Kundakom o´ glavu!

Iz “Slovarčka idrijskih besed” Stanka Majnika:

jèt = iti;

nút = noter, notri;

Ti dve besedici sta del zanimive, samosvoje in originalne fraze, značilne samo za idrijski govor.

Ko se je šlo k vojakom, ko s(m)o bili torej vpoklicani in šli v vojsko, se je temu tod okrog vedno reklo zgolj in samo “…sn šau nút…” ali “…jest sn šau nút pa takat…”, se pravi, da s(m)o striktno uporabljali frazo “…sem šel notri…”, ali pa “…jaz sem šel notri pa (takrat in takrat)…”, oziroma, se je uporabljalo ustrezno, vsebini pogovora prilagojeno besedno zvezo.

Na podlagi lastnih izkušenj, ker sem njihove doživljaje pač mnogokrat z zanimanjem poslušal, lahko z gotovostjo trdim, da je generacija naših starih očetov, ki so odhajali še v avstro-ogrsko vojsko, uporabljala zgolj in samo to, idrijsko frazo. Njihovi sinovi, torej generacija naših očetov, ki so odhajali v italijansko vojsko, so prav tako uporabljali zgolj ta izraz. Mi, njihovi sinovi oziroma vnuki, ki smo odhajali v jugoslovansko vojsko, pa smo, tisti malo starejši, tudi uporabljali zgolj to frazo, mlajše generacije pa so to počasi opuščale, tako da je to nekako ugašalo, čeprav, povsem pa nikoli ni šlo iz besedišča in je danes prisotno vsaj kot nek izkaz spoštovanja in ponosa do takih in podobnih posebnosti idrijske “šprahe”.

Pri meni bo drugo leto že 40 let, kar “sem šel notri”, zato ni čudno, da mi spomini kdaj odtavajo v ta, že kar oddaljen čas. Če to lahko povežem pa še s kakšnim aktualnim dogodkom, ki se odvija tukaj in zdaj, postane vse skupaj pa še toliko bolj oprijemljivo in konkretno.

Ena takih stvari je na primer vsa ta silna propaganda ZA družinski zakonik, ki nas vsakodnevno vedno bolj agresivno nagovarja in prepričuje v njen prav. S tem v zvezi lahko potegnem zanimivo vzporednico iz časa, ko sem v okviru “slavne” JLA služil mornarico (JRM).

Vsakemu, ki je služil v JLA, je več ali manj poznana njena vloga v vsakdanjem življenju državljanov takratne Jugoslavije. To je bil pravzaprav zloglasni “dragulj v Titotovi kroni…”. To je bila tako imenovana kovačnica bratstva in enotnosti, država v državi z neomejenim proračunom, vse skupaj pod komando ene in edine, vsemogočne Partije. Subordinacija, ki je vladala, je bila sicer podobna kot v drugih vojskah po svetu, tu se je pač kazala tako, da so nas, običajne vojake oziroma mornarje, “masirali” in “peglali” razvodniki in desetarji. Oni so bili pod neposredno komando podoficirjev, se pravi v razponu od raznih vodnikov do zastavnikov, izjemoma pa tudi kar direktno oficirjev, vsaj kakšnih podporočnikov in poročnikov. Sicer pa so bili ti čini, nekako do kapetanov I. klase, nadrejeni omenjenim podoficirjem in so jih temu primerno tudi “peglali”. Z višjimi čini, od majorja navzgor, pa niti nismo imeli omembe vrednih stikov, kot rekruti pa sploh ne (v Puli, kjer sem služil prve štiri mesece v ogromni kasarni, Saura se je imenovala še izpod Avstrije, sicer je bila uradno “Ivan Goran Kovačić”, še komandanta kasarne nisem poznal; niti videl ga nisem ves čas bivanja v Puli…). Pozneje, na ladji, ki je bila toliko manjši in zaključen kolektiv, že tako ni bilo ne vem koliko višjih oficirjev, mašinisti so imeli za šefa majorja, komandant ladje je bil kapetan fregate (podpolkovnik), in to je bilo večinoma tudi vse. Ko smo prevažali kakšnega admirala, je bil pa praktično neviden, saj se je zadrževal večinoma v svojih prostorih, tako da se sploh nismo spotikali obenj, on pa ne ob nas. Sicer je pa veljalo znano pravilo, da smo mnogo lažje in “človeško” shajali s komandantom ladje kot pa vsakodnevno z vsakim vodnikom ali zastavnikom posebej, kajti ti so nas jebali, kjerkoli in kadarkoli se jim je že “digao k…”. Če smo z “barbo” ali celo z admiralom že prišli v neposredni stik, pa četudi smo se samo srečali v prehodu nekje na ladji, sta kulturno in strogo po vojaško salutirala in odzdravila ter šla naprej po svojih opravkih.

Enkrat, bilo je še v Puli, smo imeli na tisti zloglasni in dolgočasni “politički nastavi” neko témo, ki je bila sicer sama sebi namen, kot vse ostale tudi. Vodil jo je desetar, ki je v skladu s prej opisano subordinacijo predaval pač tisto, kar so mu ukazali. Za kaj drugega so bili itak preveč “gnili” in nesamostojni, pa tudi s kakšno pretirano izobrazbo se niso mogli ponašati – saj zato so pa bili “kaplarji”, smo običajno šepetaje ugotavljali in seveda pazili, da nas pri tem razmišljanju niso zalotili… Vsako stvar je seveda “požegnala” vsemogočna Partija, zato je bilo mnogo, celo večina aktivnega kadra tudi njenih članov. Saj kdor ni bil v partiji, je le tako nekako vegetiral in bil na stranskem tiru, dobival je sicer sorazmerno dobro plačo in imel zagotovljeno službo, kaj več pa že ni mogel pričakovati. Nasprotno je bilo s tistimi “grebatorji”, ki so na vse načine skušali povleči kakršnokoli korist iz svoje službe, zato jim je včlanitev v partijo predstavljala še najmanjši problem, vsekakor pa nujni korak pri zasledovanju svojih sebičnih ciljev. Partija je imela nesporno prvo besedo pri vsem, o tem pač ni bil dopusten najmanjši dvom…

In tako se je omenjena ura političke nastave končala s približno tem podukom, ki se ga še danes spominjam, kot da bi bil izrečen včeraj, čeprav mi neposredni povod, ki je komisarja čete vodil k temu, da je “kaplarje” zadolžil za tovrstno “predavanje”, še danes ostaja neznanka. Nekaj je verjetno že moralo biti, da je sprožilo tako opozorilo, kajti téma je bila preveč konkretna, da bi jo lahko uvrstili v sicer običajni vzorec, in sicer, da “cilj je téme, da prođe vreme…”. Kaplar je namreč odrecitiral: “…tako da lahko včasih tudi lažete; lahko “cinkarite” (špecate); tudi svojega prijatelja lahko zajebate; da, v Armiji lahko tudi kradete, saj vse ostane v vojski, ko se razdolžite; vse to lahko v Armiji nekaznovano počnete; ampak, če pa ugotovite, da je med vami kakšen peder, tega pa brez milosti pretepite, lahko izvedete “ćebovanje”, najbolje pa je, hitro in brez debate, kar kundakom o’ glavu, nobenih posledic ne boste nosili; pedrov v naši armiji ne sme biti…” (bolj slikovito bi bilo zagotovo uporabljati originalni, takrat edini “uradni” jezik v vojski, srbohrvaščino, vendar, ostanimo kar pri slovenščini, saj je že vsebina sama več kot dovolj “slikovita”…).

…Kljub vsej “slikovitosti” pa tudi nenatančna in celo lažniva. Namreč, če je nekdo nekomu ukradel na primer tisto značilno mornarsko majico z modro-belimi vodoravnimi črtami, mu jo je res morda lahko zato, da je imel svojo opremo “na broju”, ko jo je razdolžil, lahko pa tudi zato, da jo je odnesel domov za spomin. V vsakem primeru je tista majica manjkala in treba jo je bilo nadomestiti z drugo, novo, to pa seveda plačati. Tako, da vseeno že ni bilo, če je kdo komu kaj ukradel. Ker pa je Armija imela neomejen proračun, denar dejansko ni predstavljal nobenega problema. Kradlo se je pa zagotovo v enormnih količinah, in to ne le neke nedolžne majice ali pa SMB gate, običajno celo brez “ućkura”, ki jih je en rekrut sunil drugemu…

Takrat je torej Partija imela pri vsem glavno besedo, njeni člani, komunisti, pa so zvesto skrbeli, da je ta beseda “meso postala”. Kot vidimo iz predstavljenega primera, so bili takrat pedri spoznani za enega glavnih sovražnikov slavne JLA, za njihovo nevtralizacijo pa so bila dovoljena vsa sredstva, posebej priporočljivo je bilo kar kundakom o’ glavu…

Danes se takratni komunisti imenujejo malo drugače, času primerno uporabljajo ime levičarji. Domnevati smemo, da jih občutek avantgardnosti in vsevednosti ter nezmotljivosti še vedno preveva. Zato nas v skladu s svojim trenutnim prepričanjem poučujejo, da se nekdanji pedri tokrat imenujejo istospolni, ki morajo dobiti vseh vrst pravic, ki jih sedaj nimajo, a jim pripadajo, ravno omenjeni družinski zakonik je pa tista najbolj idealna rešitev, ki jim edina vse to nudi. Obenem v isti sapi zagotavljajo, da vsem tistim pa, katere so nas med drugim včasih poučevali, da je treba pedre tolči kar s kopitom puške po glavi, da nam ta zakonik nič ne jemlje in je do nas celo izrazito velikodušen…

Torej, partija takrat eno, danes povsem nekaj drugega, dejansko popolnoma nasprotno takratni “doktrini”, vedno bi pa moralo veljati samo njeno. Pa je temu res tako?

Jaz zase že vem, kako in kaj. Takrat, “ko sem šel nút”, je bilo “prav” zgolj in samo tisto, kar so oni ukazali, medtem ko danes, po 40 letih, pa res ni več nujno, da to še velja… Prepričan sem namreč, da bi marsikdo iz malo starejših generacij, ki so služile JLA nekaj let pred mano, kot tudi nekateri mlajši, ki so služili za mano, vedeli povedati podobne ali še hujše primere, katerim so bili tudi osebno priča.  Meni je stvar torej povsem jasna in 25. marca jo bom samo ustrezno “promoviral” v glasovalni kabini. Se vidimo!

Opomba:

  • ćebovanje = značilno vojaško kaznovanje rekrutov; žrtev na silo zavijejo v vojaško deko (ćebe), več sodelujočih nato tolče po njem z opasači; običajno v temi, luči se pred “akcijo” ugasnejo;
  • kundak = kopito ročnega orožja (puške, avtomata,…);
  • SMB = sivo maslinasta boja; značilna vojaška sivo zelena (olivna) barva;
  • ućkur = običajno trak, redkeje elastika v vojaških spodnjicah okrog pasu;