Nekoč je bil zame in za vse moje vrstnike John Wayne najboljši filmski igralec na svetu. O drugih sploh nismo razmišljali, on je bil praktično edini in največji. Naš sanjski kavboj, katerega smo hoteli vsi “igrati”…
Ko je bil v kinu kakšen od njegovih westernov, v katerih je vedno nastopal v glavnih vlogah, igral pa pozitivne in pravične junake (rančerje, šerife, pistolerose itd.), smo si ga obvezno ogledali vsaj enkrat. Nekateri srečneži med nami pa celo dvakrat v tistih dveh ali treh dneh, ko je bil na sporedu.
Poudarek tega krajšega uvoda je seveda na “nekoč”…
Nedavno sem si na enem od TV kanalov ponovno ogledal nek njegov film. Čeprav ni bila komedija, ker tistih Wayne sploh ni snemal, sem se na glas režal.
Primerjal sem namreč moje takratne ( “od nekoč” ) pojme z vtisom, ki ga naredi njegov film name danes.
Ob tem sem se vprašal, kaj bi mi odvrnila današnja mladež, če bi ji z vso resnostjo in namišljeno avtoriteto starejšega vbijal v glavo, da je John Wayne absolutno najboljši filmski igralec vseh časov.
“Ne bluzi,” bi bil morda še najbolj blag komentar. Večina pa bi me verjetno ne preveč rahločutno in taktno napotila kar na naš “grič”* nad mestom. Da verjetno nihče od njih še nikoli ni slišal za Wayna, bi bila v dani situaciji bolj slaba tolažba…
* (eden od domačih, lokalnih izrazov za tukajšnjo psihiatrično bolnišnico)
Prihajajoči mesec maj je že od nekdaj obsojen na to, da takrat masovno pridejo na plan titotovi ikonoduli vseh starosti. Sprva smo imeli samo njegov rojstni dan (lažni datum!) s pripadajočo štafeto. Zadnjih trideset let imamo nato v začetku meseca še dan njegove smrti… Priložnosti za ikonodulstvo torej na pretek.
Današnja mladina povsem nerazumno časti titota, čeprav nimajo pojma, kaj je bil v resnici, saj povečini še rojeni niso bili takrat. Poslušajo pač tiste svoje starše, ki imajo o njem očitno najboljše mnenje. Poleg tega pa še različne svoje neizživete želje, pričakovanja ali zgolj hrepenenje po lastni, minuli mladosti tistega časa prenašajo na svoje otroke. Še slabše je, da so šolski programi še sedaj zelo prijazni do tega relikta zgodovine. Nepogrešljivi minister Slavko Gaber iz LDS si lahko zadovoljno mane roke, ko si ogleduje rezultate svojega minulega dela. Sedanji komisar Lukšič si jih bo pa čez prav toliko let… Kdo ve, kako bi ta fenomen razložil šele znameniti psihiater iz LDS?
Kadar si izmislijo kakšno novo Titovo ulico, se človek še nekako prizanesljivo nasmehne in si misli svoje…
Ko kakšna Alenka Arko na komercialni TV skuša obuditi titota od mrtvih, to odpravim z malomarnim zamahom roke. Saj poleg udrihanja čez katoliško cerkev itak obvlada samo še take preverjene teme… Pa še naročnine ni treba plačevati, zato mi je čisto vseeno, kaj predvajajo, saj jih sploh ne gledam.
Kadar slučajno, kakor koli že, naletim na tisto godničevsko, vsega pomilovanja vredno kreaturo titota, mi je prav tako vseeno – ampak le, kadar časti svojega idola doma in privatno. Če pa se pojavlja na javni TV in se šemi (tudi) za moj denar, mi pa še kako ni vseeno! Zaradi mene naj doma počne čisto vse, kar hoče, za (tudi) moj denar pa ne bo!
(Oba zadnja komentarja se nanašata na vsebino TV sporeda za torek, 4. maja 2010, ki ga prinaša Vikend, tedenska priloga Dela in Slovenskih novic).
Jaz imam svojo spletno stran, svoj blog in vse ostalo, kjer lahko izražam svoja mnenja. Vendar delam to za svoj denar in na svoje stroške, bere me pa, kdor me hoče. Kdor me noče, me pač ne, nič ga pa to ne košta. Jaz tistega umetnega titota sploh ne gledam, moram ga pa vseeno plačevati, ker pač “posedujem” električni priključek. Tako se že ne bomo šli…
Kaj imata torej skupnega John Wayne in Tito? Vsak na svoj način sta bila pistolerosa…
Prvič, povsem nerazumno je od današnjega najstnika pričakovati, da se bo na podlagi lastnega razmišljanja, s svojo glavo opredeljeval do Wayna kot filmskega igralca, ker sploh ne ve, kdo je to in kdaj je živel ter kaj je delal. Če ga bo hvalil, ga bo zato, ker je slišal fotra, kako fajn igralec v westernih je bil in da mu ni bilo enakega. Mamino mnenje bo bolj postranskega pomena, če sploh bo, kajti takrat v kinu jo je bolj zanimalo, da se je tiščala k fotru, kot pa, kaj je na platnu. Sploh pa, če je že 40 ali 50 let od takrat…
Drugič, še toliko bolj otročje izpade malikovanje in čaščenje titota, ki ga prakticirajo isti najstniki, ki še rojeni niso bili, ko je bil oni že pod rušo. Hvalijo in občudujejo ga zato, ker to delajo njihovi starši, poleg njih pa še vsi ostali, ki jih omenjam zgoraj (šole vseh stopenj, levi politiki in politikanti, levičarski mediji in prav taki mnenjski voditelji, razni skrbniki vrednot enobe ipd.). Na koncu prav ti izpadejo še bolj otročji kot pa njihove tarče, najstniki ali malo starejši, sedanji dvajset in trideset-letniki, katere veselo “pumpajo” s takimi traparijami…
Če bi bilo morebitno malikovanje Wayneovih igralskih sposobnosti ozmerjano z navadnim “bluzenjem” (kar tudi res je, če obstaja!), lahko na tem svojem blogu suvereno izrazim svoje mnenje, da je ikonodulstvo okrog titota definitivno še stokrat večje “bluzenje”…
John Wayne je že dolgo pokojni; naj počiva v miru. Verjetno pa bi se počutil zelo slabo, če bi vedel, s kom ga primerjam in v kakšno druščino ga tlačim na tem blogu.
Če bi zato obračunal z mano v stilu šerifa Johna T. Chancea iz filma Rio Bravo, mu konec koncev ne bi bilo nič za zameriti…