TASS, Telegrafska agencija Sovjetske zveze (sojuza) je bil v “zlatih” časih komunizma nedotakljiv in privilegiran monopolist, ki je obvladoval celotno medijsko področje takratne SZ. Odgovoren je bil direktno centralnemu komiteju partije. Večina njegovih dopisnikov v tujini so bili v prvi vrsti vohuni KGB, njihova medijska dejavnost pa je bila zgolj krinka za prikrivanje vsakovrstnega špijoniranja, ki so ga zvesto in predano izvajali v korist partije in svoje domovine, takrat še zibelke komunizma.
V zadnji, propadli Jugoslaviji, do nedavna mlajši sestri SZ in zato njej podrejeni malo manjši zibelki komunizma, socializma in podobnih -izmov, je medijsko področje obvladoval TANJUG, Telegrafska agencija nove Jugoslavije, ki je bil popoln klon TASS-a. Ena bolj žalostnih stvari v samostojni Sloveniji je zato tudi dejstvo, da nam še danes solijo pamet številne novinarske mumije, ki so zvesto služile propadlemu jugoslovanskemu režimu in njegovi partiji, po čemer se jim še vedno zelo glasno kolca in to tudi brez sramu kažejo ob vsaki priložnosti, pri tem pa niti z očesom ne trenejo, ko nas poučujejo o demokraciji in človekovih pravicah. Da se na ti dve in podobne kategorije v takrat tako “zlatih časih” ni smelo niti pomisliti, kaj šele o njih govoriti, jih danes prav nič ne moti, ko toliko trobezljajo prav o tem istem, kar so takrat z gnusom zavračali, ker je pač partija tako ukazala.
Sicer smo si pa sami krivi, če jim nasedamo.
Leta 1966 je katastrofalni potres dobesedno izbrisal z obličja zemlje Taškent, prestolnico takrat “sovjetske socialistične republike Uzbekistan” v osrednji Aziji. Zaradi potresa je bilo daleč naokrog vse v ruševinah, tako tudi v drugih, sosednjih državah, ne le v sovjetskem delu tega področja. Seizmološke postaje širom po svetu so zaznale ta potres in ga celo s takratno tehnologijo uspele locirati tja, kjer je dejansko bil.
To je imelo za posledico, da so vse velike medijske hiše iz Evrope in Amerike zahtevale od svojih moskovskih dopisnikov čim bolj podrobno poročanje o tej katastrofi. Tudi kakšna TV in dopisniška ekipa je bila dodatno poslana v SZ prav s tem namenom. Tu pa je nastopila nepremostljiva težava: vsi tuji dopisniki so se morali s svojimi prošnjami obračati na ustrezno “ministrstvo resnice” Sovjetske zveze. To ministrstvo pa dolgo časa sploh “ni nič vedelo” o kakšnem potresu, zato na številne prošnje za obisk prizadetega območja sploh ni odgovarjalo. Kot krona vsega je nek aparatčik zavrnil vsakršno poizvedovanje z besedami: “Potres? Kakšen potres? Saj TASS ni nič poročal o tem!”
Ja, tako preprosto je to šlo v zlatih časih komunizma. Tudi proti koncu, ko je vsaj v nekaterih ozirih vrag že jemal ta zavoženi sistem, je bilo enako. Še v današnji Rusiji naletimo na veliko recidivov, saj se dejansko ni prav veliko spremenilo, ker Putin zelo zavzeto neguje tovrstno socialistično-komunistično prakso.
Aprila leta 1986 se je zgodil Černobil. Če zanemarimo dejstvo, da so zahodne velesile, ki so imele v vesolju svoje vohunske satelite, že naslednji trenutek vedele, kaj se je zgodilo, vendar so iz vojaških razlogov molčale, pa s takrat še sovjetske strani tudi ni bilo besedice o tej katastrofi. Čez nekaj dni so šele Švedi ponoreli, ker so senzorji okrog njihovega Forsmarka kazali izredno povečanje sevanja, ob hkratnem nemotenem delovanju te atomske centrale. Čez kakšen teden so nato tudi Sovjeti na glas povedali, kar so vedele ostale velesile že od prvega trenutka, pa še takrat so z raznimi medijskimi manipulacijami poskušali čim bolj minimalizirati dogodek. Število človeških žrtev še danes ljubosumno skrivajo, čeprav pri njih človeško življenje nima ravno visoke cene.
Avgusta leta 2000 je potonila ruska podmornica Kursk s 117 člani posadke. Vsi njihovi mediji so strumno molčali po ukazu od zgoraj. Šele čez nekaj dni so novico objavili, za nesrečo pa so bili krivi vsi drugi, samo Rusi ne. Ker so ljubosumno skušali ohraniti skrivnosti podmornice pred nepoklicanimi očmi, so absolutno prepozno privolili v reševalno akcijo. Ostanke podmornice so nato eno leto po katastrofi dvignili Nizozemci. Takrat so prišli do dokazov, da bi s takojšnjo akcijo rešili vsaj 23 mornarjev. Tako pa je bila izguba 117 človeških življenj zgolj umazana podrobnost, nevredna večje pozornosti v teh ruskih igračkanjih z usodami lastnih mornarjev in njihovih svojcev.
Iz sedanjih, “ruskih” časov, ne več “sovjetskih”, imamo tudi dogodke v Beslanu, kjer glede števila žrtev operirajo s povsem lažnimi številkami, naši mediji pa jih ustrežljivo in nekritično povzemajo.
Zajetje talcev v gledališču na Dubrovki in njihova poznejša osvoboditev ima za posledico, da so ti ljudje še danes prizadeti zaradi posledic delovanja plina, s katerim so sicer onemogočili napadalce, še vedno pa zdravnikov nočejo seznaniti, za kakšno sestavo tega strupa je dejansko šlo; nikakršne pozornosti medijev ne zbuja dejstvo, da prav zaradi tega ljudje še vedno umirajo.
V Čečeniji izvajajo Rusi klasičen genocid – ali se kakšen njihov medij kritično opredeljuje do tega? Kje pa, kvečjemu obratno: zločinskega oficirja, ki je posilil in ubil mlado Čečenko, sicer obsodijo na zaporno kazen, vendar ga kmalu tudi izpustijo, mediji pa kažejo veliko razumevanje za storilca, medtem ko jim za žrtev sploh ni mar.
Kaj ima s to bolno prakso bivšega TASS-a opraviti naše levičarsko novinarstvo? Hja, v bistvu prav vse; kot zvesti internacionalistični bratje so povsem na nivoju – kopija je v tem primeru pač še boljša od originala:
Kako naši levičarski mediji poročajo o Iraku, kako pa o Čečeniji?
Inflacija je bila leta 2008 nosilna tema levičarskih medijev in njihov glavni očitek Janševi vladi. Leta 2009 pa Pahorjeva vlada vsakih 14 dni poskrbi, da sta bencin ali nafta ali pa kar oboje, dražja. O kakšnih očitkih glede inflacije ni ne duha ne sluha – če mediji o tem ne pišejo in ne govorijo, potem tega ni! Kako naj si sicer razlagam dejstvo, da so to besedo lani masovno žvečili in prežvekovali ljudje, ki se jim niti sanja ne, kaj dejansko zajema pojem inflacija, letos pa jo ti isti bralci in gledalci ne omenijo niti tako, mimogrede?
Podobne primerjave po lastni izbiri prepuščam obiskovalcem bloga v razmislek.
se nadaljuje.