En slab občutek imam, da namreč moj včerajšnji RT na tvit g. Aleša Hojsa ni “vžgal” tako, kot je bilo mišljeno. 140 znakov je absolutno premalo za ustrezno pojasnilo, ki se nanaša na ta RT.
Prav isto velja tudi za tvit, kjer primerjam pisanje Maje Sunčič z novinarskimi izdelki Ane Jud. Vendar slednje pustimo za drugič. Z običajnim postom bom raje pojasnil, na kaj je cikal moj RT na tvit g. Hojsa.
Zakaj je Zoran Jankovićć death meat in zakaj so slovenska sodišča njegovo zlato padalo https://t.co/WJFP99q3zF
— Aleš Hojs (@aleshojs) October 3, 2017
Smeh, žvižgi, vpitje na sodišču v Lj. Vratar miri: "OK, OK. Le Janković je prinesel padalo nazaj. Pravi, da ni delovalo". Death meat then.
— Bojan Božič (@BojanBoi) October 3, 2017
Moj RT je bil mišljen predvsem kot popestritev tistih zelo resnih, vsebinsko konkretnih tvitov, ki jih je na TW več kot dovolj… Seveda se nimam za tako “lucidnega”, da bi sam pogruntal oksimoron, ki sem ga uporabil za svoj RT. Če (ko) ob prebiranju ustrezne literature, spremljanju nekaterih odličnih kanalov tujih TV, ipd., naletim na kakšen zanimiv citat, izrek, aforizem,…, si ga poskušam zapomniti (vedno bolj “tvegana” praksa glede na moj EMŠO…), ali pa si ga zapišem (mnogo bolj učinkovito, če ne pozabim, kam sem ga zapisal…). 🙂
Omenjeni oksimoron (bistroumni nesmisel) sem si zapomnil (se mi je pač vtisnil v spomin…) ob prebiranju neke knjige s tematiko II. svetovne vojne. Tam je med drugim opisan vrvež, hrušč in trušč v dvorani (hali, hangarju), kamor so padalci prinašali, pregledovali, zlagali, oddajali in potem spet prevzemali svoja padala. Skakanje s padalom že tako ni za vsakega, biti vojaški padalec je pa še toliko bolj tvegano in stresno. Taki fantje so bili in so zagotovo še danes posebej izbrani in morajo ustrezati določenim normam, da postanejo elitni vojaki, kar padalci vsekakor so. No, in opisani vrvež, vpitje, hrušč, smeh, kričanje kar tako, je povsem razumljivo nek varnostni ventil, s pomočjo katerega so si padalci povsem nezavedno sproščali svojo notranjo napetost. Vsekakor dovolj glasno, da je prisotni narednik smatral za dolžnost, da je še bolj glasno zakričal: “Kaj pa je? Kaj se dogaja?…” Od naključnega padalca, prvega, ki se je oglasil, je dobil običajen odgovor, stokrat enak, ki pa je prav tako stokrat povzročil enak smeh in reakcijo prisotnih padalcev: “Oh, nič, nič… Nekdo je prinesel padalo nazaj. Pravi, da ni delovalo…” Narednik je zvedel, kar je verjetno slišal že stokrat, padalci so se sprostili, pozabavali in nasmejali kot verjetno tudi že stokrat, nakar je vsak nadaljeval tisto, kar je moral opraviti v tistem hangarju…
Meni je ta bistroumni nesmisel tako ugajal, da sem si ga pač zapomnil. Podobno vzporednico namreč lahko potegnem z mojim služenjem vojaškega roka v takratni JLA (jaz sem bil v JRM, mornar torej). V mojem “BO” (brodskom odredu) je služil tudi en Zlatko, doma iz južne Srbije nekje. Bil je dve generaciji pred mano, “starejši” torej 8 mesecev od nas, ko smo prišli na ladjo. Vendar je bil v redu poba, z mano se je rad pogovarjal, na njegovo željo sva se tudi skupaj slikala, samo midva. Fotko še vedno hranim. No, in on se je vedno oglašal, četudi se vprašanje ali neka zadeva sploh ni tikala njega. Če je bil prisoten, se je tako hitro oglasil, da je vedno prehitel vprašanega, ki je medtem še razmišljal, kaj naj odgovori… Eden od njegovih najbolj priljubljenih odgovorov je bil v situaciji, ko se nas je kar tako, naključno, spontano, zbrala skupinica treh, štirih in smo govorili med sabo, karkoli že. Doktrina glede takega druženja je bila, da je to že “grupisanje” (grupiranje) in zato kot tako prepovedano, ker bi ta ad hoc skupinica mornarjev lahko naklepala kdo si ga vedi kaj (slabega in škodljivega za slavno JNA…). Kdorkoli od oficirjev, podoficirjev ali desetarjev je zalotil tako skupinico na kupu, je zakričal: “Šta radite tamo?!?!” Če je kričal od daleč, da odgovora ni mogel slišati, pa saj to tudi ni bilo dejansko vprašanje, ampak bolj opozorilo, da izginemo od tam…, in je bil v skupinici tudi Zlatko, je bil njegov “obvezni” odgovor (“obvezni” kot zgoraj, pri padalcih), da “…Jebemo radoznale…” Vsaka skupinica se je vedno nasmejala temu, čeprav smo lahko že vedeli in predvideli, kaj bo Zlatko bleknil. Če pa nas je kateri od “šaržev” zalotil na kupu, ko nas je presenetil, ker se nam je neopazno približal in se nenadoma znašel pred nami, je bil Zlatko seveda tiho, ko se je oni zadrl: “Šta radite ovde?!” Večina od prisotnih kljub temu ni mogla zadržati nasmeška (jaz zagotovo ne), ko smo pomislili, kaj bi mu Zlatko odgovoril, pa mu ni upal. S tem nedolžnim nasmeškom pa smo sami sebi še poslabšali situacijo, kajti posebno oni KOS-ovec je bil tako sumničav in profesionalno deformiran, da nas je imel še bolj na sumu, da naklepamo kdo ve kakšne diverzije in pizdarije proti JNA. Mi pa kot običajno, večinoma le o naših “pičkah”, če nas še čakajo doma, in nato še o njihovih pičkah, ta zaresnih… Je pa Zlatko tudi v takem primeru uporabil odgovor iz svojega železnega repertoarja, vendar pod pogojem, da nas je na kupu zalotil desetar ali razvodnik. Ker je bil Zlatko najstarejša generacija na ladji, je bil tudi desetar ali razvodnik lahko samo iz njegove generacije, ali pa mlajši. “Generacije” so se med sabo zajebavali samo tako, prijateljsko, neškodljivo, mlajši, četudi razvodniki ali desetarji, so se starejših pa bali. Takrat smo se pa tudi ostali prisotni v skupinici upali na glas zasmejati njegovemu odgovoru, da “Jebemo radoznale…”
No, in to je to. Včasih izgleda, da mislim, kot da vsi berejo iste knjige in gledajo iste oddaje na TV kot jaz. In da si zato tudi zapomnijo ali zapišejo iste zanimive miniature kot jaz, ker so jim pač všeč. Pa ni res. Izgleda lahko, mislim pa ne tako, saj nimam prav nobene osnove za to…