“Dovolj je, da ljudje vedo, da so bile volitve. Ljudje, ki so glasovali, ne odločajo o ničemer. Ljudje, ki štejejo glasove, odločajo o vsem.”
J.V. Stalin
Prvi generaciji “naših” (slovenskih) boljševikov, ki se je pred vojno izšolala v Moskvi, je bil Stalin hkrati učitelj, razrednik in ravnatelj. Med vojno, še bolj pa po njej, so več kot učinkovito dokazovali, da so “učenci, ki so boljši od svojega učitelja”, skratka, bolj stalinistični od Stalina. Oni so prav tako učinkovito izšolali generacijo svojih političnih (mnogi tudi bioloških) naslednikov, ki so bili v jugo komunizmu potem še bolj titoistični od Titota. Ti “sinovi” so po istem programu izšolali že tretjo generacijo, ki so njihovi ideološki/biološki “sinovi” in “vnuki” onih prvih. Teh dedov je danes živih še za vzorec, sinovi so še zelo ohranjeni in dejavni, vnuki se pa hitro privajajo in pod strogim patronatom obeh starejših generacij pospešeno prevzemajo Slovenijo. Zaradi izredno ugodnih razmer, ki so jim jih omogočili starejši mentorji, se mladi razvijajo v neke strupene stalinistično-titoistične mutante. Nenazadnje, in to sploh ni slučaj, je povsem pri vrhu te druščine deklariran in javno promoviran novi, t. i. slovenski Stalin…
Sem sodobnik Titotove komunistično-socialistične diktature, čaščenja njegovega kulta osebnosti, Kardeljevih samoupravnih eksperimentov, JLA-države v državi, samopašne Ljudske Milice, vseprisotne mogočne UDBE… Vse to pod vodstvom nezmotljive Partije… O kateri je Dolanc rekel, da bo vedno na oblasti, ker če ne bi bila ona, bi bil pa kakšen drug, kar se pa nikoli ne bo zgodilo…
Da bi komunisti ob vsej tej demonstraciji svoje moči kar tako, zaradi kompleksa večvrednosti, zanemarili ali pozabili na Stalinov “volilni” aksiom, je nemogoče. Prvič zato, ker je avtor sam veliki “hozjajin” in je za njih vsaka njegova beseda preroška že sama po sebi. Predvsem pa zato, ker je ob strogo kontrolirani uporabi absolutno zanesljiv in daje take rezultate, da jim noben novejši dosežek človeškega uma ne seže niti do gležnjev…
Komunizem je takoj po letu 1945 volitve izvajal še na starojugoslovanski, najbolj primitiven “analogni” način, s kroglicami. Zaradi ogromno nepismenega prebivalstva je bil to najboljši način, celo za komuniste, ki so sicer sovražili vse, kar je bilo v veljavi pred letom 1941. Lažni demokratični videz so volitvam nadeli s tem, da so običajni partijski, “beli” skrinjici dodali še t.i. “opozicijsko” skrinjico, ki je bila namenjena neobstoječi opoziciji, ljudski glas jo je poimenoval “črna skrinjica”. Znotraj je bila obložena s pločevino, da je kroglica, ki si jo je nekdo sploh upal spustiti vanjo, glasno zaropotala. S tem je bilo vsem prisotnim “povedano”, kdo je glasoval za “opozicijo” in s tem proti “Partiji”. Po zaprtju volišč je volilna komisija tako ali tako še tistih par kroglic iz črne skrinjice stresla v belo… Rezultati volitev so bili pa temu primerni, Partija je vedno dobila 99+ % glasov…
Pozneje se je prešlo na volilne lističe, glasovnice, obkroževanje kandidatov, volilne imenike… V neko pisno obliko volitev, vendar še vedno povsem “analogno”. Jaz sem bil kar pogosto član volilnih odborov. Ne vem, kdo me je predlagal, enostavno sem dobil pošto, da sem član volilne komisije na volišču “v prostorih AMD”, po domače smo rekli “Avto-moto, pr’ Lipuščku”. Pozneje so volišče za naš “rajon” preselili v stavbo Gozdne uprave, “na Foršt”. Takrat je veljalo, da morajo biti člani volilnih komisij/odborov obvezno prebivalci iz tistih ulic, katerih volivci so volili na dotičnem volišču. Sedaj to ni več aktualno, članstvo VO je imenovano poljubno, ne glede na kraj bivališča; nekateri to še vedno imenujejo “rajon”…
O volilnih skrinjicah in kroglicah sem se lahko poučil le iz pripovedovanja staršev in starih staršev. Bolj sofisticirani “post-volilni” manipulaciji sem bil pa že sam priča kot član volilnega odbora. Še mlad, v svojih zgodnjih 30-ih, sem bil spet, kot običajno, član VO v prostorih “Avto moto”, kjer se je volilo v veliki učilnici. Člani so bili še trije starejši možakarji, generacija mojega fotra, tako rekoč “sosedje” iz iste ulice; ena punca, mlajša od mene, hči enega od teh; ta šesti je bil prav tako mlajši od mene, iz ene druge ulice. Po 19. uri, ko se je volišče zaprlo, smo šteli tiste glasove, nakar je fotr od tiste punce rekel: “No, vi trije zdaj lohk’ greste, pejte mal’ v Nebesa, ko ste b’li tak’ pridni…mi trije bomo šli tja zadaj (v pisarno uslužbenke AMD) pa še to dokončat’…podpiš’te, kar je treba, pol’ ste pa frej…” Punca je fotra seveda “ubogala”, midva sva se unim trem starejšim decom bala sploh kaj ziniti… pa še punca se je strinjala za v Nebesa, saj ji je fotr posredno dovolil…in smo ta mladi trije šli, ta stari trije so pa skreirali “volilni rezultat na volišču št….” na že prej določen %…Kandidirali so pa itak sami taki tipi, ki jih je vse že pred volitvami določila Partija. Kaj smo potem sploh “(iz)volili?!”…
Po letu 1991, v tako imenovani “demokratični SLO”, sem bil še 1x ali 2x član VO, tokrat že v prostorih “na Forštu”, vendar še vedno v “rajonski” sestavi. Potem sem bil nekaj mandatov pa še član občinske volilne komisije. To je bil pa že čas “digitalnih” volitev, kar pa ne pomeni, da se “analogna” praksa prirejanja volilnih rezultatov ni prenesla tudi v “digitalno” dobo. Nasprotno, prepričan sem, da se nadaljuje, vendar na nam neviden način…
Če ne ropotajo več “črne” kroglice v skrinjicah s pločevinastim dnom…in ne šušti popisan papir po pisalnih mizah v kakšnih “pisarnah zadaj”…s tem še ni rečeno, da z volilnimi rezultati ne more manipulirati pa kombinacija “0” in “1”…ki ju za dosego želenega rezultata, v C++ ustrezno sprogramira kakšen skrbnik softwara, ki “poganja” volitve, recimo…
Opomba: V tem postu sem želel predstaviti tudi svoja dognanja v zvezi s skrbniki softwara, ki “poganja” volitve. Pričujoči uvod sem zastavil preveč razkošno, zato bom raje napisal nov post, ker bi dodal tudi nekaj slik.