Nikjer na zemeljski obli ta enačaj ne zdrži. Pač pa to velja v Sloveniji, ki se, topogledno, brez dvoma nahaja v neki rdeči luknji v neki drugi galaksiji…
Ta naslov sem v delovni tabli že večkrat uporabil in napisal par začetnih stavkov, nakar nisem nadaljeval, ampak sem vse skupaj potem zbrisal. Vsekakor pa je bil vsaj povod za odločitev, da se lotim pisanja, vedno isti. Vsakič, ko tranzicijska levica poskuša na novo razpihati in podkuriti čim večji ogenj kulturnega boja na verskem področju, je to hkrati že tudi iztočnica za moje pisanje, ki ga lahko vedno strpam v okvir zgornjega, takim primerom ustrezajočega “matematičnega” naslova.
Trenutno zadnja taka priložnost je bila razprava na parlamentarnem odboru za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje, ko je bil na dnevnem redu zakon o verski svobodi, konkretno pa zagotavljanje verske duhovne oskrbe v slovenski vojski. Takrat so rdeči talibani in talibanke, npr. Gulič, Anderlič, Juri, Kek, Lavtižar-Beblerjeva, Širčeva in podobni, po preizkušenem receptu spet odprli kulturno bojno fronto, manjkal je pa vsaj še oni “zaresni umetnik”, ki se je na srečo že prej poslovil iz parlamenta in se pobral nazaj gor v Kranj, sicer bi morali gledati in poslušati še njega…
Ne glede na opisani dogodek so se že zgodili ali pa se še bodo tudi drugi taki ali podobni primeri, ki jim prav tako lahko nadenem isti, gornji naslov. Skratka, nobenega posebnega razloga ni, da tokratnega objavljam prav danes…
Sicer pa glede naslova tega bloga zagovarjam sledeče:
- nekako je sprejeto in brez nekih posebnih debat osvojeno in tolerirano dejstvo, da je 75 % prebivalcev Slovenije opredeljenih za katoličane (rimskokatoliške vere, da smo natančni, saj je v tem vsa poanta);
- da se o tem pretirano ne diskutira, je eden od vzrokov tudi ta, da se tega vprašanja pač ne odpira vsak dan in za prav vsakim, predvsem medijskim vogalom; nek nenavaden “pakt o nenapadanju” velja v tem primeru;
- obe strani (cerkvena in rdeča talibanska) očitno namerno tega ne potencirata, kar pa ne pomeni, da tega ne upoštevata in da ne gradita svojih aktivnosti na tem;
- po drugi strani se je ob zadnjem popisu prebivalstva za katoličane RKC opredelilo 57 % prebivalcev Slovenije, ki so sodelovali v popisu;
- vsakemu, ki vsaj malo razmišlja o tem, mora biti jasno, da ta podatek ne odraža dejanskega stanja;
- prav tako pa tudi ni potrebno preveč tuhtati, zakaj je rezultat “samo” 57 % – kdor vsaj v osnovi pozna slovensko bit, aktualno situacijo in vzorec razmišljanja, deformiran že skoraj 70 let, ne more biti presenečen nad tem rezultatom;
Kako pa to gre v praksi? Po moje, bi si upal trditi, da tako:
- kadar katoliška cerkev na Slovenskem potrebuje karkoli, o čemer mora dati mnenje ali dovoljenje komunistična oblast, bodisi na državnem ali pa lokalnem nivoju, ji le-ta v končni fazi vedno oponese, da “saj vas je samo 57 %; kaj pa še hočete!?…”
- to se lahko nanaša na prošnjo za izgradnjo nove cerkve nekje v neki občini, lahko tudi na vprašanje duhovne oskrbe v vojski, status in pravice vojnega kurata, ipd.
- po premnogih volitvah v dvajsetih letih samostojne Slovenije so po drugi strani, v jeku povolilnega triumfa, rdeči zmagovalci, pijani od zmage, proslavljali in razigrano ugotavljali nekako takole: “pa smo jih spet 75 % nategnili…”
- to so lahko primeri izvolitve Kučana za predsednika Slovenije, ko so nune in stare ženice po maši šle na volišče in tam volile Kučana; nekje na nekem blogu se z od sramu rdeč v obraz samega sebe sprašujem, ali je bilo tako tudi na Poljskem, ko so volili razvpitega generala Jaruzelskega…
- ali pa,… ko so medijski hlapci in dekle v predvolilnem boju izigrali pokojnega dr. Pučnika z vprašanjem, “ali ste ateist?…”, medtem ko so Kučanov odgovor na isto vprašanje “tolmačili” tako, da je Kučan izpadel kot skoraj eden najbolj vernih ljudi v Sloveniji, ki je vsak dan v cerkvi…
- …skratka, vse je podrejeno temu, da se glavni protagonisti na koncu veselo in privoščljivo hahljajo, ko ugotavljajo, da “…smo jih spet prepeljali žejne čez vodo…”
In kako bi se temu izognili enkrat za vselej?
- med tistimi 75 % jih je mnogo, niso pa seveda vsi, ki spoštujejo krščanska načela in se vsakodnevno ravnajo po njih, skratka, živijo kot pravi kristjani;
- ena od krščanskih vrednot je tudi odpuščanje, ki se morda še najbolje izraža v znamenitem Kristusovem načelu, “…če te udarijo po levem licu, jim nastavi še desnega…”
- kdor to spoštuje in se ravna po tem, je to njegova osebna odločitev, ki ne prenese nobenega zunanjega vmešavanja, komentiranja ali “poučevanja”, da to ni prav;
- v Sloveniji je to žal popolnoma izrojeno in sprevrženo; naj mi bo v ilustracijo dovoljen nekakšen poskus “prilike o treh naključnih Slovencih današnjih dni”:
- tod okrog namreč še vedno velja praksa, da npr. Milan, ki zanika krščanska načela, jih odkrito sovraži in se jim posmehuje, udari Jakoba po levem licu; takoj potem si Milan privošči, da Jakoba še poučuje, kako krščanski nauk zahteva, da mu nastavi še desno lice; ko ga udari še po tem, ga obenem hkrati že pouči, da ga ni udaril on, ampak oni Janez od tam nekje…; ob tem se Milan tudi ne pozabi privoščljivo in pobalinsko režati;
- Jakob skladno s svojimi načeli ne reagira na te udarce, ne pozabi pa, kdo naj bi bil kriv… Ne glede na svojo krščansko usmeritev je od tistega trenutka dalje sposoben sovražiti onega Janeza tam, saj mu je vendar Milan zatrdil, da ga je udaril Janez…
Tako preprosto gre to – doslej preprosto za razne Milane. Da pa ne bo več tako, bodo morali Jakobi v svojih glavah razčistiti, kdo jih je res udaril, ali Milan ali Janez…
Tega pa prav nihče drug ne bo naredil namesto Jakobov, ampak bodo zagotovo morali to spoznati čisto sami in čisto zase in samo s svojo glavo…
Seveda pa si avtor tega bloga ne delam nobenih utvar, da tudi med tistimi preostalimi 25 % ni takih, ki bi prav tako morali razčistiti Jakobovo dilemo. Še celo zelo veliko jih je…
…Kajti to, kar imamo danes, smo si skozi leta in leta volili in izvolili čisto sami, nihče drug ni tega naredil namesto nas:
- Drnovškovo “umirjenost, preudarnost, pametnost,…” in s tem 12 letno neprekinjeno vladavino LDS, ko se je pokradlo 3/4 Slovenije;
- Kučanove “lepe, modre, plave,… oči” in s tem komunistično kontinuiteto najslabše vrste;
- Stanovnikove “markantne” brke in še bolj “markanten” glas in s tem popolno uzurpacijo pravice do tolmačenja slovenske zgodovine;
- Pahorjevo “mladost, lepoto in pametnost” (ne nujno v tem zaporedju) in s tem bankrot Slovenije ter obenem krajo preostale 1/4 Slovenije;
- Kresalkino “lepoto, mladost in pametnost” in s tem popolno degradacijo osnovnih civilizacijskih norm in vrednot;
- Türkovo “svetovljanstvo” in s tem prenos dejanske oblasti v roke UDBovskega političnega podzemlja;
- vsi ostali, tukaj spregledani “heroji” iz levega gnezda si lastijo eno ali več zgoraj omenjenih “vrlin”, pa še kakšno drugo tudi…
To se je lahko dogajalo zato, ker se še do danes nismo ovedeli, da:
- “lepota” se meri na tekmovanjih za mistra ali miss Universe;
- “pametnost” se meri na ustreznih dijaških, študentskih in podobnih tekmovanjih;
- “zgodovina” se ocenjuje na strokovnih simpozijih zgodovinarjev;
- “kraljica naših src” je ena sama, edina, žal že dolgo pokojna princesa v daljni Angliji;
- “svetovljanstva” ne podeljujejo domači, levi enoumni mediji, ampak ga priznavajo tisti tujci, ki so večji svetovljani od nekega domačega “kandidata za svetovljanstvo”;
Politika pa se meri edinole na volitvah, kjer se jo lahko ali nagradi ali pa kaznuje, in to samo na podlagi ustrezno predstavljenih političnih programov.
Koliko tega je bilo v Sloveniji doslej, naj si pa vsak sam odgovori. Jaz zase vem, da mi je v dosedanjem življenju:
- 40 celih, neprekinjenih let ukazoval komunizem, socializem, socializem s človeškim obrazom, in podobne pogruntavščine;
- od dobrih 20 let v demokraciji mi polnih 15 let ponovno gospodujejo zgoraj omenjeni -izmi v spremenjeni obliki in nespremenjeni vsebini;
- tistih približno 5 let (Bajukova vlada leta 2000 in Janševa v obdobju 2004-2008) pa mi omenjeni -izmi niso krojili življenja samo toliko, kolikor sta jim ti dve vladi sploh uspeli iztrgati dejanske oblasti iz rok;
- koliko je bilo tega, pa danes vidimo – praktično nič:
- teh 15 let na vseh področjih vsakdanjega življenja namreč še vedno zelo drago plačujemo plebiscitarno odločitev 88,5 % Slovencev za samostojno Slovenijo;
- leve vlade in njihovo podzemlje nam te odločitve nikoli ne bodo odpustile;
- še vedno kot samoumevno sprejemamo, da se je “era novega štetja” začela z letom 2004; takrat naj bi bilo leto nič, pred tem se ni zgodilo nič, po tem datumu pa naj bi bila za vse kriva Janševa vlada – s stališča kontinuitete povsem razumljiva razlaga, povsem deplasirano pa je nekritično sprejemanje take propagande s strani (pre)velikega dela volilnega telesa;
V bližnji prihodnosti nas zato čaka zrelostni izpit, sicer nas bo prav kmalu spet “75 % nategnjenih”…