“Idrija = rudnik; rudnik = Idrija”. Kdorkoli se je lotil pisanja o enem ali drugem, je to zgodovinsko dejstvo vedno vplivalo na vsebino zapisanega. Zaradi izrazite povezanosti rudnika in mesta se je nemogoče izogniti omembe mesta, četudi nameravamo pisati zgolj o rudniku. Obratno pa sploh; pisati o mestu in/ali okolici, pa ne omenjati rudnika…
O tem našem idrijskem kotu je bilo že veliko napisanega. Več kot 500 let mesta in rudnika nudi ogromno podatkov zainteresiranemu piscu.
O vsem se je pisalo; tudi o “britofih” v Idriji. Arko je svojo Zgodovino Idrije razdelil na tri poglavja: I. Rudnik; II. Cerkvena zgodovina; III. Občina. V cerkveni zgodovini omenja tudi pokopališča v mestu: prvo, najstarejše, pri Sv. Trojici; sledilo je drugo pri Sv. Barbari na današnjem Mestnem trgu; po opustitvi tega so postavili tretje pri Sv. Križu, danes župnijska cerkev sv. Jožefa Delavca. O tem britofu pove nekaj več, ker je bilo v času, ko je pisal Zgodovino Idrije, uradno mestno pokopališče. Sedanjega, na obrobju mesta pri Likarci, namreč še ni bilo (knjiga je izšla leta 1931).
Tega, pri Likarci, so naredili Italijani koncem 30-ih let, nekje do 1940. Za tokratno pisanje sem se odločil, ko sem prebral tekst na povezavi https://www.demokracija.si/slovenija/barbarstvo-brez-primere-komunisti-po-koncani-vojni-unicevali-spominska-obelezja-na-obstojecih-grobiscih.html Opisani primer ni osamljen. V Sloveniji jih je žal mnogo; Idrija ni izjema. Zato naj bo moje pisanje skromen prispevek k razkrinkavanju takega in podobnega barbarstva.
Na pobočju pred glavnim vhodom na pokopališče stoji 5 spominskih kamnov. Obeležja so tam od prvega dne, ko so Italijani zgradili pokopališče, pa do danes. Sedaj mimo njih vodi stopnišče, prej je bila pa ožja cesta. S to preureditvijo je preprečen direkten dostop avtomobilov pred glavni vhod. Dobra rešitev za tako okolje.
“Abesinci”
Kamnita obeležja so v spomin 5 fantov/mož iz Idrije in okolice, ki so kot italijanski vojaki padli v Abesiniji 1936-37. Pred obnovo je za vsakim kamnom rastla tisa kot plemenito, trpežno in počasi rastoče drevo. Ob izgradnji stopnišča so posegli v brežino, zato so prve tri tise požagali, ostali sta zadnji dve zgoraj, v smeri vhoda. Zaradi posega v teren so obeležja nekoliko prestavili; prvi trije od ceste so zdaj bolj skupaj in imajo eno tiso, nato je nekaj praznega prostora, zadnja dva so postavili malo više, pod drugo tiso.
…V slaščičarno Zečirović sem pred leti pogosto zahajal; slednji dan. Če me je tam notri opazil pokojni prof. Bavdaž, idrijska legenda, je prekinil svoj vsakdanji obhod po Idriji in redno prisedel. Meni je bilo to v veliko čast; v osnovni šoli me je učil zgodovino, zdaj pa prisede k meni. Frajersko, res. No, in nekoč mi je potarnal, da ne ve, kaj naj naredi, ker so ga poiskali neki Italijani na priporočilo nekoga, ni vedel, koga…in ga prosili, da bi jim pomagal pri iskanju groba italijanskega vojaka, ki je služil vojsko v kasarni gor na sedanjem “Griču”, hudo zbolel in umrl v idrijski bolnici. Iz pogovora sem izluščil, da se je prof. že kar dobro “osuknil” in veliko izvedel. Svetoval sem mu, naj nadaljuje poizvedovanje predvsem na Komunali, t.j. v arhivu njene pogrebne službe; morda bi pogledal še v farovž v arhiv; pa v mestni arhiv vsekakor; Italijani so bojda pridobili vso vojakovo dokumentacijo iz vojnega arhiva v Rimu…
Ne vem, če sva se na tak način srečala še enkrat ali dvakrat, med drugim govorila o napredku pri iskanju groba…sicer pa sva premlevala običajne teme…ko sem kmalu zatem ob nekem mojem rednem obisku pokopališča zagledal popolnoma enak spominski kamen in ureditev na tistem praznem prostoru med spodnjimi tremi in zgornjima dvema od naših “Abesincev”.
Povsem novo kamnito obeležje, snežno belo, napis v lepih črnih črkah, pred njim sveče, cvetje, skratka; videlo se je, da je bilo nekomu v veselje in uteho, da je lahko uredil tisti pokopališki prostorček tam v spomin nekoga…
…Allerame Tiozzo je ta, v čigar spomin stoji šesto obeležje. Seveda sem bil potem jaz tisti, ki je pred “Zečirovićem” nestrpno čakal “Jureta” (jaz nisem bil tako domač z njim; s profesorjem ali kvečjemu z Bavdažem sem ga nagovarjal). Z zadovoljstvom mi je opisal dogajanje in poti, ki jih je pomagal utirati Italijanom pri iskanju groba. Bili so neki sorodniki umrlega; žal sem pozabil sorodstveno razmerje, pa vem, da je profesor to omenil. Mladi vojak je bil iz Chioggie; “Čožot je; a poznaš to? a veš, kaj je to?”…Jure ni mogel iz svoje profesorske kože…”Seveda vem; Anton Aškerc, pa njegova balada o njih, Čožotih…” Prislužil sem si dobrodušen profesorski nasmešek v znak priznanja, da “znam”…in zanimivo nadaljevanje zgodbe.
Na Komunali so pridobili vse podatke; s številko grobne parcele so dobili točno lokacijo nekdanjega groba, kjer je (bil) Tiozzo pokopan. Seveda sem Bavdaža takoj vprašal, zakaj je vojakovo obeležje zdaj med “Abesinci”, s katerimi Čožot nima nobene zveze; ena majhna plošča ali nekaj podobnega bi bila lahko točno tam, kjer je bil prvotno Tiozzov grob. Profesor pove, da so Italijani, sorodniki, to tudi želeli. S pomočjo Komunale so prišli v stik s sedanjim lastnikom tiste grobne parcele in ga prosili za dovoljenje, da bi na grob postavili eno majhno ploščico s Tiozzovimi podatki. Lastnik je baje naduto in surovo odgovoril, da njegovi pokojni v njihovem grobu pa že ne bodo imeli nobenega fašista…
Užaljeni in razočarani so se obrnili na mestne oblasti, na Krajevno skupnost konkretno, in njih prosili za dodelitev nekega prostorčka na pokopališču. Vzvišeno in cinično so veljaki KS milostno dovolili, da “…ga pa med une tam zunej utakn’te; sej sa itak usi glih…” (izjava je citirana originalno; avtor je osebno znan).
Pa so vsi “uni tam zunej” Idrijčani in okoličani; 20-letni Tiozzo je umrl zaradi bolezni; predvsem so pa vsa šesterica “enako mrtvi”…
Profesor je bil nekoliko razočaran nad takim odnosom mestne oblasti, jaz nisem vztrajal, da bi ga še kaj spraševal, poslovila sva se, on je nadaljeval svoj obhod po mestu, jaz domov…
…Kdo je izšel iz te zgodbe kot največji bedak? Zagotovo sedanji lastnik grobne parcele, ki ni dopustil spominske ploščice na njihov grob! Zakaj? Brez prof. Bavdaža sem že prej vedel, da so do leta 1943 Italijani, potem pa Nemci do konca vojne, svoje mrtve vojake, bodisi padle v boju ali umrle zaradi bolezni, pokopavali za pokopališkim zidom na notranji strani pokopališča, levo in desno od obeh mrliških vežic, danes obnovljenih. Grobovi so bili urejeni, oskrbovani, skratka, običajen pokopališki red do odhoda Nemcev iz Idrije. Veliko jih itak ni bilo; sploh ne padlih. Več jih je umrlo zaradi bolezni…
Po vojni je “zmagovita” revolucionarna oblast ukazala izbrisati vse, kar je fizično pričalo o prisotnosti, po njeno, vseh Italijanov-fašistov in vseh Nemcev-nacistov. V tem komunističnem navdušenju idrijski aktivisti in terenci niso prav nič zaostajali. Vse vojaške grobove na notranji strani zidu so zravnali z zemljo in poravnali teren, da ni bilo sledu o prejšnjem stanju. Pokopani so seveda ostali tam, kjer so bili, grobne parcele pa je revolucionarna oblast oddajala v skladu s starosvetnim sic! pokopališkim redom…
…In tako najame grobno parcelo tik za zidom, levo ali desno od vežice, tudi uni “heroj”, ki ne dovoli svojcem umrlega italijanskega vojaka, da bi postavili majhno spominsko znamenje v njegov spomin, ker “v našem grobu pa že ne bo noben fašist…”
Ali je bil Tiozzo fašist? Sploh ni bil! Obstoječi arhivi to dokažejo! Tam se najde tudi vzrok njegove smrti; omenjena je bolezen, zaradi katere je umrl! Da bi bil fašist pa že samo zato, ker je bil kot vsak običajen rekrut vpoklican na služenje vojaškega roka v italijanski vojski, je primitivno natolcevanje. Zagotovo se sedanjemu najemniku groba nikoli ni niti sanjalo, da je nekje nek Allerame Tiozzo; po nobeni logiki ni mogel vedeti tega. Prošnja Tiozzovih sorodnikov je prišla nenadoma; “čez noč”. Pred tem sploh ni razmišljal o “svoji” grobni parceli, ker ni imel vzroka za to. Da bi pa še to vedel, kdo, kdaj, zakaj, če sploh kdo…je bil prej pokopan na mestu iste, sedaj njegove parcele, pa res ne moremo ne pričakovati, ne zahtevati od njega. Parcelo je najel in plačal pri idrijski Komunali…Očitno je pa že takrat bil predhodnik tistih “poznavalcev”, ki danes vse in vsakogar, kar jim ni pogodu, zmerjajo s fašisti…
Navkljub vsemu povedanemu naj mi bo za zaključek dovoljena izzivalna špekulacija: če bi bil Tiozzo pa res fašist? Naš “heroj” bi imel kljub vsemu svojemu napenjanju mišic in zmerjanju Tiozzovih sorodnikov na koncu koncev pa le fašista v grobu; in to brez posebnega spominskega obeležja…
P.S. Preveč podobnosti in simbolike je z mojo tovrstno izkušnjo, da je ne bi vključil semkaj. Namen tega posta niti slučajno ni moja samo promocija; se mi pa zdi škoda, da tega vsesplošnega “…fašizma…” ne bi s svojim primerom še dodatno marginaliziral in postavil na smetišče zgodovine; magari tudi na komunalno; pa še kakšno…
V svojih dosedanjih skoraj 70 letih nisem bil niti za sekundo član Partije; bodisi KPS, ZKS, ali njenih “poosamosvojitvenih” derivatov. Niti 1μs ne! Vojsko (JLA-JRM) sem služil v letih 1973-1974, na vrhuncu titotovega jugo komunizma/socializma. V vojsko sem šel en teden po svojem 22. rojstnem dnevu; dve leti starejši od Tiozza, ko je on služil svojo vojsko in s tem svoji domovini. On je bil bojda fašist že samo zato, ker je služil v takratni kraljevi in/ali Mussolinijevi italijanski vojski…
…Potemtakem sem (bil) jaz komunist pa že samo zato, ker sem služil v takratni titotovi jugoslovanski vojski?
Pa še svojevrsten luksuz sem si “špogal” tam: na titotovem Galebu so me nagovarjali za vpis v Zvezo komunistov; med vsako novo generacijo so snubili kandidate, izbrane po ne vem kakšnih kriterijih. Običajno pred komunističnimi “zapovedanimi” prazniki 29. novembrom ali 22. decembrom, dnevom JLA. Oficirji in podoficirji so itak vsi morali biti v Partiji; to je bil predpogoj, važnejši od njihove strokovne vojaške usposobljenosti. Za razliko od ostalih povabljenih soborcev, ki so komaj čakali, da jim podelijo to “čast”, sem bil iz naše 41. klase edini, ki je vstop v ZK odklonil. In to v samem plavajočem svetišču titotove jugo-partije, sredi njegovega Galeba. Jbg, sem pač že pri 22-ih, 23-ih odrastel…Nikoli se nisem hvalil s tem; tukaj prvič to omenjam. Še fotru nisem povedal…ker bi mi kvečjemu mimogrede nekaj navrgel, če bi sploh kaj rekel; še bolj verjetno bi mi namenil zgolj pomenljiv pogled v smislu: “…ja, menda…a si mislu, da se boš upisau, al’ kva?!…” Je pa zagotovo to prišlo za mano v moji karakteristiki, ki je končala na tukajšnjem Vojnem odseku…