Valentinovo je praznik, ki je zagotovo namenjen izkazovanju povsem drugačnih čustev in negovanju temu dnevu primernih medsebojnih odnosov, kot pa si je to zamislil in seveda tudi izpeljal znameniti gangster Al Capone z njemu lastno brezobzirnostjo. Kljub temu je ta dogodek tako ali drugače del zgodovine, ker pa danes mineva ravno 80 let, odkar se je to zgodilo, se je vredno spomniti nanj, sploh, če ga za to priložnost povežem s tematiko, ki jo največkrat premlevam na svojih blogih – slovensko levičarsko novinarstvo v vseh pojavnih oblikah.
Pokol, ki je splošno znan pod imenom, s katerim je naslovljen ta blog, je bil seveda podrobno opisan v številnih knjigah, analiziran in prikazan v različnih dokumentarnih filmih, več igranih filmov je bilo posnetih na to temo, danes pa je na spletu na voljo veliko vsakovrstnih podatkov o tem dogodku.
Kar precej časa je že minilo, ko sem gledal nek tovrstni dokumentarni film. V njem je bila citirana neka izjava, ki je pozneje nisem več zasledil v filmih podobnega žanra, čeprav sem si vsakega z zanimanjem ogledal, tudi večkrat, če sem le naletel nanj. Tudi brskanje po internetu ni dalo želenega rezultata, vsaj jaz sem to zaman iskal. Dopuščam možnost, da sem kaj spregledal.
Gre za opis prizorišča, ko so tja kmalu po streljanju prihiteli novinarji in fotoreporterji in se s svojo značilno naglico, brezkompromisnostjo in zaverovanostjo v lastno pomembnost nabasali v znamenito garažo v Chicagu. Zaradi vsesplošnega prerivanja, iskanja najboljših kotov za fotografiranje in brskanja za vsakršnimi podrobnostmi, ki bi popestrile njihove reportaže in fotografije, so po dolgem in počez pretacali celotno garažo. Eden od njih je pozneje slikovito opisal prizorišče pokola kot kraj, “kjer je bilo več možganov na naših podplatih kot pa v naših glavah.”
Ta izjava je brez dvoma doslej najboljši opis današnjega slovenskega levičarskega novinarstva. Čeprav je bila dana pred davnimi leti, v povsem drugačnem okolju in iz čisto drugih razlogov, si njen avtor, ki je zagotovo že davno pod rušo, brez nadaljnjega zasluži moje neprikrito občudovanje. Dobro, če že vzamemo v obzir 80-letno časovno razliko, bi se strinjal, da naši “heroji” nimajo večine možganov ravno na podplatih, zagotovo pa jih je le manjši del v njihovih glavah.
V primerjavi z ustaljeno, tako rekoč vsakodnevno prakso slovenskega levičarskega novinarstva pri političnih likvidacijah vsega, kar ni »levo«, bi bila še Al Capone in Bugs Moran navadna diletanta……
se nadaljuje.