Po želji… Izvolite… V opisanem primeru je rezultat tako ali tako isti…
Da človek uporablja svojo glavo in misli z njo, naj bi bilo notorično dejstvo, ki si ne zasluži ne posebne pozornosti in ne apostrofiranja. Širom po normalnem svetu je temu večinoma tudi dejansko tako.
V Sloveniji je seveda drugače. Kdor se podaja v zatohlo slovensko medijsko močvirje, mora to dejstvo še kako upoštevati, sicer postane zgolj še ena zguba, ki se ji ne ljubi misliti s svojo glavo, ampak svoje mnenje raje prebere v časopisu ali ga sliši na radiu in TV. Enoumje, pristranskost, agitpropovstvo, lažna nepolitičnost, levičarski anarhizem in ekstremizem, UDBovska manipulativnost, koruptivnost, predvsem pa brezsramna lažnivost večine slovenskih tako imenovanih dominantnih medijev (redke izjeme v tovrstni medijski krajini zgolj potrjujejo to pravilo) namreč ne ponujajo niti minimalne možnosti preživetja… Pravi “swamp people” so namreč iz povsem drugačnega testa…
…Pred časom sem si na enem od TV programov iz paketa Discovery, Explorer, Nat Geo…, saj ni pomembno, na točno katerem, ogledal zanimiv dokumentarec. Tovrstni filmi so sploh zaščitni znak omenjenih programov. Vsaj dvakrat sem nato naletel tudi na ponovitev, ki sem si jo prav tako obakrat ponovno pogledal, čeprav sem vsebino že poznal.
Neka mlada, nadobudna znanstvenica, biologinja, je v enem od ogromnih afriških rezervatov proučevala tamkajšnje živalstvo. Vozila se je po savani, sledila živalim, jih študirala, fotografirala, si zapisovala opažanja, skratka, zelo zavzeto in navdušeno je opravljala svoje poslanstvo.
Lepega dne je naletela na prizor, za katerega verjetno niti v sanjah ni mislila, da mu bo kdaj priča. V travi, v senci nekega grmičevja, je namreč opazila levinjo, ki je pazila in skrbela za majhno, mlado antilopico. Povsem razumem presunjenost in presenečenje mlade raziskovalke, ko je na lastne oči videla, kako plenilec (levinja) pazi in skrbi za antilopico, svoj sicer običajni in tako rekoč vsakdanji plen. Antilopica je pa tudi, očitno brez vsakega zadržka in strahu, sprejemala skrb in pozornost levje samice.
V skladu s svojim presenečenjem in razburjenjem zaradi videnega je mladenka alarmirala znane in manj znane znanstvenike, za katere je menila, da bi znali raztolmačiti ta fenomen iz živalskega sveta. Pošiljala je maile in fotografije raznim profesorjem po raznih univerzah, jim navdušeno opisovala prizore in jih prosila za ustrezne strokovne komentarje in mnenja.
Tisti, ki so se odzvali, so delovali nekako pokroviteljsko, razumevajoče, hkrati pa že tudi nekoliko rezervirano in ne tako evforično kot mlada znanstvenica. Kot da bi točno vedeli, kako se bo stvar končala, obenem pa, po drugi strani, kot da niso hoteli s tem preveč “ohladiti” znanstvenice in ji vzeti vsega veselja in navdušenja ob teh prizorih. Zanimalo jo je vse po vrsti: zakaj se levinja obnaša tako, ali je mladičkovo mamo ubila ta levinja ali kdo drug, kaj se ji je premaknilo v glavi, da svoj plen posvoji namesto da ga požre, ali iz neznanih razlogov nima svojih mladičev, pa je nagonsko skrb za potomstvo prenesla na antilopico, in podobno. Skrbelo jo je tudi, da bo mladička shirala zaradi lakote in žeje, ker pač ni imela ustrezne hrane, materinega mleka namreč. Skratka, iz človeškega stališča in razmišljanja je poskušala najti razlago za nenavadno vedenje enega največjih plenilcev iz živalskega sveta, kar je bilo verjetno pa že v osnovi obsojeno na neuspeh. Od tod verjetno tudi “pomenljiv dvig obrvi” pri nekaterih znanstvenikih in morda celo slabo prikrit ciničen nasmešek pri nekaterih drugih povprašanih za mnenje.
Zadeva se je namreč končala tako, da je po nekaj dneh te vsekakor zanimive in enkratne idile od nekod prišel velik lev, samec, pravi kralj savane, in mladičko verjetno z enim samim udarcem ogromne šape ubil ter nato mirno požrl. Levinja, ki je dotlej skrbela za antilopico, očitno ni igrala nobene vloge in jo je samčeva prevlada postavila tja, kamor po levjih zakonih pač sodi. Pri omenjenem samčevem posegu je bila namreč povsem pasivna in ni imela “niti najmanjše besede” v finalu tega dogajanja. Zakoni narave ali kakor koli to že imenujemo, so stvari pač postavili na svoje mesto…
Podpisani se zavedam, da sem o tem dogodku gledal dokumentarec, film skratka, kjer igra pomembno vlogo tudi montaža. Posnetega gradiva je bilo zagotovo mnogo več, kot ga je bilo potem prikazanega v končnem izdelku. Prej omenjena montaža je seveda tudi storila svoje, saj si nekateri dogodki v dejanski zgodbi zagotovo niso sledili v takem zaporedju kot so bili pozneje prikazani na filmu, vendar, to so vse zakonitosti, ki oblikujejo verjetno vsak tovrstni TV film oziroma dokumentarec. Dokler zgodbe namerno ne potvorijo, ampak jo naredijo le bolj zanimivo in tekočo, so taki posegi očitno povsem sprejemljivi in običajni. Konec zgodbe je bil pa itak tak in nič drugačen, kot je bil prikazan, montaža gor ali dol, saj pri razpletu zgodbe ni imela prav nobenega vpliva…
In čemú ves ta uvod, se morebiti vprašaš naključni bralec tega bloga?
- Kot prvo: avtorjem, zagovornikom in vsem, ki tako podpirajo družinski zakonik, ne verjamem niti ene same samcate besedice, s katerimi nas skušajo prepričati, da je ta zloglasni zakonik nekaj najboljšega, kar sploh lahko doleti nas Slovence. Niti besedice, skratka…
- Nadalje, ne verjamem tudi tega, da ne vedo, v kaj se dejansko spuščajo. Kajti, ne verjamem, da so toliko “zagamani”, da sami sebi verjamejo, kar govorijo v prid zakonika… V igri je namreč vse kaj drugega kot pravice in skrb za otroke…
- Če odmislimo vladavino komunizma in socializma in pogledamo samo obdobje samostojne Slovenije: v 12 letih neprekinjene vladavine Drnovškove LDS na eni, vladni strani, Kučanovega hkratnega predsednikovanja državi pa na drugi, vidimo, da to obdobje ni prineslo istospolno usmerjenim absolutno nobene ustrezne zakonske rešitve. Pa imenovani niso šli niti enkrat na ulice in protestirali ter delali kraval pred vladno in/ali predsedniško palačo. Ali so se vladajočih bali ali pa so jih spoštovali v tistem zloglasnem smislu “…saj njim se pa ne sme nič reči, kaj šele jih kritizirati…” Nasprotno pa so v obdobju Janševe vlade 2004 – 2008, ko je ta sprejela zakon v njihovo korist, takoj šli v proteste, da ta zakon pa že ni tak, kot bi moral biti… Torej, takrat, ko zakona niso imeli, so bili tiho in niso protestirali, ko pa so zakon dobili, so takoj skočili v luft, da to pa ni tisto, kar bi morali dobiti… In takim naj sedaj verjamem, da se borijo za družine, za otroke, za istospolne, skratka za vse, kar je s tem v zvezi? Niti slučajno…
- Človek ob takem obnašanju upravičeno pomisli, da zagovornikom zakonika sploh ni do tega, da bi imeli to stvar kdajkoli dokončno regulirano in zakonsko urejeno. Njim ni do tega, da bi dobili nek urejen, sodoben in večini sprejemljiv zakon, ampak hočejo biti prisotni v javnosti in aktivno ter angažirano kreirati življenje v državi, po svoji podobi in po svojih zamislih seveda. Cena, ki bi bila izstavljena za njihove eksperimente, jih pa sploh ne briga, saj je ne bi plačali sami. Glavno, da se o njih govori in da se zavedamo, da so tu… Vsaka ustrezna rešitev njihovega statusa bi jim namreč vzela ves veter iz jader; jim zaprla usta, če hočete, pri njihovem jamranju, da so v podrejenem in krivičnem položaju napram drugim. Urejen status je torej zagotovo zadnja stvar, ki si jo želijo…
- To obnašanje me zelo spominja na tisto zloglasno Jelinčičevo stranko in njenega vodjo oziroma kar “lastnika”. Tisti, ki mislimo s svojo glavo, lahko iz neke zgodovinske distance že ocenimo, kako in zakaj je bila tista stranka sploh ustanovljena, njene podvige pa smo tako ali tako vsakodnevno lahko spremljali s pomočjo raznih medijev. Vzorec, ki se je vseskozi ponavljal, je bil po moje v tem, da se je na primer ob pripravi nekega poljubnega zakona v državnem zboru skozi njegovo pripravo že kmalu izkristaliziralo, ali bo “šel skozi” ali ne bo, katere stranke ga bodo podprle, katere bodo proti, skratka, njegova usoda je bila več ali manj znana že precej pred glasovanjem o njem. Če je kazalo, da bo zakon prejel dovolj glasov ZA, torej da bo sprejet, je bila Jelinčičeva stranka zagotovo PROTI. Isto je veljalo tudi v obratni smeri, torej, če je zakonu kazalo na nesprejetje, ker je bilo preveč glasov PROTI, je Jelinčičev SNS pričakovano glasoval pa ZA. Edini namen vsega tega je bil, da je bil SNS dan, dva ali tri v vseh medijih, da se govori o njem in da se s tem useda v glave volivcev in jih opozarja, “da je tu…” Seveda brez obilne pomoči medijev ni šlo, to sožitje je krasno funkcioniralo, in kaj hočeš lepšega. SNS, pa če je bil ZA ali PROTI, ga to ni nič koštalo, moči tako ali tako ni imel nobene, interesa še manj, njegovi glasovi niso pomenili nič, se je pa zato govorilo in pisalo o stranki, in to je bil njen edini cilj… Kot vsaka stvar pa seveda tudi to pravilo pozna izjemo. Jaz sem na primer rad uporabljal prispodobo, da se aktivnost SNS sestoji iz 99 % bluzenja in nakladanja ter iz 1 % konkretnega dela, pri čemer pa učinek tega 1 % daleč presega učinek vseh preostalih 99 %. Kadar so Jelinčiča nujno potrebovali, so mu botri iz ozadja na kratko ukazali, kaj mora storiti, on je ubogljivo storil zaukazano in to je šlo v kvoto tistega produktivnega 1 %. Za nagrado pa je lahko potem preostalih 99 % porabil za nakladanje, metanje peska folku v oči in populizem prve vrste.
- Kje je danes Jelinčič s svojo SNS? Le kdo to ve?! Koga to sploh še briga? Medijev že ne, oni ga niti povohajo ne več, zato ga tudi bralci in gledalci nimajo več v svojem vidnem polju in zato ne komentirajo in ne razpravljajo vsakodnevno o njegovih “prizadevanjih” za blagor slovenstva… In natančno to čaka tudi družinski zakonik, samo potrpeti je treba še teh nekaj dni do 25. marca…
Iz povedanega je verjetno povsem nedvoumno razvidno moje prepričanje, zakaj avtorjem in zagovornikom družinskega zakonika ne verjamem niti besedice v njihovih prizadevanjih. Samopromocija, samoreklama, prikrito, zato pa toliko bolj agresivno naskakovanje participacije pri oblasti, ohranjanje neke deformirane ideologije “z drugimi sredstvi” in njen povratek s smetišča zgodovine,… to so tiste stvari, ki zanimajo zagovornike zakonika, ne pa neke pravice, pa enake možnosti, pa otrokove koristi, pa… Pa kaj še…!
Seveda sem prav tako prepričan, da bomo v prihodnjih dneh stopnjujoče se kampanje spoznali množico zagovornikov zakonika, ki nas bodo prepričevali ravno v to, čemur, kot povedano, ne verjamem. Morda so potem pa le res toliko “zagamani”, da verjamejo, da nas bodo s svojimi argumenti prepričali…
Parabola, s katero začenjam ta blog, naj bo pa nek skromen poskus, usmeriti pozornost tudi na kakšen primer, ki naj osvetli prizadevanja “za” in “proti” družinskemu zakoniku tudi z malce bolj konkretnega vidika. Bralcu prepuščam, katerega od obeh “šefov”, omenjenih v naslovu bloga, si bo vzel za bolj kredibilnega, čeprav, opozarjam še enkrat, v opisanem razmerju lev – antilopa že uvodoma ugotavljam, da je rezultat na koncu, ne glede pod čigavim “patronatom”, povsem isti…