsem zadoščata, upam.
Jaz sem bil takrat pri “ta šohtnih”, šahtni tesar. Žal sem pozabil, kdo je bil moj “tavarš” (jamski sodelavec), kdo “mašinist” (strojnik izvoznega stroja) in kdo “zvonar” (signalist). Tvorili smo eno tako običajno ekipo, ki je bila potrebna pri vzdrževanju izvoznih jaškov. Pri nekaterih delih pa so sodelovali še električarji in strojni vzdrževalci. Na dan obiska Plavega smo bili prej omenjeni prvi štirje v jašku Frančiške, kot že prejšnje dni. Ne vem točno, kaj smo poleg običajnega dnevnega pregleda tisti dan še delali. Enkrat dopoldne se je pripeljal pred jašek “obergutman” (poslovodja), žal že pokojni Jože Strnad, v spremstvu nam neznanega človeka težkoatletske postave, čokatega, nabildanega, imel je tak vrat kot kakšen igralec NFL. Šihtna obleka, ki jo je dobil v rudniškem magacinu, mu je kar pokala po šivih, pa je bila verjetno največje številke, ki je bila na voljo. Mi smo takrat že vedeli, da bo prišel Kučan, čeprav se ne spomnim, kdo nam je to zaupal. Strnad je unemu pokazal “šalo” (kletko), s katero bo prevoz v jamo, kako je pritrjena na “zajlo”, kako je zavarovana proti padcu, če se zajla utrga, ipd. Nato smo ju spustili na VI. obzorje in sta šla po svoje. Jože je unemu pač moral razkazati pot, po kateri bodo pozneje šli gostje. To jima je vzelo kar precej časa, kajti, kdo ve, kam vse je uni “gorila” vtikal svoj nos in mu je moral Jože pojasnjevati… V glavnem, mi smo precej pozneje zagledali en kombi, ki je pripeljal pred jašek Frančiške in tam parkiral. Vsi smo takoj prepoznali “Bunita” (Bojan Miklavčič), ker smo pač poznali njegov kombi, ki je bil vsakodnevno na cesti kot konjska figa, saj se je Buni neumorno prevažal z njim po mestu. Takrat je imel eno trgovinico s športnimi oblačili, zato se je še več prevažal, kot sicer. No, da se bo iz Bunitovega kombija izkrcal Kučan, si pa zagotovo nihče od nas ni predstavljal. Ja, pa je bilo tako in v mestu oziroma na relaciji od jaška Kajzer, kamor so obiskovalci prispeli s predsedniškim avtom, pa do jaška Frančiške, kjer so šli v jamo, si je vsak, ki je bežno opazil kombi, zagotovo mislil zgolj to, da “…a, lej ga, Buni je…” Po drugi strani se jim pa niti sanjalo ni, da Buni pa še Kučana prevaža… S Kučanom sta bila v kombiju še dva ali trije (Pavle Čelik, kaj je zdaj to?!?), ostali so imeli svoj kombi. V bistvu preprosta, vendar učinkovita krinka / finta. Ne vem, zakaj je bila sploh potrebna, če pa s(m)o imeli Kučana tako radi, da ga še danes prenekateri volijo, posredno, skozi razne Virante, Pahorje, Šoltese, Bratuške, Jankoviće, Cerarje, menda že tudi Šarce, Tonine, Požarje, itd…
No, Kučana in spremstvo smo spravili v jamo, jaz sem bil “beglajtar” (spremljevalec ljudi v jamo). Mislim, da je bilo vseh za dve “šali”, jaz sem jih na VI. obzorju izkrcal, odzvonil, odpravil šalo nazaj gor, nakar smo odšli po VI. obzorju. Jaz sem hodil zadnji in pazil, da ni nihče zaostal, ker bi potem kolovratil po njemu popolnoma neznanemu okolju. Po slepem jašku smo se po lestvah spustili na VII. obzorje in odšli proti Jašku Kajzer. Strokovne stvari je tolmačil večinoma direktor mag. Cigale, morda tudi kakšen od prisotnih rudniških inženirjev. Iz VII. obzorja sem jih nato odpravil ven, obratno, kot sem jih v Frančiške noter. Zunaj sta jih čakala še dva kolega, ki sta medtem “kofetkala” pri oknu od rudniške “kuhinje” (priprave malic) in “zabavala” tam prisotne s svojimi pripovedmi o kdo ve čem. Skratka, spravila sta se na nivo njunih tamkajšnjih poslušalcev in igrala dva povsem običajna človeka, ki sta se slučajno znašla tam in hvaležno sprejela ponujeno jima kavo. Ko pa so njuni kolegi prišli iz jame, sta v trenutku “obrnila plato”, se zahvalila za kavo, uradno pozdravila, si nadela običajni, “službeni” izraz na fris, da je izgledalo, kot da prisotnih tam okrog kuhinje sploh ne poznata več, in delala naprej tisto, zaradi česar sta bila v ekipi. To, “zunanje” dogajanje, opisujem seveda po pripovedovanju tam prisotnih in ni nobenega razloga, da jim ne bi verjel. Če so nam znali že z Bunitovim kombijem nametati več kot dovolj peska v oči, so sigurno znali še vse kaj drugega, česar mi še opazili nismo. Od onega z bikovskim vratom pa ni bilo več ne duha ne sluha. Ni ga bilo ne v ekipi, ki je šla v jamo, niti pred jaškom Kajzer se ni kazal. Zagotovo pa ni kofetkal za kakšnim šankom, ali pa igral nekega vsevednega Ljubljančana, ki je prišel razsvetlit idrijske domorodce. Mislim, da nas je vse, ki smo se motali tam okrog, imel zelo pozorno na očeh…
Zakaj se torej na TW upravičeno sprašujem, kdo in kako varuje(jo) Kučana, ko se šminkira tam po Ljubljani in se razkazuje kot kakšen “politični ekshibicionist”? Na primer: pred nekaj leti sta bila na obisku v Idriji japonski princ Akišino in njegova žena, princesa Kiko. Ko sta se peljala skozi mesto, je pred njima in za njima vozilo policijsko spremstvo z rdečimi in modrimi utripajočimi lučmi, princesa se je prikupno smejala in prijazno mahala mimoidočim… Ko je prišel Kučan, kot opisujem zgoraj, so dobili Bunita, da ga je s svojim kombijem povsem inkognito prepeljal od Kajzer do Frančiške. Nihče ni imel pojma, koga Buni prevaža. Pa smo, baje, imeli Kučana tako radi, da ga še danes (posredno) volimo, oziroma, zanj velja isto, kot za Putina gor v Rusiji: oba bosta zagotovo zmagala, tudi če ne bo volitev… Potem imamo še Pavleta Čelika, ki se je po letu 1991 striktno predstavljal kot šef slovenske Policije, čeprav je bil v svoji šefovski karieri 99 % šef slovenske Milice, po sili razmer pa potem še 1 % šef slovenske Policije. Glavo in pamet pa je seveda ohranil 100 % miličniško. In tak ti gre potem solit pamet, da so Titota v Ljubljani varovali 2 ali 3 miličniki in nič drugega! Če smo se z avtobusom peljali iz Idrije v Ljubljano slučajno takrat, ko se je potem enkrat istega dne, nihče pa ni vedel, kdaj bo to, po cesti iz Postojne pripeljal Tito, smo na Kalcah že videli do zob oborožene vojake, ki so stali ob cesti v majhni medsebojni razdalji, pa do ne vem kje se je potem to vleklo proti Ljubljani, oziroma tam za ovinkom na Kalcah, proti Postojni… Titota smo baje pa tudi imeli tako radi, da za nekatere tu v Sloveniji še do danes ni umrl… Ali pa uni udbovec iz Kopra, ki je imel ženo iz Idrije, velikokrat je hodil na njen dom, v mestu ga iz njegove generacije ni nihče “šmirglal”, ker so ga, za razliko od mene, dobro poznali od prej. Z mano je govoril, ker drugega sogovornika ni imel. Ko sem delal na bližnji njivi ali v sadovnjaku, je večkrat iskal mojo družbo, in v nekem x-pogovoru je med drugim omenil, da “…kadar je Tito prišel v Koper, smo že 14 dni prej delali noč in dan in teh 14 dni sploh nisem bil doma…” Ko sem o temu človeku pravil enemu “tavaršu” na šihtu, je odvrnil: “…seveda, to je uni udbovc, ki je hodil iz Kopra sem gor. Dobro se ga spomnim. Enkrat je celo kavarno razbil, pa ni najebau čist’ nič…” Zato ni čudno, da ga idrijski knapi niso marali, ker je bilo tudi sicer “vse njegovo”, kadar se je totalno napil, bali so se ga pa premlatiti, ker bi miličniki potem pa njih… Iz leta 1988 se spomnim Stanovnikovega obiska v Idriji, ko sem že drugič dobil tisti preblisk oziroma dokaz, da zato sedaj ob ustrezni priložnosti lahko vedno opozarjam: “…boj se tistega, ki ga ne vidiš…” Pred letom 1980 sem prav tako povsem slučajno prisostvoval dogodku, ki še enkrat postavlja na laž Čelika in njegova dva ali tri miličnike. Da ne govorim o mojih izkušnjah s služenja vojske (mornarice) na š / b Galeb. Takrat mi je prvič “užgalo” tisto o “…tistih, ki jih ne vidiš…” Vendar, o vsem tem pa kdaj drugič.
