Odprtju obnovljene (na novo zgrajene in nespodobno drage!) bolnice Franje na rob…
Sintagma “partizansko Cerkno” je še zelo živa v teh naših krajih; v času Pahorjeve vladavine kvečjemu ponovno pridobiva na veljavi. Verjetno pa le malo tamkajšnjih prebivalcev, še manj pa bližnjih ali bolj oddaljenih okoličanov, kamor se prištevam tudi sam, pozna tudi bolj poljudno razlago te besedne zveze.
Jaz sem imel to srečo, da sem spoznal oboje: bolj zabavno definicijo tega pojma, kakor tudi njegovo konkretno, preizkušeno uporabo po utečenem, agresivnem in apriorističnem vzorcu.
Naj začnem s to, “resno” varianto:
Leta 1996 je v našem volilnem okraju št. 11, ki zajema območje občin Idrija in Cerkno in spada v 1. volilno enoto s sedežem v Kranju, na listi SDS kandidiral za poslanca v Državnem zboru znani odvetnik g. Danijel Starman iz Kopra.
Kot takratni predsednik občinskega odbora SDS Idrija sem skrbel za njegovo volilno kampanjo na območju idrijske občine. Zato sem ga nekajkrat tudi spremljal, ko je obiskoval okoliške krajevne skupnosti. Dvakrat pa sem šel z njim tudi na Cerkljansko, ker je bil tamkajšnji predsednik odbora prav takrat odsoten, zato sem ga nadomeščal jaz. Najprej smo bili v Novakih, naslednjič pa v Cerknem.
V osnovni šoli v Novakih je bila Starmanova predstavitev pospremljena s kratkim kulturnim programom. Eden od nastopajočih gojencev cerkljanske glasbene šole je lepo odigral glasbeni del programa. Po nastopu pa je prosil za besedo in vsem prisotnim jasno, glasno in naučeno bojevito povedal, da je zanj politika nekaj najslabšega oziroma, mislim, da je uporabil izraz, “najbolj nizkega”, “čisto na dnu…” Njegova učiteljica je bila potem vsa iz sebe, gospod Starman je poskušal fantu pokroviteljsko in kulturno nekaj pojasnjevati, fantina pa je imel sicer malo treme in tresoči glas, vendar se je tudi hitro pobral od tam. Dogodek sploh ni bil vreden večje pozornosti in smo zaradi drugih obveznosti nanj tudi hitro pozabili, le ena od prisotnih članic idrijskega odbora se je še nekaj časa hudovala, rekoč, “presneti mulc, ko je pred enim tednom igral Podobnikom v Cerknem, ga politika ni pa nič motila in je prav navdušeno godel…”
To so bili časi, ko se je prav vsak, ki se je prvi zbudil, spotikal in obregal ob SDS; bolj ko so udrihali po njej, bolj so bili “in” in se šteli za pomembne – sicer pa, ali je danes kaj drugače?!
Pozitivna stran vsega tega je bilo vsaj to, da “podplat je (naša) koža čez in čez postala”, kar nam je koristilo že prav kmalu, ko je bil naslednji predvolilni shod tudi v samem Cerknem.
Tamkajšnje srečanje je potekalo v današnji gostilni Pr´ Štruklu (mislim, da se je tudi takrat tako imenovala).
Atmosfera v gostilniški sobi je bila kar naelektrena, saj so g. Starmana pričakali tako rekoč “na nož”. Dva najbolj korajžna in že po značaju glasna kričača sta diktirala tempo, sicer pa je bilo malo prisotnih. Onadva sta se očitno pripravila po vnaprejšnjem scenariju, saj sta g. Starmana zelo usklajeno “obdelovala”.
Tako rekoč za dobrodošlico ga je eden od njiju zato vprašal, dobesedno citiram: “Kako se počutite, ko ste prišel v partizansko Cerkno?”
G. Starmana je vprašanje morda malo presenetilo, vendar tega ni pokazal in se je kot izkušen odvetnik takoj znašel. Rekel je nekako v smislu, da ko se je peljal v Cerkno, je na obcestni tabli videl napisano samo Cerkno, tako da…, misli, da je pač prišel v Cerkno…
Tu je nastopil drugi provokator, ki je naredil daljše predavanje o partizanski in borčevski tradiciji Cerkna, pa o bolnici Franji, pa napadu na partijsko šolo, ipd. G. Starman je takoj videl, koliko je ura, saj dejansko ni bilo zastavljeno niti najbolj splošno vprašanje, na katerega bi lahko odgovoril kot kandidat za poslanca.
Ponovno je “poprijel” prvi provokator in nadaljeval, kjer je drugi končal. Vse skupaj je izpadlo kot kakšen partizanski miting najslabše vrste, kjer je bila vsem nam gostom vsiljena neka vloga poslušalcev, ki jo je g. Starman samo na trenutke uspel prekiniti in dodati kak svoj komentar. Sploh nič ga pa niso spraševali, kaj in kako bo delal kot poslanec, če bo izvoljen, in podobno, zaradi česar je sploh prišel tja med njih.
Na trenutke je izpadlo prav trapasto, ko je eden ali drugi provokator tako rekoč sam sebi zastavil že vnaprej pripravljeno vprašanje, na katerega je potem tudi sam odgovoril, ob tem pa še na dolgo in široko nakladal.
Po pričakovanju sta triumfirala oba provokatorja, tistih par ostalih prisotnih pa se je po koncu “shoda” premaknilo za šank, kjer so še naprej lahko poslušali ona dva. Seveda pa je bilo več kot očitno, da so se posebej pripravili na Starmanov prihod in tudi oni mulo v Novakih ni kar na svojo pest bleknil, kar je.
Rdeča nit je bilo tako na eni strani, kovanje partizanskega Cerkna v zvezde, na drugi pa vsakršno demoniziranje SDS in dokazovanje, kam po mnenju obeh provokatorjev sodi – nekam “na dno”, kot bi rekel mladi glasbenik…
Jaz kot nekakšen Starmanov “svetovalec” ali pa poznavalec lokalnega okolja sem sicer točno vedel, kaj bi sam zabrusil tistemu, ki nas je opomnil, da smo prišli v partizansko Cerkno. Vendar ni bilo ne priložnosti, da bi sugeriral g. Starmanu, pa tudi, če bi mu lahko, bi se ugriznil v jezik in mu ne bi rekel. Končno smo prišli na predvolilni shod in smo se morali tudi obnašati temu primerno; vsaj mi, če se že domačini niso…
Rekel bi namreč, da za partizansko Cerkno vem samo to, da je poznano po tem, da ima tam prav vsaka hiša svojo spominsko ploščo… Poudarek je na “prav vsaka”…
Tu pridemo do onega bolj lahkotnega tolmačenja sintagme “partizansko Cerkno”:
Tovrstno “natolcevanje” je (bilo) zagotovo tudi posledica nekdanjega hudega rivalstva med Idrijo in Cerknim, ko je bila občina Idrija še enotna, znotraj nje pa so se Cerkljani vedno čutili prikrajšane in podrejene. Morda malo tudi upravičeno, kajti takrat je absolutno prevladoval Rudnik, ta je bil v Idriji, in vse ostalo je izhajalo iz tega. V Cerknem je bila sicer ETA, vendar se ni mogla kosati z vplivom Rudnika. Zato so si bolj in manj odgovorni lokalni funkcionarji na razne načine nagajali, tekmovali med sabo, iskali vplivneže v Ljubljani in jih skušali pritegniti na svojo stran, ipd. Konkretno v tem pa so bili zagotovo uspešnejši Cerkljani in to prav na račun svojega partizanskega Cerkna, kar je pa v Idriji zbujalo zavist. Rezultat vsega so bile zato take ali drugačne “anekdote” (izmišljene), podcenjevalni odnos do “Kmincev”*, in podobno. Nič agresivnega, vse je bilo omejeno bolj na hudomušno plat, vsaj na zunaj je tako izpadlo. Med sabo pa so se zagotovo bolj zares in bolj konkretno “klali”.
* za Idrijčane je namreč naprej od Fare (Spodnje Idrije) – v rahlo naglašenem podtonu – vse Kminska, ljudje pa Kminci;
Zgoraj omenjeni opis partizanskega Cerkna (glede spominskih plošč) pa sem slišal že precej dolgo nazaj in to kmalu potem, ko sem se prvič zaposlil v rudniku. Povedal pa ga je nek starejši rudar, katerega smo že sicer radi poslušali, ko je pravil razne svoje štorije. Pogovor se je očitno nanašal na nekaj v zvezi s partizanščino v Cerknem, ne spomnim se več, kaj konkretno, vsekakor pa sem si zapomnil, da je debato zaključil z vprašanjem, ki ga je postavil vsem nam, ki smo ga takrat poslušali na tisti znameniti rudarski klopci: “A pa vi veste, da ima čisto vsaka hiša v Cerknem svojo spominsko ploščo…?”
? ? ? ? ? ? ? ? ? ? ?
…Seveda nam je bilo vsem prisotnim jasno, da to ni res, zato pa smo z zanimanjem čakali na nadaljevanje, ker smo slutili, da bo vse skupaj obrnil na šaljivo plat, kar je ponavadi tudi počel; tokrat je nadaljeval:
“Na neki plošči piše: V tej hiši je bila med vojno kurirska javka”;
“Drugje piše: V tej hiši je bil med vojno štab IX. korpusa”;
“Spet na drugi plošči piše: V tej hiši je med vojno prespal Aleš Bebler na svoji poti po Primorski”;
“Na hiši zraven piše: V tej hiši je bila med vojno komanda mesta Cerkno”;
“Spet drugje piše: V tej hiši je bila med vojno krojaška delavnica IX. korpusa”;
“…… in tako dalje, po vsem Cerknem……”;
“Kajti, na nekaterih ploščah piše pa to, da: V TEJ HIŠI SE MED VOJNO NI ZGODILO NIČ”;
Možakar je zaključil svojo pripoved z ugotovitvijo, “…Ja, ampak spominska plata pa le imaje usi…” in se od srca nasmejal tej pogruntavščini, mi pa z njim…
Pa je bil pripovedovalec iz zelo zavedne družine, še kot mlad fant je bil v partizanih, po vojni je bil nekaj časa pri KNOJ-u, vseskozi je bil član komunistične partije, pozneje zveze komunistov, imel je status borca in temu primeren dodatek k plači, v prvih povojnih letih je bil pri delu v rudniku večkratni udarnik, pozneje je imel verjetno tudi zaradi tega status lažjega delovnega invalida, ki je svoja zadnja leta pred odhodom v penzijo preživel na znamenitem “lajhte dinst”, razliko do polne plače kvalificiranega kopača pa mu je zato plačevalo socialno zavarovanje,… Rad je sicer zvrnil raje kakšen kozarec vina več kot premalo, vendar je bil zelo dobrodušen in prav nič ga ni oviralo, da se ne bi pošalil na račun časa, katerega je tudi sam pomagal aktivno spreminjati in soustvarjati novega, kolikor je pač zmogel.
Danes pa je to isto partizansko obdobje nedotakljivi fetiš, ki se ga časti preko vseh razumnih meja, dovoljeno je samo občudovanje in slavljenje. Vsakršen osamljen poskus drugačne interpretacije pa je že v kali zatrt in deležen primitivnih napadov najslabše vrste.
Le kaj bi porekel na to naš stari, blagopokojni rudarski znanec? Verjetno bi vse skupaj šaljivo pokomentiral na njemu lasten način, nakar bi se prav od srca nasmejal in spravil v dobro voljo še vse ostale, ki bi bili takrat okrog njega…
Na slovesnosti ob odprtju najnovejše kopije Franje bo baje govorila nekulturna ministrica za kulturo Republike Slovenije. Za njene globokoumne misli mi je prav toliko mar kot za lanski sneg. Mediji bodo že poskrbeli, da bodo njene vznesene besede odzvanjale še cel teden tod okrog. Bolj me zanima nekaj drugih stvari, na primer:
– Franja je obnovljena, ker je tako sklenila še prejšnja, Janševa vlada. Ta ugotovitev je največkrat služila za izgovor, zakaj se Franja pač obnavlja, obenem pa je bila posredovana tako, kot da je to pravzaprav psovka, namenjena tisti vladi;
– Ali lahko kljub temu domnevamo, da bo prejšnja vlada deležna vsaj nekaj besed zahvale zaradi sprejetja takega sklepa?
– Ali zaradi omenjenih izgovorov lahko zaključimo, da Franje ne bi obnovili, če prejšnja vlada tega ne bi sklenila?
– V soteski Pasice je tudi recept za rešitev krize v gradbeništvu:
- ni bilo niti sledu o kakšnem štrajku nezadovoljnih gradbincev;
- zaradi krize niso od tam odpustili nikogar;
- ni bilo sindikalnih “nategovanj” okrog “borbe za pošteno plačilo…”;
- ni bilo vsakodnevnih obljub uprave gradbenega podjetja o izplačilu zaostalih plač (plača bo zagotovo jutri; če ne bo jutri, bo pojutrišnjem; če ne pa drugi teden…);
- ni bilo 24 urnega hlapčevskega dela za mizerno plačilo;
- ni bilo……
Zakaj vsega tega tam ni bilo? Gradbeni menedžerji, ugotovite in se (na)učite…
Če lahko malo sugeriram: denar…
Za konec: