Datum objave: 17.01.1999
Medij: Nedelo
Naslov: Moški korakajo, ženske poveljujejo
Avtor: Mitja Meršol
Datum odgovora v pisma bralcev: 18.01.1999
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Netočno prikazovanje nekega dogodka, prirejeno siceršnji vsebini svoje kolumne (Bill Clinton je v Beli hiši plesal z ženo argentinskega predsednika, ki je tam ni moglo biti, ker je nima!)
Povsem dobronamerni vprašanji g. Mitji Meršolu
V kolumni z gornjim naslovom ste med drugim opisali, kako se je odvijal slavnostni sprejem argentinskega predsednika Carlosa Menema in njegove žene pri ameriškem predsedniku Clintonu, pri čemer ste se zadržali predvsem pri opisu plesa v Beli hiši, prirejenega v čast argentinskih gostov. To naj bi se zgodilo v začetku tega tedna, to je, domnevam, od 11. do 17.01. V časopisu Delo, kjer ste glavni urednik, pa najdemo v sredo, 13.01.1999, na strani 8 reportažo novinarke Urše Izgoršek, ki govori o istem dogodku. Naslov je »Še nikoli tako bleščeče«, dodana pa je tudi zanimiva barvna fotografija s spremnim tekstom. Ker že dolgo spremljam vaše pisanje, sem si zgolj na podlagi tega ustvaril o vas vtis velikega svetovljana in poznavalca družabnih kronik, zato vas vprašam: ali ne poznate splošno znanega dejstva, da predsednik Menem nima žene, ker je ali vdovec ali ločen (mislim, da slednje), zato ga iz tega vzroka na večini državniških obiskov, ki po protokolu zahtevajo oz. priporočajo žensko spremstvo, spremlja njegova hči Zulema (Zuleima, Zurema, Zuraima; mediji njeno ime, eksotično celo za argentinske pojme, posredujejo različno). Pri opisanem slavju pa tudi nje ni bilo v Beli hiši, kar zgovorno dokazuje in opisuje reportaža ge. Izgoršek. Katera madame Menem je torej usmerjala drzni korak? Če pa te stvari poznate in vseeno pišete v nasprotju z njimi, ali to pomeni, da tudi za (Ne)Delo že velja znameniti aforizem Žarka Petana: »Ali ni čudno, da se vsak dan zgodi ravno toliko stvari, da jih je za en časopis?!« Nekateri namreč ta časopis celo natančno preberemo, poleg tega, da poznamo še kakšno stvar več, kot je v njem.
Urednici pisem bralcev sem samo v njeno vednost pripisal: Spoštovana gospa urednica, upam, da bo gornja vsebina in s tem objava le-te prevladala nad dejstvom, da se tiče enega vodilnih ljudi Vaše hiše, saj v tem primeru nastopa kot pisec prispevka, namenjenega najširšemu krogu bralcev, jaz pa sem zgolj eden od njih, ki na to pisanje pač reagira.
Ob nadaljnjem poizvedovanju o usodi mojega pisanja sem v ponedeljek, 25.01. poklical urednico g. Brajnikovo, ki je sicer prijazno pritrdila mojemu vprašanju, da sta namreč Delo in Nedelo dejansko ista firma, vendar je za Nedelo merodajna g. Romana Dobnikar-Šeruga, glavna urednica. Obenem me je obvestila, da so moj prispevek poslali naprej tako v vednost g. Šeruga kot g. Meršolu. Zato sem poklical na uredništvo Nedela, kjer mi je tajnica povedala, da je g. Šeruga na dopustu in da bo dosegljiva v sredo, 27.01. Takrat sem jo torej poklical in jo povprašal, kakšna usoda čaka moji dve vprašanji, zastavljeni g. Meršolu. Obvestila me je, da Nedelo žal nima rubrike Pisma bralcev, kjer bi moj prispevek lahko objavili, da je g. Meršola z mojim pisanjem seznanila in da omenjeni gospod seveda pozna zakonski stan predsednika Menema, ampak da je kolumno vseeno napisal tako, kot jo je. Obvestila me je tudi, da je g. Meršol trenutno na dopustu, čeprav nisem imel nikakršne želje, da bi o zadevi govoril še z njim. Iz vsega povedanega sem dobil vtis, da na obe vprašanji ne bom dobil javnega odgovora, vsaj v Nedelu ne. Zato sem svoj prispevek še istega dne poslal na MAG odgovornemu uredniku g. Vasletu. V njem sem poleg opisa zgoraj omenjenih kontaktov z urednicama izrazil upanje na objavo. Če pa bodo presodili, da zadeva za MAG ni zanimiva, pa tudi ne bo nič hudega, saj sem v svoje zadovoljstvo nadutim lastnikom in odgovornim na Delu že povedal, kaj si mislim o njih. Ker bralci nismo vsi taki voli, kot si omenjeni glede na njihovo pisanje mislijo o nas, sem pač imel za potrebno, da jim to tudi jasno povem. MAG mojega pisanja prav tako ni objavil..