“Izjave Novakove žaljive”, nas že dva dni (ta blog sem začel pisati 6. avgusta) obvešča napovednik na strani 100 TTX RTV SLO. Usmeri nas na stran 443, kjer preberemo “Odziv na izjavo Novakove o Franji”. Še danes, ko urejam blog za objavo (nedelja, 9. avgusta), slišim na lokalnem radiu, ki sicer prenaša poročila neke druge, regijske postaje, da se še vedno spotikajo ob stališče gospe Novakove……
Odziv je sproduciralo Ministrstvo za kulturo RS kot reakcijo na novinarsko konferenco NSi ob deveti obletnici ustanovitve stranke. Celotna vsebina in potek konference je na voljo na spletni strani NSi.
MzK uporablja znani besednjak ortodoksne levice, ki sploh ne dopušča drugačnega mnenja, zato se s pozicije namišljene moči odziva z znanimi floskulami, v tem primeru “neprimerno”, “nedopustno” in “nedostojno”. Pri tem gospa Novakova baje “v populistični maniri poziva tudi k ideološki presoji….”, poleg tega pa še “posamično presoja smiselnost ohranjanja slovenske kulturne dediščine, pri čemer pa zaobide strokovna mnenja in kriterije”, kar je po mnenju MzK “neprimerno”.
K temu stališču je svoj neobhodno potrebni lonček pristavila tudi LDS, kar pa sploh ni vredno komentarja.
Kljub temu, da samo površno spremljam poročanje tukajšnjih lokalnih medijev, sem vseeno že pred časom zasledil poročilo o tem, da je podobno vprašanje enkrat spomladi sprožil tudi Viktor Kranjc, občinski svetnik občine Cerkno. Njegova razprava je baje naletela na burne odzive, verjetno podobne odzivom na gospo Novakovo, le s to razliko, da je s Kranjčevo pobudo opravil kar cerkljanski župan sam kot najvišji na lokalni ravni, medtem ko se je ob pobudo gospe Novakove spotaknilo MzK kot tovrstni najvišji državni organ. Iz poročanja medijev ni razvidno, kaj je na županov komentar odgovoril svetnik Kranjc, če sploh je, ker so se mediji očitno dovolj zabavali že ob županovem “vračilu žogice stranki SDS”. Zase pač dobro vem, kaj bi županu v repliki že takoj v naslednjem trenutku odgovoril…..
Čeprav tvegam očitke o dolgoveznosti in dolgočasnosti tega bloga, naj kljub temu predstavim svojo izkušnjo, kako se tudi lahko ignorira in zaobide zakone, strokovna mnenja, kriterije ipd. Če “mi” tako hočemo in rečemo, potem je pač tako……., bi dejal ajdovski župan.
I.
Dne 12. junija 2006 sem poslal gospodu Aleksandru Vidmarju mail s sledečo vsebino:
Spoštovani gospod Vidmar! Kot državljan Republike Slovenije, obenem tudi meščan mesta Idrije, podajam na Inšpektorat RS za kulturo in medije, Vam pa kot glavnemu inšpektorju istega organa
PRIJAVO zoper Krajevno skupnost Idrija ali pa Občino Idrija (upoštevajte oboje!), ker je nezakonito posegla v objekt kulturne dediščine in prometa z njim ter nezakonito posegla v varovano območje.
Utemeljitev: na podlagi predhodnih govoric sem danes, 12.06.2006 osebno preveril, če je stavba prvega slovenskega gledališča, zgrajenega leta 1769, v teh dneh resnično postala javni WC.
Ugotovitve: po diskretnem vprašanju eni od dveh prisotnih natakaric iz sladolednega vrta Julija na Mestnem trgu, “kje imate pa WC”, mi je ponudila ključ, rekoč, “pojdite v kino, saj je verjetno itak odprto, če ne pa odklenite sami” (“kino” je lokalni izraz za omenjeno zgradbo, ki je večini domačinov najbolj poznan). Ko sem prišel tja, sem videl, da sta oba stranska vhoda na stežaj odprta, zato sem lahko prišel do WC mimo odra po celi dvorani in potem levo. Tam sem videl, da je na stežaj odprt tudi glavni vhod, ki vodi v “kino” s trga sv. Ahacija. Vrnil sem se pred kiosk sladolednega vrta in oddal ključ. V nadaljevanju je bilo nato še kar nekaj detajlov, ki za samo prijavo sicer niso pomembni, vsekakor pa lahko z njimi dodatno osvetlim problem, če se bo postopek odvijal naprej.
Zaključek: Iz opisanega je jasno razvidno, da je stavba prvega slovenskega gledališča, danes stara 237 let in nedvoumno objekt kulturne dediščine državnega pomena, danes, tukaj in zdaj postala zgolj in samo javni WC, odprt na stežaj in dostopen vsakemu in vsakomur ob katerikoli uri!
Prosim Vas, da v skladu s povedanim nemudoma ukrepate v okviru svojih pristojnosti! Osebno sem Vam vedno na voljo za dodatna pojasnila, katera boste v morebitnem nadaljevanju postopka zagotovo potrebovali. Menim, da imate za ukrepanje dovolj podatkov, za nadaljevanje postopka pa me lahko kadarkoli pokličete. Še enkrat pa apeliram na Vas, da v interesu splošno priznanih civilizacijskih norm glede odnosa do kulturne dediščine ukrepate takoj! S spoštovanjem!
II.
Med čakanjem na inšpektorjev odgovor sem večkrat preveril še postopek pri uporabi WC-ja kot gost bifeja na Ahac placu. Zgodba je povsem ista kot pri “Juliji”, s tem, da je bil glavni vhod večinoma kar stalno odklenjen, tako da natakarice niso imele nobenega dela še z oddajo in vračanjem ključa objekta.
Dne 19. junija 2006 sem obiskal Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Enota Idrija. Inšpektorici gospe Likarjevi sem predstavil isto problematiko kot prej g. Vidmarju. Gospa inšpektorica me je pozorno poslušala, po zelo prijazni debati in podanih pojasnilih pa je nato sestavila še Zapisnik o prijavi, kjer nastopam kot prijavitelj:
Zadeva: IPSA AMBIENTI d.o.o., Sladoledni vrt Julija, Mestni trg, Idrija.
Ugotovitve: Božič Bojan nasprotuje uporabi sanitarij filmskega gledališča za potrebe gostinskega obrata – vrta Julija in bifeja na Ahac placu. Kolikor je njemu znano, sta oba gostinska obrata dobila soglasje za uporabo sanitarij v Filmskem gledališču, ki je kulturni spomenik (1769) in vsekakor ni primerno, da tak kulturni spomenik služi za javno stranišče. Pritožil se je glavnemu inšpektorju za varstvo kulturne dediščine mag. Aleksandru Vidmarju, vendar ukrepal še ni.
Božič Bojan bo pri svoji zahtevi, da se prepove uporaba sanitarij kulturnega spomenika, vztrajal in bo o tem obvestil tržno inšpekcijo, ki je v primeru, da ne bodo več dovolili uporabo sanitarij za oba gostinska obrata, dolžna ukrepati v skladu s pooblastili.
III.
Dne 19. junija 2006, en teden po prvi prijavi, sem inšpektorju Vidmarju poslal nov mail:
Spoštovani gospod mag. Vidmar, ne glede na to, kako gledate na moja prizadevanja v zvezi z Rudniškim (sedaj Filmskim) gledališčem, ostaja dejstvo, da sem Vam poslal uradno prijavo, na katero pričakujem uradni odgovor. Obenem pričakujem tudi pouk, na kateri organ naj se obračam v bodoče, glede na to, da se Vi kot glavni inšpektor Inšpektorata RS za kulturo in medije ne smatrate za pristojnega v tej zadevi, kar ste mi pojasnili v telefonskem razgovoru. S spoštovanjem!
IV.
V tem času (od 12. do 19. junija) sem iskal in se seznanjal z zakoni in predpisi, ki urejajo varstvo kulturne dediščine. Pri tem sem si pomagal z internetom in razno strokovno literaturo, npr. “Predpisi s področja kulture, 2003”, in podobno.
V.
Še istega dne, to je 19. junija 2006, mi je mag. Vidmar odgovoril z mailom sledeče vsebine:
Spoštovani g. Božič, v zvezi s prijavo, ki ste jo poslali dne 12.06.2006 po elektronski pošti in ponovno urgenco v tej zadevi danes dne 19.06.2006, vas obveščam, da je inšpektor za področje varstva kulturne dediščine Inšpektorata RS za kulturo in medije (v nadaljevanju IRSKM) vašo prijavo obravnaval in pri tem ugotovil, da v veljavnem Zakonu o varstvu kulturne dediščine (Ur.l. RS, št. 9/77, 110/02 in 1236/03, v nadaljevanju ZVKD) ni podlage za izrek inšpekcijskega ukrepa.
Iz vaše prijave je razvidno, da se sanitarni prostori v stavbi Rudniškega gledališča v Idriji, ki je z odlokom o razglasitvi tehniške dediščine v Idriji in njeni okolici za kulturne spomenike državnega pomena (Ur.l. RS, št. 66/01 in 55/02), razglašena za spomenik državnega pomena, uporabljajo za potrebe gostov bližnjega sladolednega vrta “Julija” na Mestnem trgu.
V 50. členu ZVKD je določeno, da mora lastnik spomenik varovati, ga ohranjati na lastne stroške, omogočati njegovo raziskovanje in dostopnost v skladu z namembnostjo in režimom varstva, opredeljenim v 13. členu tega zakona, ter ga uporabljati tako, da dosledno upošteva njegovo kulturno funkcijo. Vendar pa se 70. člen istega zakona (inšpekcijska določba) glasi takole: če inšpektor ugotovi, da obstaja neposredna nevarnost poškodovanja ali je že nastala škoda na spomeniku, odredi rok, v katerem se mora taka nevarnost odpraviti oziroma sprejme ukrepe za odpravo škode oziroma njeno ustrezno zmanjšanje. V obravnavani zadevi, kljub ugotovljeni nenamenski uporabi sanitarij, ni prišlo do poškodovanja spomenika, kot takega in tudi ne obstaja neposredna nevarnost za nastanek škode, zato ni podlage za konkretno inšpekcijsko ukrepanje zoper lastnika spomenika občino Idrija. S spoštovanjem, mag. Aleksander Vidmar, glavni inšpektor IRSKM
P.S. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti sodi v pristojnost Tržnega inšpektorata RS, za nadzor nad izpolnjevanjem sanitarno-zdravstvenih pogojev v gostinstvu pa je pristojen Zdravstveni inšpektorat RS.
VI.
Dne 20. junija 2006 sem mag. Vidmarju odgovoril v skladu z mojim razumevanjem predpisov, o katerih govorim v točki IV.:
Spoštovani gospod mag. Vidmar, zahvaljujem se vam za obvestilo v zvezi z mojo prijavo z dne 12.06.t.m. V njej sem opozarjal tudi na nezakonit poseg v objekt v smislu prometa z njim, kar v tej ponovni prijavi natančneje utemeljujem in sicer:
– lastnik spomenika je občina Idrija, kar tudi sami pravilno ugotavljate;
– odločitve, komu podeliti pravico do uporabe sanitarnih prostorov v omenjenem objektu, sprejema izključno Krajevna skupnost Idrija, ki je izbranim uporabnikom tudi izdala ključe objekta. Sedaj sta uporabnika dva, saj je v tem času postavil začasni bife na Ahac placu tudi lastnik Vojko Carl, ki sicer vodi bife “Na vas” v Spodnji Idriji. Lani je imel g. Carl edini pravico uporabljati sanitarije v objektu, letos je to pravico pridobila še lastnica “Julije”. S tem je izbor imetnikov pravice do uporabe sanitarij za potrebe gostov obeh lokalov, s strani KS zagotovo zaključen;
– ob smiselni uporabi ustreznih členov ZVKD je potrebno odgovoriti na naslednja vprašanja:
1.) ali je minister za kulturo izdal občini Idrija dovoljenje za izvajanje nalog vključevanja objekta v gospodarske in druge dejavnosti?
2.) če da, ali je občina Idrija prenesla te pravice na KS Idrija in kako?
3.) ali je KS Idrija sploh lahko udeležena v teh dejavnostih?
4.) z oddajo sanitarij v objektu je KS pravzaprav omogočila obratovanje obeh lokalov, zato je objekt soudeležen v neki pridobitni dejavnosti; ali za to uslugo prejema KS najemnino oziroma plačilo?; če da, kdo je to določil in na kateri račun se nakazuje?; če ne, imata korist zaradi koriščenja objekta samo oba lastnika lokalov!;
5.) če velja ta analogija, ima pravico do uporabe sanitarij v objektu vsak občan, ki se mu pokvari kopalnica in ne more uporabljati lastnih sanitarij – zakaj bi ta pravica pripadala samo dvema izbrancema? Vsi potencialni uporabniki teh sanitarij (lahko tudi proti plačilu!) smo občani občine Idrija, ki je lastnica objekta, hkrati smo tudi krajani KS Idrija, ki podeljuje pravice do uporabe tega istega objekta. Konflikt interesov, ki je tu evidenten, služi samo za zamegljevanje odgovornosti in prelaganje le-te z občine na KS in obratno, kulturni spomenik državnega pomena pa je pri teh postopkih edina žrtev takega početja!
Spoštovani gospod glavni inšpektor, prosim vas, da upoštevate navedena dejstva in ukrepate v skladu s pooblastili, za katera imate podlago v ustreznih členih ZVKD. Pristojnosti Tržnega in Zdravstvenega inšpektorata v omenjenem primeru pa so mi poznane, ker sem se o njih pozanimal na ustreznih naslovih, tako kot sem se pozanimal za področje, za katero skrbi vaš inšpektorat. S spoštovanjem!
VII.
Dne 27. junija 2006 sem mag. Vidmarju še enkrat poslal (Fw) mail iz točke VI., poleg tega pa še dodal:
Spoštovani gospod Vidmar, kot vidite, vztrajam pri zadevi, katero nameravam pripeljati do konca, bodisi z Vašo pomočjo ali pa drugače. V glavnem, take “štale”, oprostite izrazu, kot se dogaja s kulturnim spomenikom, nisem pripravljen gledati. V tem sploh nisem osamljen, mnogo občanov misli enako kot jaz, le ustreznega ukrepanja se vsi izogibajo, češ, bo že nekdo. No, ta nekdo sem očitno jaz, zato Vas po enem tednu, kar imate zadnjo prijavo v rokah, sprašujem, ali je zadeva tako zapletena, da je v tem času še niste mogli rešiti, ali pa ste jo preprosto zavrgli. Vsekakor od Vas pričakujem vsaj obvestilo, kaj se s to prijavo dogaja, da bom lahko ukrepal naprej. Hvala za razumevanje in lepo pozdravljeni!
VIII.
29. junija 2006 sem prejel odgovor od mag. Vidmarja:
Spoštovani g. Božič, 1. odstavek 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru določa, da mora inšpektor obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge v zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelje na njihovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih. Ne glede na to, da vam je bil v predmetni zadevi že dne 19.06.2006 posredovan odgovor, vam na vaše vztrajanje vseeno še enkrat odgovarjam.
Ponovno moram poudariti, da Inšpektorat RS za kulturo in medije (IRSKM) s svojimi inšpektorji, poleg drugih nalog, opravlja nadzor nad izvajanjem Zakona o varstvu kulturne dediščine. Inšpektor za področje varstva kulturne dediščine IRSKM je torej pristojen predvsem za nadzor nad vzdrževanjem in ohranjanjem dediščine in za preprečevanje njene ogroženosti v okviru zakonskih določil.
Ob nedavnem obisku predstavnikov Vlade RS v Idriji, pri katerem sta bila prisotna tako minister za kulturo dr. Vasko Simoniti, kot tudi direktor Direktorata za kulturno dediščino dr. Damjan Prelovšek, je bilo ugotovljeno, da lastnik (občina Idrija) za obravnavani spomenik, v okviru finančnih možnosti, solidno skrbi in da le-ta ni fizično ogrožen. Kolikor mi je znano, je prišlo celo do dogovora glede ureditve delnega sofinanciranja obnove strehe s strani Ministrstva za kulturo.
Kljub temu sem se odločil, da se tudi sam prepričam o stanju objekta Rudniškega gledališča na kraju samem in bom zato v ponedeljek, dne 03.07.2006, predvidoma med 10. in 11. uro dopoldan, opravil inšpekcijski ogled tega spomenika. V kolikor imate takrat čas, vas vabim, da ste pri pregledu tudi osebno navzoči in boste imeli možnost podati morebitne pripombe. S spoštovanjem!
IX.
Seveda sem mag. Vidmarju še istega dne, to je 29. junija 2006, odgovoril:
Spoštovani gospod Vidmar, zahvaljujem se Vam za obvestilo in hkrati vabilo za dne 03.07.2006. Vabilo z veseljem sprejemam in bom v ponedeljek pravočasno na kraju ogleda. S spoštovanjem!
X.
V dneh pred obiskom sem si pripravil seznam točk, o katerih sem želel govoriti z inšpektorjem. Povzel sem vse, kar sem mu že posredoval preko elektronske pošte, vključil pa sem še nekaj dodatnih, kar sem mu sicer napovedal že v prvem mailu z dne 12.06.2006. Tako sem dodal npr:
– kakšno stališče do omenjene problematike ima Mestni muzej Idrija?
– Tržni in Zdravstveni inšpektorat lahko ukrepata šele po zaprtju objekta. Sedaj imata lastnika obeh lokalov namreč vsa potrebna dovoljenja za obratovanje, vključno s potrdilom o zagotovitvi sanitarij za goste lokalov;
– varstvo kulturnih spomenikov po mojem mnenju ni samo varstvo zidov in strehe, ampak tudi vzdrževanje kulturnega in spoštljivega odnosa do takih starih objektov;
– ob kontroli, ki jo opisujem v točki I., sem opazil tudi to, da je uporabnike, ki so vstopali skozi levi stranski vhod, na odru “pozdravljala” slovenska zastava pri njihovi poti na WC – kot v posmeh državi, ki jo zastava predstavlja;
– čez slabe pol ure sem opazil, da so vsi trije vhodi zaprti in zaklenjeni; kdo in kdaj je to storil, nisem videl, očitno pa je nekdo videl “tistega sitnega Božiča” takrat, ko sem vstopil v objekt;
XI.
Dne 3. julija 2006 je mag. Vidmar izvršil inšpekcijski ogled in sicer najprej v spremstvu tajnika KS Idrija g. Pavšiča. Po njunem končanem ogledu objekta sem pristopil še jaz in inšpektorju posredoval svoj pogled na problematiko. Pri tem sem odklonil prisotnost g. Pavšiča, ker tudi sam nisem bil prisoten pri njunem predhodnem razgovoru. V prijaznem in sproščenem pogovoru sva predebatirala že poznane in po e-pošti izmenjane argumente, poleg tega pa še precej drugih stališč in komentarjev, katere pa na tem mestu ne želim predstavljati, ker nimam nobenih pisnih dokazov o njih, za razliko od dokumentov, ki jih dobesedno citiram zgoraj. Ko sva zaključila s pogovorom, je inšpektor napravil še nekaj fotografij objekta, nato pa se je ponovno srečal z g. Pavšičem, pri čemer pa nisem bil prisoten, ker nisem bil vabljen, pa tudi če bi bil, bi vabilo odklonil.
Mi je pa g. Vidmar predlagal, da problem predstavim tudi g. Silvestru Gaberščku, državnemu sekretarju na Ministrstvu za kulturo.
XII.
Dne 4. julija 2006 sem torej poslal mail g. Gaberščku. V njem sem ponovil vse, kar sem povedal že mag. Vidmarju in ga seznanil z rezultati njegovega obiska prejšnji dan. Predvsem pa sem apeliral na državnega sekretarja, da stori vse, kar je v njegovi pristojnosti, da bi se prekinil sramotni odnos do omenjenega kulturnega spomenika.
Od g. Gaberščka nisem prejel nobenega odgovora.
XIII.
Inšpektorjevemu zapisniku sta bili priloženi tudi dve fotografiji objekta.
Ker fotografiji služita bolj kot dodatek gornjim tekstom, sem njun prikaz žrtvoval na račun objave celotnega bloga, dokler je zadeva še kolikor toliko aktualna.
Ti dve fotografiji in še nekaj drugih, ki se prav tako navezujejo na tematiko, o kateri govorim, bom predstavil v samostojnem prispevku.
XIV.
Zaključek: z vsem tem pisanjem hočem opozoriti na neumestnost obtožb, ki letijo na račun gospe Novakove in še prej na račun občinskega svetnika Kranjca. Kot je svojega svetnika odpravil župan Kavčič, da je bil namreč sklep o obnovi Franje sprejet še takrat, ko je vlado vodil Janez Janša, tako tudi te dni slišimo v poročilih isti “očitek”; kot da bi se izgovarjali na prejšnjo vlado, ker je to storila. Si zamislite, kaj bi šele bilo, če ničesar ne bi storila?!
Vprašanje Rudniškega gledališča sem sprožil leta 2006. Vsi vemo, kako na nož je bila pričakana vlada leta 2004, nakar so se vsakovrstni napadi nanjo vrstili praktično vsak dan vsa štiri leta. Moje lokalno okolje se v tem pogledu ni prav nič razlikovalo od negativne atmosfere drugod po Sloveniji. Lahko, da so se ministri in državni sekretarji na obisku v Idriji lepo pogovorili z odgovornimi in verjamem, da so tudi se. Prej in potem pa je občinsko politiko vodila tukajšnja sestava in to je tisto, kar šteje, ostalo je bilo za publiko. Mimogrede, kot domačin, ki skoraj vsakodnevno hodim mimo “kina”, se ne spomnim, da bi v vsem tem obdobju, do danes, izvršili kakšna popravila na strehi, o čemer je govoril inšpektor Vidmar.
Stališča Mestnega muzeja glede Rudniškega gledališča nisem nikjer zasledil. Mislim, da ni dal od sebe niti glasu. Primerjajte, kako se Muzej angažira pri Franji!
Franjo je doslej trikrat uničilo. Prvič jo je popolnoma zasul plaz s pobočja nad njo. Drugič je bil plaz malo manjši, vendar je prav tako povzročil ogromno škode na barakah. Tretjič, pred dvema letoma, jo je povodenj praktično izbrisala in odplaknila po grapi.
Vsaka sanacija je stala nepredstavljive denarje – številka ne bo nikoli znana, to si upam trditi. Izvajalci so imeli dejansko odprto bianco menico. Če bo kdorkoli poskušal demantirati moje trditve in bo prišel na dan s kakšnimi uradnimi številkami, bo to samo pljunek v morje – pravih stroškov ne bo nihče obelodanil!
Pred dvema letoma sem v nekem nevezanem pogovoru med drugim rekel, da Janševa vlada kljub sklepu o zagotovitvi finančnih sredstev za celovito obnovo Franje, od tega ne bo imela nič. In res nima, kot lahko vidimo danes.
Ko sem hotel razčistiti status Rudniškega gledališča, je bilo le-to staro 237 let, letos jih ima 240. Franja na drugi strani je stara 65 let; na vagi sta torej dva zgodovinska objekta, eden star 240 let, drugi pa 65. Kdo pa je bolj upoštevan? O kom se govori? Za koga ni škoda nobenega denarja? Že davno so hoteli Franjo tudi na silo uvrstiti na UNESCOV seznam, pa od tega ni bilo nič, ker so na celem svetu očitno spomeniki, ki si še bolj zaslužijo to uvrstitev, pa jih kljub temu ni na seznamu……
Očitno je Franja “nekaj drugega”, na kar sem bil sicer večkrat opozorjen s strani nekaterih sogovornikov, pri katerih sem iskal pomoč podobno kot pri inšpektorju Vidmarju. Rečeno mi je bilo tudi, da se borim za neke zidove in streho, ki niso nič drugega kot neka zunanja lupina in samo spomin na nekaj, česar že davno ni več. Saj znotraj je vendar “kino”, ki nima nobene veze s prvotnim gledališčem….. Nekdo je celo korajžno dodal, da je pa že bolje, da se hodi v objekt vsaj scat, kot pa da se nič ne dogaja z njim…..
Od Franje po zadnji povodnji še lupina ni ostala; ena edina baraka je ostala kot spomin, pa še ta ni več avtentična, ker je popolnoma obnovljena. Kljub temu pa je Franja očitno še vedno “nekaj drugega” kot Rudniško gledališče z vso svojo več kot dvestoletno zgodovino……
Jaz sem se branil npr. s primerjavo odnosa do bolnice Pavla in bolnice Franja. Obe sta v tako rekoč neposredni bližini mojega kraja. Prejšnji, komunistični režim je imel vse vzvode oblasti v svojih rokah; nič se ni zgodilo brez njegove vednosti in strinjanja. Pa je ta isti režim pustil bolnico Pavla popolnoma propasti v tistih globelih Trnovskega gozda. Tega danes nihče ne pogreva, na Pavlo se spomnijo le ob redkih priložnostih. Od nje je tudi ostal dejansko le spomin, pa so postavili spominsko obeležje v bližini, ki je lahko dostopno, zato je vsakomur omogočen obisk, da ga lahko obišče kdor ga hoče in kadar ga hoče.
Tudi za Franjo bi lahko storili enako, postavili spominsko obeležje, pa je. Če jo je dvakrat zasulo in enkrat odneslo, jo bo lahko še četrtič, da ne bo ostala niti lupina od lupine. Denar pa se meče v tisto grapo brez dna……
Upam, da mi bo uspel prenos še preostalih fotografij, ki sem jih nameraval priložiti blogu. V znani Arkovi Zgodovini Idrije je namreč citiran tudi znameniti vzklik presenečenja in občudovanja, ki je prišel iz ust neznanega cesarsko-kraljevega uradnika, ko so mu povedali, kako so poleg magazina za žito mimogrede zgradili še gledališče. “Kaj takega se lahko primeri samo v Idriji!”, baje ni mogel skriti svojega navdušenja.
Danes, ko se posamezniki povsem dobronamerno oglasijo z drugačnim mnenjem kot je glede Franje očitno edino zveličavno, pa naj bo to gospa Novakova ali pa svetnik Kranjc, konec koncev lahko tudi jaz s tem obširnim blogom, bi veljalo ob vsej gonji, ki se takoj sproži proti drugače mislečim, samo malo modificirati znameniti uradnikov vzklik, in sicer “So etwas kann nur in Slowenien geschehen!”………
“Ugotovitev” župana Cerkna, da je “to sklenila vlada še v času, ko jo je vodil Janez Janša”, pa bi jaz preprosto nadaljeval z “……pri čemer ste sami verjetno s stisnjenimi pestmi in škripajočimi zobmi privolili v to vladno odločitev, ki ste jo samo iz spoštovanja do nadrejene oblasti sicer zelo težko prebavili….., pa še to ste spregledali, da je bila vaša SLS takrat tudi vladna stranka…..”
Kako je z uporabo WC-ja danes, ne vem. Na Mestnem trgu so se lastniki zamenjali, za Ahac plac tudi ne vem, katere sanitarije uporabljajo gostje lokala. Na vogalu magazina v smeri proti banki sicer stoji prenosno stranišče značilne zelene barve, vendar mi ni poznano, ali je v uporabi. Sam tudi nisem preverjal, ali so vsa vrata “kina” stalno zaklenjena, na stežaj pa dejansko niso več odprta.
Ob bežnem obisku spletne strani MzK opazim tudi to, da je mag. Vidmar vsaj do sedaj preživel divje kadrovske bakanalije, ki jih v vlogi zmagovalke prireja ministrica Širčeva na svojem ministrstvu, ob pomoči svojih zvestih podanikov seveda. Ohranil je celo isto funkcijo, kot jo je imel za časa prejšnje vlade, torej je še vedno glavni inšpektor IRSKM.
Jaz lahko sodim o njegovem delu samo na podlagi izkušenj, ki sem jih imel z njim sam, to pa opisujem v točkah I. do XIII. tega bloga, ob hkratnem poznavanju še nekaj neobveznih izjav “off the record”, ki mi jih je zaupal ob najinem prvem in edinem srečanju doslej, to je 3.7.2006. Njegovo delo je sicer podvrženo presoji resorne ministrice.
se nadaljuje