Slovenija je torej z lustracijo opravila tako, da je ni opravila. V tem času Poljaki izvajajo že svojo drugo, ostale države pa se bolj ali malo manj zagnano tudi spopadajo s tem. Za nas so zlasti nedosegljive baltske države, posebno še Estonija. Pri njih se prav vidi, kako slabo so se kot bližnji sorodniki Fincev počutili v tisti pretežno slovanski komunistični bratovščini, zato se brezkompromisno borijo za svoj prav. Občudovanja vredno! Resda v vsaki od teh držav še vedno najdejo koga na visokem položaju, ki se mu je uspelo celo večkrat izogniti posledicam zakona o lustraciji, vendar je to razumljivo, saj so nekateri bivši komunistični kadri skriti zelo globoko v institucijah novih oblasti in jih težko izbezajo na plan. Vendar, najdejo jih in to zato, ker jih iščejo! Preprosto povedano, preverjajo jih. Kaj pa Slovenija? Zopet mislimo, da smo pametnejši od vseh ostalih. Mi svoje tovrstne komunistične kadre častimo, jim omogočamo udobne službe in pokojnine, vabimo jih na javno TV, da nam razlagajo, kako so kot ugledni gospodarstveniki komunističnega režima kradli svojo državo in odlivali kapital v tujino. Podeljujemo državna odlikovanja tistim, ki jih iz kakršnegakoli razloga doslej še niso prejeli (za zasluge v prejšnjem režimu!). Nikogar ne obsodimo, edini, ki je sploh dočakal pravnomočno sodbo, pa je bil pomiloščen s strani bivšega, sedaj že pokojnega predsednika države v posmeh vsem pravnim institucijam države kot tudi navadnim državljanom, ki lahko samo sanjamo o takšni naklonjenosti.
Večkrat se je celo zgodilo, da so ti kadri dejansko pomagali lustrirati demokratično misleče in delujoče posameznike, namesto da bi bili oni sami že zdavnaj lustrirani.
Značilen predstavnik te združbe je tudi klasični trdorokec komunističnega režima Janez Zemljarič. V letih 1980-1984 je bil predsednik Izvršnega sveta SRS, torej slovenske (socialistične) vlade, po letu 1984 pa je napredoval v podpredsednika ZIS, to je jugoslovanske (socialistične) vlade. Na te funkcije je prišel iz takratnega RSNZ (Republiškega sekretariata za notranje zadeve, skratka UDBE). Ko je vladal Sloveniji, smo kupovali bencin na bone, vozili po sistemu par-nepar, prav tako na bone kupovali jeklenke gospodinjskega plina, poleg tega pa se je občasno pojavilo popolno pomanjkanje tako prozaičnih higienskih pripomočkov kot je bil Paloma WC papir ali pa damski vložki. Danes se ta isti Zemljarič sicer redko pojavlja v medijih, kadar pa se, ga novinarji, ki mu nekam lezejo, povzdigujejo v enega največjih lobistov in poslovnežev današnjega časa. Če je danes tak poslovnež, se lahko vprašamo, kaj je počel v 80-ih, ko ni bil za nobeno rabo. Možnosti sta dve – ali svojega dela res ni obvladal, ali pa ga je, vendar mu je bilo vseeno, kako smo Slovenci preskrbljeni z osnovnimi potrebščinami. V enem ali drugem primeru posledic ni nosil, ker mu ni bilo potrebno odgovarjati nikomur. Danes pa naj bi bil vrhunski poslovnež in lobist z visokimi zvezami v vseh bivših republikah bivše SFRJ!? Pa kaj še. Moč pa ima, to pa ja. V povezavi s kompanjoni iz bivše Juge je dovolj, da samo ukaže šolanim strokovnjakom z različnih področij, kakšen posel naj izpeljejo in oni to storijo tako, kot zahteva. Za to pa res ne potrebuje ekonomske ali kakšne menedžerske diplome. Mimogrede, kdor je v njegovih časih izustil besedo »menedžer«, je bil ožigosan kot najhujši državni sovražnik in simpatizer gnilega zahodnega kapitalizma. Danes, ko slovenski novinarji te relikte komunizma naslavljajo z menedžerji, pa seveda nimajo nič proti.
Ali tudi bivše komunistične države poveličujejo svoje takratne funkcionarje na način, kot to dela slovensko levičarsko novinarstvo? Malo morgen, bi dejal znani, že pokojni prijateljček.
Pri nas pa si privoščimo celo to, da izbrani bivši sodelavci UDBE, SDV, VIS in celo aktivni sodelavci sedanje SOVE po zgledu svojih ilegalnih predhodnikov iz VOS in OZNE še leta 2006 zborujejo po notranjskih gozdovih in ustanavljajo svojo vlado v senci! Si lahko nekdo to sploh predstavlja? Pripadniki najbolj represivnih organov komunističnega režima snujejo svojo vlado v senci kot alternativo demokratično izvoljeni sedanji vladi! Le kje v bivših komunističnih državah bi to komu sploh padlo na pamet? Pri nas je o tem pisala samo Demokracija, ker se je njen novinar »sam povabil« na ta shod, pa so ga menda sicer korektno nagnali od tam, ker da je bila prireditev privatnega značaja. O tem ni poročal prav nihče drug. Zato se po analogiji slovenskega hlapčevskega novinarstva to pač ni zgodilo. V zvezi s tem se mi še danes močno dozdeva, da je prav ta zamolčana afera pomagala odnesti Podbregarja s stolčka direktorja SOVE. Kakšen direktor tajne službe pa je, če ne ve, kje rajajo njegovi podrejeni, oziroma, če ve, zakaj jim dopušča, da delujejo v popolnem nasprotju z interesi države, katere uslužbenci so. Si predstavljate – Slovenija članica EU in NATA, njeni najtrši in preverjeni kadri iz bivših tajnih služb komunističnega režima pa neovirano zborujejo po gozdovih okrog Cerknice in spodkopavajo legalno vlado! En Tomaž Ertl bo vodil vlado v senci, lepo vas prosim! Kdor bi v njegovem času samo pomislil na kaj podobnega, bi že v naslednjem trenutku imel za vratom pet miličnikov in udbovcev.
Pred postavitvijo teksta na splet sem si priskrbel fotokopijo zgodbe, o kateri po spominu govorim zgoraj.
Celotna zgodba je bila objavljena 14. septembra 2006 v Demokraciji pod naslovom:
Udbovska vlada zasedala na Slivnici
Sredi preteklega tedna smo v uredništvo dobili namig, naj bi imeli upokojeni sodelavci in uslužbenci nekdanje Službe državne varnosti (SDV) ali bolj popularno Udbe tisti dan piknik pri lovski koči Grahovo na Slivnici pri Cerknici.
Novica se nam je zdela precej neverjetna, saj si nihče ne more misliti, da bi člani organizacije, ki je v prejšnjem sistemu množično kršila človekove pravice, odpravljena pa je bila ob osamosvojitvi, čutili potrebo po druženju. Vseeno smo se odpravili na Slivnico in se na lastne oči prepričali, da je bil namig resničen. V okolici omenjene lovske koče se je namreč zabavalo kakih 70 ali 80 ljudi. Ker smo vedeli, da bomo s svojim prihodom zabavo pokvarili, smo za nekaj trenutkov postali v bližnjem gozdu in prisluhnili nekdanjemu republiškemu sekretarju za notranje zadeve Tomažu Ertlu, ki je prav takrat nagovoril zbrane. Kot nam je uspelo ujeti, so se na Slivnici zbrali pripadniki nekdanje Ozne, njene naslednice SDV, Varnostno-informativne službe in nekateri aktivni člani Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (Sova). Zbrane naj bi obiskal in pozdravil nekdanji direktor Sove Tomaž Lovrenčič, na srečanje pa je lahko prišlo le 300 povabljenih gostov. Na začetku srečanja naj bi se sešla njihova »vlada«, ki naj bi tik pred Ertlovim govorom končala s svojim delom, vendar pa Ertl v svojem govoru ni povedal, o čem naj bi razpravljala.
Ker nas je zanimalo, kakšno vlado se gredo nekdanji udbovci in pripadniki Sove na Slivnici in kdo je vse skupaj organiziral, smo se po odgovore odpravili neposredno k udeležencem piknika, vendar z vprašanji nismo prišli daleč. Takoj ko so nas udeleženci piknika zagledali, je k nam pristopil gospod srednjih let in nas vprašal, kdo smo. Ko smo mu povedali, da smo novinarji, nam je pojasnil, da je to zasebno srečanje in da novinarji na njem nismo zaželeni, ker če bi želeli, da je javnost obveščena o njihovem srečanju, bi sklicali tiskovno konferenco. Dodal je še, da je fotografiranje prepovedano, da na naša vprašanja ne bo odgovarjal in da lahko s fotografom nekaj pojeva in popijeva, nato pa morava oditi. Ker je gospod pri svoji odločitvi vztrajal, sva tako na koncu tudi naredila, pri vsem skupaj pa je nastal vtis, da morajo nekdanji pripadniki Udbe imeti precej slabo vest, če se morajo po petnajstih letih demokracije še vedno skrivati po gozdovih. No, številni od njih jo imajo povsem upravičeno, saj je danes v veliki meri znano, kaj vse so počeli. A. K.
Moja opomba: Kljub prepovedi fotografiranja je fotografu očitno še pred tem uspelo narediti posnetek, ki je dodan zgodbi s podnaslovom: Na Slivnici se je zbrala nadvse skrivnostna druščina. Nagovoril jo je Tomaž Ertl.
Kje pa potem takem najdemo ortodoksne levičarske novinarje v slovenski različici lustracije? Povsod naokrog so, nekatere medijske hiše prav štrlijo iz vsega tega zavajanja, laganja, prikrivanja, vse zaradi ohranjanja obstoječega stanja za vsako ceno. So kot kakšen »mozolj na koncu nosu«, ki se ga ne moreš rešiti. Kamorkoli pogledaš, gre za tabo, vsak pogled se najprej ustavi na njem, pa če še tako obračaš glavo ali zavijaš z očmi.
se nadaljuje