Kdo se še spomni izraza “dopuščeni disidenti”? Ob pospešeni restavraciji komunizma, ki smo ji danes priča v Sloveniji, bi bilo vsakršno opozarjanje na take “tičke” popolnoma brez pomena. Že samo vračanje komunizma na velika vrata je zadosten dokaz, da jim je takrat* uspelo, sicer danes ne bi bili tam, kjer smo…
*takrat – zlata doba Kučanovega predsednikovanja in Drnovškovega LDS-a, ko slovenski volivci kljub vsemu niso prav takoj požrli vsega, kar jim je omenjena kontinuiteta servirala. V takih primerih so med drugimi priskočili na pomoč omenjeni “dopuščeni” in pojamrali, kako so trpeli pod komunizmom, čeprav notranjosti komunističnih zaporov niso videli niti na sliki, kaj šele, da bi kdaj ždeli v njih, kar pa ni veljalo za prave disidente, pokojnega dr. Pučnika na primer. Danes pa slovenski volivci požrejo prav vse, kar jim ista, samo drugače zamaskirana kontinuiteta ponudi, in požrejo brez razmišljanja…
Če jih pa kdo opozori, da jedo zastrupljeno, planejo po tistem, ki jih opozarja, namesto po zastrupljevalcih…
Naš “dopuščeni brezplačnik” pa je iz povsem istega gnezda kot njegovi soimenjaki “disidenti”…
Na enem prejšnjih blogov komentiram “plačilno prakso” našega “brezplačnika”. V zvezi s tem sem 25. januarja poslal mail s sledečo vsebino:
Od: Bojan Božič
Poslano: 25. januar 2011 9:12
Za: ‘zps@zps.si’
Zadeva: Naročnina Delo
Spoštovani!
Vljudno vas naprošam za obvestilo, na kateri naslov naj se obrnem z vprašanji, ki jih prilagam v nadaljevanju. V kolikor pa se tudi ZPS ukvarja s tovrstno problematiko, vas prosim, da to smatrate kot prijavo in jo obravnavate v skladu z vašo ustaljeno prakso.
Opis:
Danes, dne 25.01.2011 sta bili časopisu Delo priloženi dve položnici, in sicer:
• Naročnina – December 2010, rok plačila 16.12.2010, znesek 29,40 EUR;
• Naročnina – Januar 2011, rok plačila 16.01.2011, znesek 59,01 EUR; opomba na tej položnici pravi, da je znesek višji za dolg iz preteklega obdobja: 29,40 EUR;
• Ta tako imenovani »dolg« ne more biti posledica mojega neplačila decembrske položnice, če smo jo prejeli pa šele danes, 25. januarja 2011!, zato tudi običajni »dolg« ni!
Sprašujem, če predstavlja tovrstni način pošiljanja položnic in posledično plačevanja naročnine na časopis Delo vsaj:
1. nelojalno konkurenco do drugih časopisnih hiš, ker smo en mesec prejemali časopis Delo zastonj, kljub definiranemu razmerju izvajalec – naročnik;
2. kršitev dobrih poslovnih običajev in vsiljevanje nepoštenih poslovnih praks;
3. zavajanje sedanjih in potencialnih novih naročnikov glede medsebojnih obveznosti: namesto sprotnega, mesečnega plačila izvodov časopisa se en mesec ne plača nič, drugi mesec pa dve položnici hkrati;
4. kršitev doslej običajne plačilne prakse: ta določa vsakomesečno plačilo naročnine s priloženo položnico, izdano od Delo d.d., Naročnine;
5. v nasprotnem primeru, ko naročnik ne poravna obveznosti v roku, ga lahko bremenijo stroški zamudnih obresti;
6. iz dosedanjega oglaševanja, reklamiranja in vabljenja novih naročnikov ni bilo nikoli razvidno, da bi podjetje Delo d.d. nagovarjalo potencialne nove naročnike tudi s tem, da jim v primeru sklenitve naročniškega razmerja nudi med drugim možnost enomesečnega zamika plačila, s podukom, da se naslednji mesec zato plača pa dve položnici hkrati!; starim naročnikom pa je, kot izhaja iz konkretnega primera, ta možnost kar vsiljena in to brez predhodnega obvestila in brez pridobitve njihovega soglasja;
Vljudno vas naprošam za odgovor in morebitno napotitev drugam, v kolikor vi niste pravi naslov za reševanje tovrstnih težav potrošnika.
S spoštovanjem!
Glede na svojo tovrstno prakso sem čakal en teden na odgovor od ZPS. Ker ga v tem času nisem dobil, sem dne 1. februarja ponovno poslal isti mail z dodanim pripisom:
Od: Bojan Božič
Poslano: 1. februar 2011 8:57
Za: zps@zps.si
Zadeva: FW: Naročnina Delo
Spoštovani,
v zvezi s spodaj opisanim primerom vas ponovno naprošam za odgovor. Hvala! Bojan Božič
Sedaj, ko pišem te zadnje vrstice ( 4. februarja ) je petek popoldne, delovnega tedna je konec, odgovora z ZPS pa še vedno ni. Torej ga tudi ne bo.
Očitno je za to organizacijo ključni domet pri varstvu potrošnikov na primer to, da naredijo VIP test kislih kumaric, od tega je 11 od 13 vzorcev skladnih s predpisi, dva pa ne. V interesu potrošnikov je torej treba tista dva proizvajalca “jebati”, po domače rečeno, morda celo prepovedati prodajo njunih kumaric oziroma zahtevati umik teh proizvodov s prodajnih polic, in to je vrhunec skrbi za potrošnika. Očitno pa tovrstna skrb ni to, da se ugotovi, ali je način poslovanja neke “mogočne” firme, ki se slučajno imenuje Časopisna hiša Delo, prav tako škodljiv za potrošnika, in si prav tako zasluži vsaj opozarjanje, če ne še kaj konkretnejšega. Sankcioniranje tovrstne prakse, npr.
Ne, za Delo to ne velja, njemu je na zgoraj opisani način dovoljeno pač “jebati” pa potrošnike (naročnike), in to z blagoslovom ZPS, kot lahko sklepamo zaradi njihovega molka.
Da bi o tem obvestil zloglasno parlamentarno komisijo pod vodstvom poslanke Župevčeve, mi pa niti na kraj pameti ne pade. Ne mislim ji namreč dajati veselja, da bi me z nekega “vzvišenega” mesta poučila, da, npr., “…veste, naša komisija se ukvarja pa zgolj z dvema brezplačnikoma; da bi preverjali Delo… lepo vas prosim, no…” Ona bjonda naj kar zganja svojo inkvizitorsko vlogo, saj bo to edino, po čemer si jo bomo zapomnili iz parlamenta. Čeprav je prvič izvoljena za poslanko, je hkrati že tudi trikrat na tej funkciji: prvič, zadnjič in nikoli več… Kdo ve, morda pa se po koncu svojega poslanskega mandata že vidi v službi na Delu? Pustimo se presenetiti…