Še med branjem Dežmanovega Utrinka dneva na tinyurl.com/y3fn979e mi je znova prišel na misel dogodek, ki ga opisujem v nadaljevanju…čeprav mi do dandanes ni jasno, zakaj sem si ga tako zapomnil, saj je še iz mojih dijaških let; letos bomo imeli pa že 50 obletnico mature…
Pa še zelo marginalna zadeva je; vedno pomislim nanjo ob povsem konkretni situaciji, kot je npr. tokratni zapis v Časnik.si. Oseba, ki nastopa v njem, mi je od prvega dne popolnoma neznana; zdaj je tip zagotovo “že 10x prekopan”, saj je bil že takrat starejši. Nekoliko imam na sumu, da je morda fotr na njemu lasten način pokomentiral “spomine” tistega partizana, zato mi je vse skupaj ostalo v spominu in pride na plan ob ustrezni priložnosti…
…Kot je npr. to zadnje bluzenje tovariša Pieracija, o čemer piše Dežman. Jaz se v takih primerih spomnim torej tega:
Na takratni RTV Ljubljana je bil predvajan, bodisi v Obzorniku, Kalejdoskopu, Dnevniku…v neki info oddaji skratka…pogovor oz. “obujanje spominov” nekega partizana. Še danes ga imam pred očmi; nosil je za tiste čase običajni sivi klobuk, bil je nekje s podeželja, pogovor je vodil novinar, zraven je bilo še nekaj drugih oseb, verjetno domačini…no, in tip se je razživel, misli niso sledile besedam, zapletel se je v protislovja, postajal je prikrito paničen, zato odkrito agresiven, vedno glasnejši, skratka, malo se je “izgubil” (morda je bil zaradi treme tudi nekoliko pod gasom). V evforiji, kamor se je sam spravil, ni pustil nikomur do besede, novinar je bil več ali manj obzirno tiho, nakar partizan avtoritativno zaključi približno tako, da “…ne, v partizanih ni bilo nobenega seksa; to se sploh ni delalo; tega v partizanih ni bilo!”
Vsi okrog njega so se nelagodno spogledali, nihče ni rekel nič, tudi novinar ne…partizanu je verjetno pa v istem trenutku kapnilo, da govori traparije… In v želji, da bi se izvlekel iz godlje, se je začel še bolj agresivno in ihtavo pridušati, da vse, kar se okrog seksa govori, da tega v partizanih ni bilo, nič takega se v partizanih ni delalo…skratka, partizani se s tem niso ukvarjali!
Oddaja se je končala kar na hitro, brez običajnega zaključka, novinarjevega komentarja, kratkega povzetka…Neka ustaljena, novinarska praksa, je pač umanjkala…
Če bi jaz imel ambicijo, znanje in izkušnje z brskanjem po arhivu RTV, bi to oddajo zagotovo dobil ven, če jo imajo še shranjeno, seveda. Vendar, ker ne plačujem “prostovoljnega mus” RTV prispevka, niti nimam ne volje, ne želje, pa še zdravstveno nisem tako “fit”, kot bi želel, se v to ne bom spuščal. Morda bo pa ta zapis spodbudil nekoga, ki je vešč dela z arhivom RTV, da to poišče? V dobi IT mu bom rad pomagal, na daljavo sicer, vendar…danes ne znamo postaviti toliko vprašanj, kot internet lahko nanje odgovori. Naj se nekdo opogumi…
…pa da soočimo Pieracija s pridušanjem tega partizana…Ko eden trdi, da so SLO partizani masovno seksali; torej so poleg komunistične revolucije izvajali še seksualno…medtem ko se drugi priduša in z avtoriteto pravega slovenskega partizana zatrdi, da so bili partizani nedolžni seksualni čistuni, vzdržneži, ki “sploh niso vedeli, zakaj ga/jo imajo…(razen za scat)”…
Kaj je pri vsem tem smešno, neumno pa še bolj: Pred nekaj leti je bila npr. v Metliki, morda Črnomlju?, vsekakor nekje tam dol, neka partizanska proslava. Bolj na “žensko stran” je vse skupaj vleklo; zdi se mi, da je bila ta glavna “Alenčica šivilja”, prisotna je bila pa tudi LudaMila, če se prav spomnim. Odkrile so spominsko ploščo na neki hiši, kjer je bila mdr. ad hoc partizanska porodnišnica, plošča pa poudarja prispevek partizanskega babištva k razvoju med- in povojnega slovenskega porodništva. Skratka, po ustaljenem komunističnem agitpropu: tudi slovensko babištvo in porodništvo se je začelo med vojno, v partizanih, in nadaljevalo svoje poslanstvo, ko je 1945 zasijala svoboda. Brez partizanščine teh dveh dejavnosti očitno ne bi bilo, ka-li? A je potem kaj čudnega, če v skladu s tistim, kar je zagotavljal in trdil uni partizan, postavim še bolj neumno vprašanje, kot je lahko neumen odgovor nanj: “V partizanih se bojda sploh ni seksalo; to ni bilo pomembno; važna je bila samo borba proti okupatorju…Tam (v Metliki) so partizanke pa rojevale ob pomoči partizanskih babic in partizanskih porodničarjev…Kdo je bil pol’ v partizanih pa tist’, ki je fukal, porkamadona?”…
Ali pa ono, ko razmišljam, če je morda fotr komentiral unega heroja, ki v partizanih ni seksal; ne on, ne nihče drug. In se zato spominjam tega partizanskega devičnika? Fotr je to slišal od drugih tovar’šev na šihtu; med vojno ga ni bilo doma, zato situaciji ni bil priča ali jo poznal “in situ”…je pa tipa dobro poznal, saj sta bila tako rekoč generacija, kakšno leto razlike gor ali dol…Uni ni delal v jami; kot zaslužnemu partizanu so mu zrihtali eno dobro plačano pisarniško delo pri Rudniku, čeprav ni imel pojma, kaj dela, poleg tega, da je bil le na pol pismen. “Zasluge” so pač odtehtale vse…
No, ta tip je bil iz Kanomlje doma. To je dolina, ki sega od Spodnje Idrije do Oblakovega vrha, kjer se pokrajina na sedlu prevesi na tolminsko stran. Pozimi je tam gori kar grdo; takrat, ko je bilo vreme še vredno svojega imena in so bile zime res zime, je znalo pasti tudi na metre snega. Kanomlja je bila odrezana od sveta; nihče ni preveč rinil tja gor, ne Italijani do 1943, ne pozneje Nemci. Partizani so imeli ljubi mir; pozimi pa sploh…
In ta lokalni heroj je, kot še nekaj njemu podobnih, svojo zimsko partizanščino zganjal tako, da se je selil po Kanomlji od hiše do hiše, v vsaki je bil nekaj časa…tam so ga “nafutrali in mu rit nalili”, kot rečemo tod…pa Kanomeljke so (bile) vedno fajn babe…povsod se je s kakšno spravil na toplo krušno peč, kjer sta “ordinirala”…V neki bajti se je zgodilo, da je bilo hkrati prisotnih več bab, domačih in sosedovih…in ta se je zopet spravil z eno na peč, kjer sta vsem na očeh delala svoje…in je njuna aktivnost povzročila, da so se še drugim babam začele cediti sline; jasno, saj so bile mlade in “žive”…Ko sta končala, sta oba zlezla s peči dol, nakar se je ena od najbolj razgretih razočarano obregnila obenj, rekoč, “…a mene pa ne boš…?” Pa ji tip čisto po kanomeljsko odvrne: “…čak’, de se mal’ nabére…” (počakaj, da se malo nabere…); vemo, kaj, nje…
Ja, tako se konča vsak poskus obujanja partizanske zgodovine na agitpropovski način…Ko za isto stvar eni tipi, ki pri njej niso bili soudeleženi, trdijo, da se je masovno dogajala…medtem ko drugi, ki so bili takrat “na licu mesta”, z avtoriteto udeleženca trdijo, da se “tisto” sploh nikoli ni zgodilo…
Nam preostane, da se jim smejimo v fris in jim vsak dan posebej damo vedeti, da so še bolj neumni, kot izgledajo…