Datum objave: 04.12.1999
Medij: Delo, Sobotna priloga
Naslov: Med dvema ognjema
Avtor: Dejan Pušenjak
Datum odgovora v pisma bralcev: 06.12.1999
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Prispevek je bil objavljen v Demokraciji 20.01.2000
V zvezi s tem prispevkom je 13.01.2000 Demokracija posebej objavila tudi priloženi »Pripis«
Kolumna ob praznovanju 10. obletnice DEMOSA (norčevanje iz DEMOSA in marginalizacija njegove vloge pri osamosvajanju, na drugi strani hvalnice tistim, ki so osamosvojitev ovirali in ji nasprotovali)
Ne vem sicer, za koga ima nas bralce g. Pušenjak, zase dobro vem, kam ga uvrščam sam. V zadnjem času »pokriva« predvsem Cerkev na Slovenskem, kot zvest vojak revolucije pa intervenira še povsod tam, kjer je trenutno najbolj vroče. Praznovanje desete obletnice ustanovitve Demosa je vsekakor dovolj tehten razlog za njegov takojšnji odziv. Ob branju njegovega teksta sem se nejeverno spraševal, ali je ta človek padel z Lune in se je slučajno znašel tu, ali pa jaz ne živim v Sloveniji, pač pa nekje, kjer o tej državi nimajo pojma. Spoštujoč zahteve uredništva bom svoj odziv na ta tekst podal v telegrafskem slogu, čeprav je osnovna različica skoraj enake dolžine kot Pušenjakova. Torej: v Zboru občin in v Zboru združenega dela so komunisti dejansko, brez narekovajev!, premagali oz. porazili Demos; kje je danes slavni predsednik ZZD iz tega obdobja Jože Župančič? Sumljive delne zmage – odločba ustavnega sodišča govori drugače, saj jo seveda poznate. Spraševati pomladne stranke, zakaj ne bi že ena od njih sama zmagala po obstoječem sistemu je isto, kot spraševati nogometnega selektorja, zakaj ne bi enkrat za spremembo njegova reprezentanca zmagala na košarkarski tekmi, saj zmaga je pač zmaga; ker pa ne verjamem, da g. Pušenjak ne pozna razlike med obema volilnima sistemoma, je to le blef. Vse zasluge za ustanovitev skoraj polovice Demosa ima baje nekdanja ZSMS; ali res nekdanja? Tu imamo še danes vrsto »stalnih proračunskih izdatkov« kot npr. Školč, Anderlič, Potočnik ipd., ki so vedno na vrhu, pa naj bo sistem rdeč, črn, bel, zelen ali kakršenkoli že. Usposobljenost kadrov za operativno politiko – to je tkzv. stroka, ki pride vedno na plan takrat, ko se komunistična nomenklatura čuti ogroženo in v svojo bran izpostavi to famozno stroko, ki pa po njenem razumevanju stvari ne more biti nihče drug kot oni sami, saj kdo pa se je reproduciral in samo promoviral zadnjih petdeset let? Pokojni Jože Smole je z vodilnega položaja na takratni SZDL tragikomično vsiljeval svojo tezo o »nestrankarskem pluralizmu«, to je o znamenitem »lesenem železu«, seveda toliko časa, dokler se ni izpeljala udarnejša teorija za nadaljnjo obrambo komunističnega režima. V ta sklop prizadevanj sodijo še izsiljevanja glede nove zastave in grba Republike Slovenije, pa seveda izvirni greh sedanjih polemik o privilegijih, ko se je na eksplicitni ultimat tedanje in sedanje Zveze borcev v 17. člen ustavnega zakona zapisalo, da se borcem ohranjajo njihove pravice v obsegu in pod pogoji, kot so veljali do tedaj – sicer bi glasovali zoper osamosvojitev, pa naj danes govorijo, kar hočejo. To Pušenjak v svojem tekstu seveda spregleda. Eklatanten primer politične korupcije v primeru Pucko je po Pušenjakovo odločilna pomoč v prizadevanjih LDS-a po oblikovanju (ne)leve vlade. Prepričan sem, da bi jo oblikovali, če bi presodili, da jim je to v korist; Pucko je tu zgolj statist za vsak primer in ker je bilo nekje odločeno, da se ga rabi, je iz statista prerasel v glavnega igralca. Kje je danes? Baje je treba zamenjati vse, od temeljev pa do obletnic in praznovanj, kar naj bi bila prioriteta SDS oz. Novega Demosa. Kdo pa to dejansko dela, g. Pušenjak? V Ljubljani imate lep primer v Domu španskih borcev, nedavno je to postal iz Kulturnega hrama Moste, botra novemu staremu imenu pa je županja Viktorija Potočnik. Še v Španiji jih ne slavijo, teh španskih borcev, saj zagotovo vedo, zakaj ne, prestolnica Slovenije pa jih mora. Zakaj le? Občudovanja vredna politična razsodnost takratnih slovenskih komunistov s Kučanom na čelu. Pa še res je, vendar tudi zgolj v njihovo korist, g. Pušenjak. Ko se na plebiscitu izkaže večinska volja po samostojni Sloveniji, je pa res treba stopiti korak nazaj, zajeti sapo in pomisliti, katera vsaj dva nova koraka je treba narediti takoj, da se nadoknadi zamujeno. Zadnjo sekundo skočiš na zadnji vagon zadnjega vlaka, potem pa to svoje dejanje promoviraš kot edino zveličavno. Tako delajo kalkulanti ali pa defetisti. Pri nas se je izkazalo, da so bili na delu kalkulanti, ki so kmalu zamenjali sprevodnike in jih skupaj s potniki, ki so vstopili na postaji s plačano vozovnico, pometali z vlaka, svoje pojmovanje vožnje pa razglasili za edino primerno in sprejemljivo. Če je Novi Demos (po Pušenjaku) tisti, ki lahko pomeče te slepe potnike z vlaka in jim dopove, kako se je treba normalno obnašati, naj bo to pač Novi Demos. Če se ga Pušenjak boji že sedaj, ko ga še v zibelki ni, saj sam omenja zgolj njegovo morebitno rojstvo, pomeni, da ve, koga se boji in zakaj se ga boji. Javnomnenjske ankete še vedno postavljajo LDS visoko. Če mene vprašate, celo previsoko, vendar je to stvar pristopa. Če bi bilo LDS kaj v hlačah in če bi v resnici upoštevala te ankete, bi sprejela odločbo Ustavnega sodišča in odšla na volitve po večinskem volilnem sistemu. Vse ankete zagotavljajo zmago LDS-a, česa se potem boji, menda ne zmage? Glede na rezultate njene osemletne vladavine bi verjel, da morda celo tega. Ko bodo začeli prihajati računi, bo nekdo vendarle moral pospraviti in ponovno oživiti povsem zavoženo domačijo, imenovano Slovenija, nikoli pa to še ni uspelo tistemu, ki jo je zavozil. Je to to?
Ker Delo mojega prispevka ni objavilo, sem ga poslal na Demokracijo skupaj s priloženim »Pripisom«:
Spoštovano uredništvo Demokracije! Vedno se držim načela, da vodim polemiko v časopisu, ki je objavil članek, s katerim se ne strinjam. Žal pa sem brez moči, če dotični časopis mojega prispevka noče objaviti, kot se je zgodilo v tem primeru. Sobotna priloga Dela je 4. decembra letos objavila na prvi strani komentar novinarja Dejana Pušenjaka, s katerim se je promptno odzval na praznovanje 10. obletnice ustanovitve koalicije DEMOS, ki je bila en teden prej, to je 27. novembra. Ker se novinar po mojem trdnem prepričanju v tem članku dobesedno norčuje iz vseh, ki kolikor toliko poznamo zgodovino zadnjih 10 let, sem napisal odgovor in ga takoj v ponedeljek, 6. decembra poslal na uredništvo Dela za rubriko p.p. 29, pričakujoč, da bo objavljen že v soboto, 11.12., saj je odgovor aktualen le takrat, ko je spomin na prvotni dogodek še svež. 11. decembra sem zaman iskal svoj prispevek v p.p. 29, zato sem naslednji teden poklical urednico te rubrike g. Brajnikovo in jo povprašal, kaj je vzrok neobjave mojega prispevka. Razložila mi je, da v svojem članku polemiziram in napadam novinarja Pušenjaka osebno, kar da ni lepo in primerno, ker se lahko izrodi v nadaljnje osebno obračunavanje. Odgovoril sem ji, da kolikor jaz napadam in sramotim Pušenjaka, vsaj toliko tudi on mene kot enega od anonimnih bralcev, katerim je bil namenjen njegov prispevek. Predlagala mi je spremembo nekaterih po njenem spornih delov prispevka, s čimer bi le-ta ustrezal pogojem objave, jaz pa sem prepustil to delo njej, rekoč, da ji zaupam in da bo v smislu uredniške politike odpravila samo tiste sporne besede, ki v to politiko ne sodijo. Ona se je s tem strinjala in s tem je bil najin pogovor končan. V soboto, 18.12. ta popravljeni? Prispevek spet ni bil objavljen, kot tudi ne naslednji teden, to je 24.12., kar sem smatral za dokončno odklonilno stališče uredništva do mojega prispevka. Ker osebno nimam navade v nedogled prositi in iskati dodatnih pojasnil za nekaj, kar smatram za obojestransko dogovorjeno, sem v četrtek, 23.12. osebno prevzel disketo s tem prispevkom na recepciji Dela, kamor mi jo je prijazno dostavila tajnica g. Andreja Lajevec, pri čemer namenoma nisem iskal stika z g. Brajnikovo, čeprav sem bil v »hiši«. Skoraj enomesečno zavlačevanje z objavo je za moje pojmovanje spoštovanja obojestranskega dogovora več kot dovolj zgovorno. Prosim uredništvo Demokracije, da objavi moj prispevek kot tudi zgornje pojasnilo, saj je oboje skupaj zaokrožena celota, ki zelo nazorno postavlja ogledalo uredniški politiki Dela..