Glede vsebine prejšnjega bloga je bilo kar nekaj pozitivnih odzivov in pohval s strani tukajšnjih domačinov. Vsi sogovorniki pa smo si edini predvsem v eni točki in sicer, da moramo gojiti spoštljiv in kulturen odnos do svoje lokalne zgodovine in s tem do njenih neposrednih soustvarjalcev, ki so se trudili v tem okolju in nam skozi stoletja zapustili marsikaj, na kar smo lahko ponosni. Torej, odnos do rudarjev, naših garaških prednikov, ki so z golimi rokami zgradili vse to, kar imamo še danes. Če mi sami ne bomo samozavestno in ponosno skrbeli za njihovo zapuščino, bodo drugi še toliko manj……
Zapisnik prikazuje končni rezultat mojih prizadevanj, vsaj kar se IRSKM-ja
tiče. Z mnenjem inšpektorja Vidmarja je seveda mogoče polemizirati še danes, vendar sem se jaz temu odpovedal po prejemu njegovega zapisnika. Je pa res, da je neumestno pričakovati, da bo “država” uredila problem, če še lokalna skupnost nima vizije, kako dati temu kulturnemu spomeniku pravo vsebino, kajti javni WC to zagotovo ni (bila).
Fotografiji je posnel inšpektor Vidmar in ju priložil zapisniku. Čeprav pohvali
urejenost in čistočo WC-ja, ni bilo vedno v takem stanju – osebno sem večkrat preverjal in to takrat, ko inšpektorjev prihod ni bil vnaprej napovedan!
Zunanjost objekta (fasada, neposredna okolica ipd.) pa je itak razvidna iz slik.
Profesor Janez Kavčič aktivno sodeluje pri proučevanju in predstavljanju krajevne
kulturne dediščine v različnih medijih. S tem pomembno prispeva k skupnemu zavedanju in spoštovanju zgodovine okolja, iz katerega smo izšli.
Fotografija Rudniškega gledališča in krajši zgodovinski pregled sta del znamenite Zgodovine Idrije (msgr. Mihael Arko, 1931).
Očitno je to ena redkih ohranjenih starejših fotografij objekta, saj jo npr. uporabi tudi prof. Kavčič v svojem prispevku.
V zapisu je predstavljena tudi izjava neznanega c. in kr. uradnika, ki jo parafraziram v prejšnjem blogu.
se nadaljuje