Obširen uvod v več nadaljevanjih je način mojega samo spraševanja, zakaj je (tudi) v slovenskem novinarstvu tako, kot je, saj je namen te spletne strani v prvi vrsti prikazati moje izkušnje s tovrstnim novinarstvom.
Nekje sem zasledil, da je na svetu še pet pravih komunističnih držav: Kitajska, Laos, Vietnam, Severna Koreja in Kuba. Slovenija je iz tega spiska izpadla samo zaradi avtorjevega nepoznavanja dejanskega stanja glede intimne navezanosti še vedno velikega števila Slovencev na prejšnji režim, socialistične vrednote, pokojnega maršala in podobno navlako. Na zunaj že resda delujemo kot demokratična država z vsemi atributi tovrstne ureditve, vendar to državo sestavljajo običajni ljudje s svojo pametjo. V tem pa se razlikujemo od bivših vzhodno evropskih komunističnih držav kot noč in dan. Oni so že zdavnaj pospravili komunizem na smetišče zgodovine in se posvečajo svoji prihodnosti, Slovenci pa še vedno častimo revolucijo (ki je menda sploh ni bilo), častimo komunistične spomenike in žive ter mrtve ikone tistega časa. Moja ljuba domovina nima niti te sreče, da bi jo uvodoma naštete države lahko imele za referenčno državo, ko bodo začele dajati komunizmu slovo. Kitajska je prevelika, da bi to storila v enem zamahu, ko pa bo do tega prišlo, bosta Laos in Vietnam v trenutku storila isto. Glede Severne Koreje bi si upal trditi, da bo prej ona prevzela navade svojih južnih bratov kot pa da bi le-ti opustili svoj Hyundai, Ssangyong, Daewoo in podobne velikane ter začeli izdelovati atomske bombe in obenem jesti travo. Kuba pa je bila tako ali tako vedno ameriško dvorišče in po smrti »el comandanteja« (kdo ve, koliko časa ga že imajo v maniri največjih komunističnih voditeljev nagačenega v kakšnem hladilniku) se bodo takoj privadili na svoj prejšnji način življenja. To imajo tako ali tako še vedno v genih, zakaj pa ne? Če imamo v njih Slovenci svojo revolucijo in njene posledice, imajo lahko tudi Kubanci svoj kapitalizem, saj je pri obeh narodih časovni zamik skoraj enak, med 50 in 60 leti. Zato nobena od teh dežel ne bo jemala za zgled Slovenije in rekla, »bomo pa izvedli tranzicijo na slovenski način«. Saj slovenska tranzicija ni nič drugega kot »prehod iz komunizma v komunizem«, kar je v nekem svojem aforizmu že pred časom ugotovil Žarko Petan, pa je še dandanes aktualno.
Za razliko od primerljivih vzhodno evropskih držav, ki so to storile, Slovenija ni sprejela:
– resolucije Sveta Evrope št. 1096 iz leta 1996, ki govori o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih totalitarnih komunističnih režimov
– niti povohala ni resolucije evropske ljudske stranke (EPP-ED), sprejete na XVI. kongresu leta 2004, o obsodbi totalitarnega komunizma
– sprejela tudi ni resolucije Parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1481 iz leta 2006, ki govori o mednarodni obsodbi zločinov totalitarnih komunističnih sistemov
Poleg tega v Sloveniji ni bila izvedena lustracija, ko je bil čas za to, in tudi nikoli več ne bo.
Prav tako Demosova oblast ob nastopu ni pridobila arhivov tajnih služb nekdanjega komunističnega režima (UDBE), ker jih enostavno ni bilo več tam, kjer bi morali biti.
Če malce zanemarim omenjene tri resolucije, ki so tako ali tako dostopne na spletu, bi se bolj posvetil ostalima dvema zadevama.
V zvezi z lustracijo se je vse skupaj končalo, še preden se je dobro začelo, z znamenito izjavo uglednega politika: »Do lustracije samo preko mojega trupla!« No, pa ni bilo ne trupla ne lustracije, smo pa dobili očeta slovenske ustave, med drugim. Gospodu je ta naziv očitno kar všeč, saj nikoli ne protestira, ko ga kdo nagovarja z njim. Se pa zna zelo razburiti in glasno zarobantiti, ko ga kdo povpraša po alimentih. Oče bi že bil, o alimentih ( v tem primeru popravkih ali spremembah ustave) pa noče nič slišati, razen takrat, ko so njemu pogodu.
Sicer pa so s temi očeti na Slovenskem sami križi in težave. Kljub stereotipu o naši pregovorni zavrtosti in sramežljivosti smo Slovenci očitno precej promiskuitetni in radoživi, saj imamo kar dva ali tri očete naroda, pa še omenjenega očeta ustave. Za marsikoga je sicer še vedno prvi in daleč največji oče že dolgo pokojni maršal, poleg malo manjših Stanovnika in Kučana, pa tudi pokojni Drnovšek je bil nekajkrat postavljen v to vlogo.
Glede našega očeta slovenske ustave se mi zdi izjemno zanimiv njegov opis izpod peresa dr. Andreja Capudra, ki ga je objavil v svoji knjigi Pariški dnevnik, zato ga citiram v celoti: »Mož je ustvarjen za to, da zgrabi prvega bika za roge. Ker ga je življenje naučilo, da je to nevarno, se te kretnje vzdrži in čaka na naslednjega – pri tem pa ga pohodi cela čreda. Ko se pobira s tal, je hud sam nase, ker ni zgrabil pravega, še bolj na tistega, ki se mu je to posrečilo, a najbolj na onega, ki mu je že spočetka kazal, kam naj zagrabi:«Kaj boš ti mene učil, smrkavec! Sicer pa bikov sploh ni bilo…..«
Nekdanji tajnik proslulega eksekutorja Slovencev (Mačka-Matije, moja opomba), profesor, šolan na ameriških univerzah, prisilno upokojeni disident, pastoralni delavec ljubljanske nadškofije, eden od ustanoviteljev Demosa (ki ga je tudi pomagal razgnati….), vseskozi alergičen na Peterleta in krščanske volivce, katerih pomoč bo pričakoval pri kandidaturi za ljubljanskega župana. Bohinjec, ki bo svojo skrivnost odnesel v grob….« (konec citata).
Ob že znanih in javno objavljenih pričevanjih o njegovi prisotnosti na Koroškem leta 1945 ob vračanju domobrancev in sedaj pojavljajočih se dokumentih o njegovi umeščenosti v tako imenovano izbrano komunistično kasto dobi njegova izjava o lustraciji in truplu ter posledično o vplivu le-te na današnji čas, povsem konkretne razsežnosti.
se nadaljuje