Naslov bloga je na prvi pogled precej konfuzen, če pa ga dopolnimo še s samostalnikom “novinar”, ob hkratni uporabi ustrezne sklanjatve po ustaljenih slovničnih pravilih, postane zadeva bolj razumljiva. Primer, ki ga opisujem v nadaljevanju, ima po mojem mnenju vse značilnosti obnašanja in delovanja slovenskega levičarskega novinarstva, čeprav glavni junak ne seže tem našim “levakom” niti do kolen.
Kdor je gledal omenjeno oddajo (na National Geographic-u je bila večkrat ponovljena), se bo verjetno strinjal, da je težko komentirati katerokoli tovrstno dogajanje, ki je v bistvu samo montaža tistih posnetkov, ki so se ustvarjalcem zdeli najbolj zanimivi in so jih nanizali v enourno oddajo. Zadaj pa je zagotovo še ogromno drugega posnetega materiala, ki pa v oddajo ni vključen. Komentiramo in odzivamo se lahko samo na tisto, kar so nam servirali ustvarjalci, čeprav bi si lahko o nekem dogodku, ki je bil z montažo nasilno prekinjen ali pa samo nakazan, ustvarili tudi povsem drugačno mnenje, če bi ga videli v celoti. Po svoje pa je to celo dobro, saj kritičnega gledalca prisili v aktivno razmišljanje in povezovanje nekaterih delčkov dogodkov, ki so namerno nepopolno posredovani, v neko logično celoto, ki pa se lahko zelo razlikuje od tiste, katero so nam zmontirali in prikazali avtorji oddaje kot edino zveličavno.
Govorim o zgodbi “Vzpon talibov”. Novembra 2001 so namreč enote severnega zavezništva pod vodstvom generala Dostuma zvabile več sto talibanskih borcev, večinoma tujih bojevnikov, ne Afganistancev, v ogromno trdnjavo Kali Djangi. Takih kompleksov je po Afganistanu zagotovo še več, vendar je bil Kali Djangi za nekoga, ki tako zadevo vidi prvič, res nekaj ogromnega. In starega, seveda, saj je Afganistan zaradi svojih stoletja trajajočih plemenskih, verskih, klanovskih in kdo ve še kakšnih bojev dodobra prepreden s takimi objekti. Vse dogajanje v Kali Djangiju so seveda spremljali tudi novinarji in sicer sodelavec ene od nemških TV postaj Arnim Stauth s svojim snemalcem, poleg njiju pa vsaj še dva ameriška, tudi vsak s svojim snemalcem. Po nekih splošnih in normalnih merilih novinarskega poklica so se verjetno vsi trije novinarji upravičeno veselili, da so bili “ob pravem času na pravem mestu”, čeprav je to kasneje Stauthu zelo presedalo, za razliko od obeh Američanov, ki sta ohranila trezno glavo in prispevala odlične posnetke, zahvaljujoč seveda tudi svojima snemalcema.
Talibanske borce sta zasliševala dva agenta CIE, Američana. Eden od njiju je postal prva ameriška žrtev v Afganistanu, saj so ga talibani, ki so vdrli na prosto iz podzemnih prostorov, kjer so bili nekateri zaprti, dobesedno zmasakrirali. Drugemu se je uspelo rešiti in bo pozneje pomembno vplival na Stauthovo obnašanje. Oba agenta sta zagotovo iskala točno določenega talibanskega borca, saj so bili dovolj zgovorni prav tisti kratki posnetki obeh agentov, ko sta se vseskozi smukala točno okrog tistega talibana, za katerega se je pozneje izkazalo, da je Američan iz Kalifornije. Prepričan sem, da sta iskala predvsem njega, čeprav zgodba to na začetku povsem zamolči.
Po izpadu talibanov sta se Stauth in snemalec umaknila na drugi konec trdnjave, kjer je bilo tudi nekaj Dostumovih borcev. Ko se je vnelo vsesplošno streljanje, je Stauth spoznal, da sta v pasti, saj od tam nista imela nobene možnosti za umik. Medtem je tja pribežal tudi preživeli agent CIE, ki si je rešil zgolj golo življenje, vso opremo in orožje pa je pustil tam, kjer so ju presenetili talibani. Ker Stauth ni videl izhoda zase, se je odločil, da posodi svoj prenosni telefon agentu, da bi priklical pomoč. Pri tem je to dejanje opravičil na meni povsem nerazumljiv način, ki ni imel prav nobene oporne točke v zgodbi. Rekel je namreč, da med njimi (novinarji) velja nenapisano pravilo, da svojih telefonov ne posojajo agentom. Točno tako je izjavil. Pri tem se mi poraja vprašanje, ali on in nekateri njegovi novinarski kolegi kar naprej sledijo agentom, da bi poročali o vsakem njihovem koraku in sodelujejo z njimi pri vsem, razen pri posojanju telefonov? Prav gotovo, da ne! Kakšni tajni agenti pa bi sploh bili, če bi na vsakem koraku za sabo vlačili novinarja, ki bi o vsem poročal? Stauthov izgovor se mi je zdel povsem deplasiran. Mnogo bolj bi bil sicer prepričljiv, če bi kar direktno priznal, da se boji za svoje življenje; da bi rad živ prišel od tam; da bi rad še kdaj videl svojo družino; in podobno. Taki izgovori bi bili tudi povsem sprejemljivi in človeško razumljivi. On pa: “Ja, saj sicer telefonov ne posojamo, ampak….”. Seveda je samo reševal svojo golo rit.
Medtem ko je agent CIE klical svoje poveljstvo, je Stauth slučajno opazil, da nekateri ranjeni Dostumovi borci izginjajo skozi neko razpoko v obzidju. Ko je preveril, za kaj gre, je opazil, da se lahko tudi on umakne tam skozi, saj je bilo pod razbitim obzidjem visoko in strmo pobočje, po katerem so se samo podričali in so pristali ob vznožju obzidja. Nato so pretekli še nekaj sto metrov čistine in znašli so se na glavni cesti, kjer sta že stala dva avtomobila posebnih enot, ki jih je priklical agent.
Tukaj zopet nastopi “stari” Stauth v svoji novinarski vlogi. Snemalcu je ukazal, naj snema tam okrog, tako tudi pripadnike posebnih enot, ki pa nad tem niso bili prav nič navdušeni, saj se je eden obrnil proti snemalcu in z roko poskušal zakriti objektiv kamere. Stauth se je “zbudil” in arogantno nastopil z besedami “nimate pravice!, nimate pravice!”….. S tem je poskušal izsiliti nadaljevanje snemanja. To mu je tudi uspelo, saj se je kmalu zadovoljno hahljal in hvalil, da “uspelo je, uspelo je….”
Posledica intervencije posebnih enot je bilo letalsko bombardiranje trdnjave, pri čemer je ena bomba zgrešila cilj, pobila nekaj Dostumovih bojevnikov in ranila tudi nekaj Angležev in Američanov iz posebnih enot. O silovitosti bombe je pričal tudi tank Dostumovih borcev, ki ga je dobesedno obrnilo okrog, da se je kupola zarila v tla. Usoda posadke je bila seveda jasna, zmečkalo jih je kot muhe.
Vsak borec severnega zavezništva, ki bi ga brigalo še kaj več kot zgolj to, kakšno puško ima in koliko municije zanjo, da bo lahko brez skrbi streljal na nasprotnika, bi lahko uporabljal svojo glavo še za kaj bolj pametnega. Pomislil bi lahko na primer na to, da je zaradi zgrešenega bombardiranja izgubil svojega sorodnika, prijatelja, soseda ali zgolj tovariša v orožju in bi zato z isto pravico vrgel Stauthu v obraz “nimaš pravice!, nimaš pravice! (preko naših hrbtov vleči svojo rit iz godlje, ki si jo sam zakuhal!)”. Tako pa je Stauth izpadel frajer, ker je posredno sodeloval pri klicanju okrepitev in posledično pri eskalaciji spopada, Dostumovi borci pa so ostali mone kar so tudi dejansko bili, sicer bi Stauthu upravičeno povedali in pokazali, kar mu gre. Še večjega frajerja pa se je delal, ker je baje ugnal v kozji rog celo specialce, ko je izsilil, da jih je njegov snemalec neovirano snemal v akciji.
Zame so posebne enote pač tajne in skrivnostne, sicer ne bi bile posebne……. Vsaka spodobna država na svetu jih ima, pa tega ne obešajo na veliki zvon. Koliko posebnih akcij so že izvedle in jih še bodo, pa o njih noben novinar ni in ne bo imel pojma. Zato pa so tajne in posebne.
Kar predstavljam si prizor, ko se nekje v Kansasu debel farmar po celodnevnem delu zavali v naslonjač pred televizorjem in presenečeno kliče svojo ženo, ki v kuhinji pripravlja večerjo: “Poglej, poglej sosedovega Billa, tudi on je v Afganistanu, pa je zadnjič rekel, da gre za dalj časa na dopust na Havaje……”
Na začetku ugotavljam, da Stauth ne seže našim levičarskim novinarjem “niti do kolen”. Kljub vsej primitivnosti in praznosti opisanega obnašanja se pri tej primerjavi spomnim na nekdanjega, žal že pokojnega kolega iz skupnih knapovskih dni, ki je rad uporabljal še mnogo zahtevnejšo tovrstno tolerančno stopnjo. V opisanem primeru bi se vsekakor strinjal s tem njegovim standardom, namreč, da Stauthovo govoričenje in obnašanje ne seže našim levičarskim novinarjem “niti do vrha gume na njihovih čevljih”, kaj šele do kolen.
se nadaljuje.