Če že dvakrat omenjam tega ubogega psička in žalostno usodo, ki ga čaka v določenih okoliščinah, poglejmo, kje ga to lahko doleti.
1.) V anketi o “procesu” proti Ribičiču gre za sprevračanje dejstev, manipulacijo z nekim dogodkom in za neprikrito navijaštvo v prid neke osebe, z medijskim konstruktom prikazane kot nedolžna žrtev nekega krivičnega postopka zoper njo. Če je kdor koli pričakoval, da bo drugi najmočnejši človek tajnih služb komunističnega režima doživel, da ga bo sodišče sploh začelo obravnavati, se je zelo zmotil. Doslej je bil na Slovenskem pravnomočno obsojen samo eden, tak ali drugačen sodelavec UDBe oziroma njenih predhodnic. Zato pa so sledile ali pomilostitev, ali ustavitev postopka, ali pa je bil v kasnejšem sodnem postopku od države celo iztožen zelo visok znesek kot rezultat uspešne tožbe zoper državo za kazen, ker je le-ta nekoga tožila neuspešno. Potem bo pa ravno neki Ribičič prvi, ki ga bo slovensko pravosodje uspešno tožilo in obsodilo! Lepo vas prosim! Novinarji so to vedeli še mnogo bolje kot mi, porabniki njihovih storitev, pa so vseeno veselo manipulirali in napihovali neko nedolžno zaslišanje. Podobno je delal njegov zagovornik, Čeferin starejši, ko je pred sodno palačo tam prisotnim novinarjem citiral tako rekoč celotno zdravstveno anamnezo oziroma diagnozo svojega klienta, vse s ciljem, da bi se nam le-ta zasmilil. Če bi bilo obratno, da bi nekdo spravil v javnost samo delček tovrstnih Ribičičevih osebnih podatkov, bi ga verjetno prav ta isti Čeferin sodno preganjal do konca. Novinarji so prizadevno pristavili svoj piskrček, skonstruirali ustrezno anketo s še bolj ustreznimi možnimi odgovori, in rezultat je tu, oziroma, rezultata sploh ni, ker tudi nadaljevanja “procesa” ni bilo. Tako se to dela v Sloveniji!
2.) Opis kamikaz, kot nam ga je ponudi TTX na svojih straneh, je ena sama nevednost, ignoranca, pišmeuhovstvo in podobne “vrline”, s katerimi so se izkazali avtorji. Saj za te neuke gledalce je po njihovem mnenju očitno vse dobro, da se le zapolnita ustrezni prostor in čas, ki sta mediju namenjena. Vsebina pa….; le kdo se bo posvečal tem ljudem iz nekega povsem drugega časa in prostora, ki so za povrhu imeli povsem drugačen odnos do sveta, v katerem so živeli in umirali. Glavno je, da mi, avtorji, znamo našteti vse partizanske dogodke, enega bolj uspešnega od drugega, ali, da znamo na pamet celotni seznam vseh naših slavnih narodnih herojev takratnega časa, ostalo pa ni važno. Nam zadostuje. Kaj nas briga še kaj drugega! Zakaj bi potem moralo brigati tudi vse ostale?!
3.) Kogar zanima primer glasovanja za Studio City, bo s pazljivim branjem odgovorov spoznal, kakšen je dejanski odnos do gledalcev v nekaterih primerih. Pri tem glasovanju ne smemo spregledati dejstva, da je potekalo istega dne, kot je bil na sporedu Studio City. Vse ostalo je klasika, skratka, nazorna demonstracija pojma “kompleks večvrednosti”: ignorantski odnos do mojega vprašanja; zavlačevanje z odgovorom; prelaganje odgovornosti za odgovor z enega na drugega; podajanje te pristojnosti iz rok v roke kot vroč kostanj; za lase privlečeni izgovori, ko naslovniki eden za drugega ne vedo. Odgovor Webmastra je eno samo sprenevedanje in zvonjenje po toči, saj je bil namen že pred tem dosežen: izmislimo si neko vprašanje, izrazito neugodno za aktualno vlado, vrzimo ga med folk in na koncu triumfiramo ob predstavitvi glasovanja, ki bo pokazalo, da je to vlado treba interpelirati – saj vendar gledalci pravijo tako!
Ankete na straneh 731 in 733 TTX-a so v primerih sodelovanja s Studiom City ali Valom 202 povsem enostranske, vprašanja in možni odgovori pa izredno sugestivni. Pri manipuliranju s slovenskim folkom, ki ga odlikuje izrazita sugestibilnost, svojih ciljev ni težko doseči. Pri takih kooperacijah je TTX vedno povlekel krajši konec in izgubil še tisto kredibilnost, ki jo je morda imel. V španoviji pač še pes crkne!
4.) Vest o vinjetah in gneči je čista manipulacija oziroma, še slabše, lezenje nekomu (trenutni opoziciji) v rit s povsem neosnovanim natolcevanjem na račun drugega (aktualne vlade). Ob vsesplošni medijski ofenzivi zoper vlado je pač treba prispevati svoj obolos v dokaz, da je tudi ta medij na pravi liniji. Saj poznamo to prakso iz neštevilnih drugih primerov. Če bi tokratna vlada na primer začela pospešeno graditi nove cestninske postaje in zaradi tega ukinila do tedaj veljavne vinjete, bi se spotikali pa ob tovrstno gradnjo. Cilj je pač samo to, da se čimbolj očrni, kritizira in na vse načine meče polena pod noge vladi, ki je levičarskemu novinarstvu izrazito neljuba. Načini škodovanja so povsem poljubni, tovrstna “daljnovidnost” glede učinka še ne vpeljanih vinjet je kvečjemu dobrodošel razvedrilni vložek v že dolgočasnem manipuliranju.
se nadaljuje.