“…..Na zunaj je objekt skorajda nespremenjen in ohranja prvotni videz stavbe, medtem ko je v notranjščini doživel že mnoge spremembe in adaptacije (po navedbah prisotnega Julijana Pavšiča je v letu 1986 v notranjosti objekt deloma pogorel v požaru) tako, da interier praktično nima več kulturnega pomena v smislu ohranjene nepremične kulturne dediščine……”
V prejšnjem blogu sem omenil, da se v nadaljnjo polemiko z mag. Vidmarjem nisem več spuščal in se tudi ne bom. Je pa zgornji citat iz njegovega zapisnika vsekakor zelo dobra iztočnica za nadaljevanje tega bloga.
Dejstvo I.: “Franjo bomo obnovili, ker je sklep o tem sprejela že prejšnja, Janševa vlada….”
Hinavščina I.: Posamezna ministrstva Pahorjeve vlade prav tekmujejo med sabo, katero bo odpravilo, spremenilo, zaustavilo, upočasnilo ali onemogočilo izvajanje, povsem razvodenilo, modificiralo, likvidiralo……. več zakonov, podzakonskih aktov, predpisov ipd., ki jih je sprejela Janševa vlada. Pri tem “truda polnem” delu ima Zalarjevo ministrstvo izrazito prednost, uspešno pa gre z njim v korak Ministrstvo za kulturo, ki je pod vodstvom nekulturne ministrice med drugim zadolženo tudi za Franjo, katero intenzivno obnavlja kljub temu, da je zakon o tem sprejela Janševa vlada….
Če prejšnja vlada tega ne bi storila, bi bilo lansirano
Dejstvo II.: “Franjo bomo obnovili, ker Janševa vlada v tej smeri ni storila nič, čeprav je Franja na poskusnem seznamu Unesca, ima znak evropske dediščine, predvsem pa sta slovenska politika in stroka dosegli soglasje o njeni obnovi”.
Hinavščina II.: Glede Rudniškega gledališča vsemogočna in vseprisotna “stroka” ugotavlja, da je njegova zunanjost skorajda nespremenjena, notranjost pa praktično nima več kulturnega pomena v smislu ohranjene nepremične kulturne dediščine.
Originalne Franje pa sploh ni nikjer več, zato tudi ohranjene nepremične kulturne dediščine ni več. O njej praktično ni nobenega sledu, ker je vse odnesla zadnja poplava. Pa vendar “stroka” pravi, da jo je potrebno obnoviti, kar dejansko pomeni “na novo zgraditi!” Kje je tu “ohranjena nepremična kulturna dediščina?”
V praksi pa to poenotenje politike in stroke glede obnovitve Franje izgleda predvsem tako, da se je pod to vlado (Pahorjevo) “stroka” popolnoma podredila politiki in postala njena poslušna dekla. Politika pa medtem na zunaj (za publiko, za javnost) neprestano obračunava z gospo Novakovo, s čimer odvrača pozornost od svoje poglavitne preokupacije – s čim bolj doziranim in kontroliranim poročanjem o poteku del na Franji preusmeriti pozornost javnosti z najpomembnejšega vprašanja – koliko bo to stalo in zakaj ob vsem jamranju zaradi recesije tu, pa recesije tam, pa recesija gor, pa recesija dol, denar za Franjo ni nikakršen problem!
Dejstvo III.: Bolnico Pavla je komunistični režim pustil propasti, ker je bila za razliko od Franje na izrazito odročnem kraju, slabo dostopna, predvsem pa “zaradi hudih in dolgotrajnih zim, ki so vsako leto z obilico snega in drugih padavin povzročile naglo propadanje in s tem popolno uničenje lesenih barak…..” Kruti naravni pogoji torej, pospremljeni še z umetno ustvarjenim rivalstvom med obema zdravnicama, pri čemer sta bili slednji zgolj statista; glavna igralca sta bili nedostopni in tesno zaprti skupini ljudi okrog njiju, ki so oblikovali dve nedotakljivi kliki. Člani teh dveh klik so si ustvarili lagodno življenje z mnogimi privilegiji prav na račun obeh zdravnic. Očitno je bila kamarila okrog Franje močnejša in agresivnejša od tiste okrog Pavle, zato so popolnoma prevladali interesi prve. Verjetno pa se je nekaj tistega “zmagoslavja” hote ali nehote prijelo tudi Franje same, kar je na drugi strani povečalo zagrenjenost Pavle. Bolnico Franja so zato protežirali in reklamirali čez vse razumne meje, kar danes ponovno eskalira, v veliki meri tudi zato, ker so pustili propasti bolnico Pavlo. V njen spomin pa so poimenovali povsem nepomembne in obrobne stvari, kot je na primer poimenovanje Zdravstvenega doma Idrija v “Zdravstveni dom SVPB (slovenske vojaške partizanske bolnice) Pavla”. “Zapozneli glas vesti” bi morda to lahko poimenovali, če bi komunistični oblastniki sploh vedeli, kaj je vest, pa ne vedo. Da bi bila zadeva še bolj deplasirana, se v neposredni soseščini Zdravstvenega doma nahaja še “Dom upokojencev Jožeta Primožiča Miklavža”. Zgodovinar Boris Mlakar v svoji knjigi prikaže vlogo tega komisarja iz partizanskega Cerkna v povsem drugačni luči kot nam jo je vlivala v glavo vsemogočna komunistična propaganda oziroma njena izpostava prosveta. Pa vendar, če “mi” tako rečemo in ukažemo, se bo dom starih imenoval prav po njem in nič drugače (prosto po Poljšaku). Tako o Pavli kot o Primožiču pa kaj več v enem prihodnjih blogov.
Hinavščina III.: Povsem ista kruta narava je s svojim nepredvidljivim obnašanjem povzročila tudi popolno uničenje Franje. Razlika je samo ta, da so Pavlo uničili metri snega in ledu, Franjo pa divje hudourniške vode. Ampak, če smo “mi” rekli, da je Pavlo uničila narava, Franje pa ne, potem je ni! Če “nam” tako paše, je pač tako, kot mi rečemo in hočemo! (zopet smo pri tkzv. Poljšakovem aksiomu).
Dejstvo IV.: Kot pravim že zgoraj, bolj slučajno kot ne in poredko zasledim kakšno poročilo tukajšnjega lokalnega dopisnika o poteku del v Franji, to je pa tudi vse. Če bi bilo o tem kaj več povedanega ali napisanega, bi to vsekakor odmevalo tudi po ostalih medijih. Tako pa nam prebrisano prodajajo občutek, da se okrog Franje ne dogaja tako rekoč nič. Sindrom TASS zelo uspešno deluje in zamegljuje dejstvo, da v Franji dela potekajo nemoteno, s polno paro in brez kakršnih koli zastojev. Če je na razpolago dovolj denarja, je tudi vodenje del tako, kot mora biti, skratka, predhodno zagotovljena neomejena količina denarja potegne za sabo tudi učinkovito “komando”.
Hinavščina IV.: Iz obdobja prejšnje, Janševe vlade se spominjamo predvsem tega, kako so jo mediji neprestano napadali in ji podtikali resnične ali namišljene težave pri izgradnji avtocestne infrastrukture ali pa, npr., pediatrične klinike in onkološkega inštituta. Iz problemov divje sprivatiziranega SCT-ja kot monopolnega izvajalca teh del so v trenutku znali narediti družbeni problem, edini krivec pa je bila Janševa vlada. Spomnimo se na razne geološke probleme pri izgradnji predorov, nepredvidene težave kar tako, ustavitve del zaradi tega, zastoji zaradi onega, prekinitve del zaradi nekaj tretjega, razna odpadanja ometa v predorih, neustrezna (goljufiva) kvaliteta asfalta na cestiščih, ipd. Rdeča, in to dobesedno in ideološko, rdeča nit vsega tega je bila na koncu čudežna beseda – aneks. S pomočjo aneksov so gradbeni tajkuni izsilili toliko dodatnega denarja, kot so ga hoteli za svoje pogoltne žepe. Denar so vedno dobili, pa se izgradnja cest in bolnišnic zagotovo ni začela pod Janševo vlado, ampak zdavnaj prej!
Edina razlika med obnašanjem tajkunov in potekom del v Franji je ta, da so tajkuni z aneksi izsiljevali denar iz tiste vreče, kjer se je vsaj v grobem nahajal za namene izgradnje, karkoli so že gradili. Pri Franji pa denarja ni potrebno ne planirati in ne polagati računov za njegovo porabo, zato tudi niso potrebni nobeni aneksi ali podobna izsiljevanja. Izsiljevanje denarja je namreč že sama odločitev o popolni obnovi in megalomanija pri izvedbi vseh tistih del tam okrog. Franja se gradi četrtič – prvič med vojno, sedaj nastaja tretja povojna kopija. Ampak – “stroka” je “stroka”……!
“A recesija? Kakšna recesija neki!; kje se jo pa vidi? Še v tisti cerkljanski grapi je ni, pa je samo grapa……”
Takih in podobnih Dejstev je nešteto, zato je tudi Hinavščina = ∞ …….
se nadaljuje