Klasična zasedba so Tri gracije. V Pahorjevi vladi pa ona prva rada solira, zato sta nas tokrat razveselili samo dve, ti dve pa res zaresni.
Ona prva namreč že sama sebe šteje za tri…
…Do danes ju ni bilo… Nista prišli, čeprav sta bili napovedani… Prav nobene škode ni zaradi tega… Če je že intervju virtualen, naj bo pa še obisk tak – da bi bil le še večkrat…
– Pozdravljeni v naši sredi, gospe ministrici. Glede na to, da sta nas obiskali skupaj, dovolita, da vama pa še skupaj zastavim par vprašanj…
– Gospa Radićeva, rudniku živega srebra je prav v vašem mandatu definitivno potekel rok trajanja; tudi garancije ni več… kdo bo pa tokrat nastradal? Mag. Cigale menda ja ne, čeprav je tudi on državni uslužbenec, saj je država preko vašega ministrstva dejanska lastnica rudnika…
– Ne, ne bo… Kaj pa natolcujete?… Sicer smo pa tudi onima dvema “anti garancijskima” uradnikoma podaljšali garancijo… nikamor z ministrstva namreč nista odšla, samo drugačno tablico smo jima namestili na vrata… Po tej logiki bi potem pa tudi mene lahko pozivali, naj odstopim, ker je rudnik vzel hudič ravno v mojem mandatu… Lepo vas prosim, saj nismo v letih 2004-2008, ko so bili taki in podobni pozivi seveda povsem upravičeni, saj smo jih mi dajali… in zahtevali odstope Janševih ministrov, pri čemer sploh ni bilo važno, čigavo glavo smo zahtevali, in zakaj…
– Gospa Širčeva, a bova midva najprej rekla kakšno o “zloglasnih”, sedaj tako popularnih arhivih, ker…
– …ne, ne bova!… Kar meni UDBa ukaže, to naredim… in za UDBovske arhive je sedaj po hitrem postopku “poskrbljeno”, tako da je zame ta stvar ad acta…
– No ja, pa nadaljujva z rudnikom… glede ohranjanja kulturne dediščine se mu očitno lahko obeta svetla prihodnost… Mislim na vašo skrb za bolnico Franja… Rudnik je star več kot 500 let, Franja pa še ne 70… Pa poglejte, koliko truda in denarja zmečete v Franjo; kaj vse si potemtakem šele rudnik lahko obeta…
– Oprostite, ampak ta matematika… v tem primeru pa to sploh ne velja… Če že primerjate, potem velja kvečjemu, da 70 > 500…
– Gospa Radićeva, kje pa vi vidite kakšno tovrstno perspektivo za rudnik? Mislim, prihodnost RŽS kot industrijskega in kulturnega spomenika…
– Kaj pa vem…; veste, jaz sem bolj operativka… zanimata me danes in jutri, za včeraj mi ni veliko mar… Če že imate rudnik, začnite kopati pa “koln”, na primer; z bodočo TEŠ6 bi dobili odličnega kupca in zanesljivega plačnika; verjemite, to govorim kot poznavalka, prav zares…
– Gospa Širca, rudarska zavetnica je, kot verjetno veste, sveta Barbara in v tej zvezi bi vas rad…
– A zdaj boste to pobožnost vlačili pa še v moj intervju?!… Zahtevam, da me v skladu z mojim splošno znanim svetovnim nazorom odslej naprej nazivate “tovarišica”!…
– V redu, ja, razumem… oprostite… Torej, tovarišica Širčeva, ko ste spoznavali razne oblike rudarske dediščine, a so vas opozorili tudi na množico rudarskih anekdot? Idrija prav slovi po tem in to bi bila zagotovo odlična, dodatna “tržna niša” v prizadevanjih za promocijo rudnika; majhna, vendar avtohtona in posebna…
– Ne, nihče mi ni omenil tega; verjetno ni bilo časa za to, pa tudi naši pogovori so preresni, da bi se še s tem…, saj veste…; zajebavali, no…
– Ja, saj tudi sveta Barbara ni noben bavbav… Konec koncev boste šli mimo nje v kapeli, če boste obiskali turistični rudnik… pa boste kljub temu zagotovo preživeli… Hotel sem samo malo popestriti ta naš pogovor…
– No, ja, pa povejte, zaradi tega me že ne bo konec… Še kakšne interpelacije se ne bojim, bom pa pred neko imaginarno ženščino trepetala… Končno sem pa le kulturna ministrica…
– To je zgodba še iz socialističnih časov: nek tovariš, republiški sekretar nekje na CK-ju, se je prav tako razburjal kot vi danes, da “zakaj pa morajo knapi imeti za zavetnico ravno neko sveto Barbaro; le zakaj mora biti njihova zavetnica neka svetnica, ko je pa dovolj drugih na izbiro…” Pa mu je neki znani, že pokojni profesor, ki je poleg svojega dela na fakulteti opravljal tudi povsem praktične, strokovne zadeve za mnoge rudnike po tedanji Jugoslaviji, v Idrijo je prišel vsaj dvakrat na leto, odvrnil: “Bejšte, bejšte, tovariš sekretar, če bi bila sveta Barbara le kaj vredna in spodobna, je pa knapi že ne bi imeli za zavetnico…” Tovariša sekretarja je ta “utemeljitev” baje povsem pomirila in se ni več razburjal zaradi svetnice…
– Ha, ha, ha… a to naj bi bilo smešno? Kaj pa ima to opraviti z mano in z mojim intervjujem, recimo?…
– No, to je tipičen primer prej omenjenega knapovskega smisla za humor in anekdote… takoj pa znamo potegniti še kakšno vzporednico, kjer se niti najmanj ne pričakuje…; na primer: “…Če ste vi ministrica za kulturo, še ni rečeno, da vas moramo zato imeti pa kar za kulturno ministrico…”; …poleg tega je to pa še slovnično zanimivo, ker uporabimo besedno igro in oksimoron hkrati…; …Vi ste na Facebooku imeli včasih še mnogo boljše prebliske… Čeprav naj bi mi, mediji, “vedeli in znali” praktično vse in bili o vsem poučeni, smo vedno z nestrpnostjo pričakovali vsak vaš nov zapis na FB in se marsikaj naučili od vas…
– …Obema se zahvaljujem za pogovor in vama želim veliko delovnih uspehov še naprej… vsaki na svojem področju, se razume… vam, gospa tovarišica, pa še posebej, rudarski Srečno!