Datum objave: 11.03.2000
Medij: Delo, Sobotna priloga
Naslov: Portret tedna – dr. Peter Jambrek
Avtor: Matija Grah
Datum odgovora v pisma bralcev: 12.03.2000
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Prispevek je bil objavljen v Demokraciji 06.04.2000
Portret tedna – predstavitev dr. Petra Jambreka skozi oči novinarja Matije Graha
Ob prebiranju Sobotne priloge z dne 11. marca sem zaznal zanimivo konstelacijo, katero se mi zdi vredno posredovati bralcem SP, čeprav prispevek novinarja Matije Graha zagotovo ni imel namena vleči takih vzporednic, kot so se porodile meni. V rubriki Portret tedna omenjeni novinar predstavlja dr. Petra Jambreka. Osebno me ne zanima odnos novinarja do dr. Jambreka oziroma odnos dr. Jambreka do novinarja ali uredništva SP v celoti, to bodo uredili med sabo. Za iztočnico svojemu prispevku pa si dovoljujem citirati zadnji odstavek Grahovega prispevka: «Prav. Mar dr. Jambrek ni zakuhal največjega političnega konflikta preloma tisočletja, konflikta, s katerim se že leto in pol neuspešno ubada vsa slovenska politika ?« (konec citata). Sam odgovarjam: Narobe. Gospod Grah, v taisti Sobotni prilogi obrnite samo list, pa boste videli, kdo je dejansko zakuhal to, kar očitate dr. Jambreku. Na naslednjih dveh straneh nam bralcem prav bije v obraz ¾-stranska fotografija Jožefa Školča, sedanjega ministra za kulturo Republike Slovenije, in njegov pogovor na preostalem prostoru. Kdor upošteva svoj zgodovinski spomin (sam se prištevam mednje), bo vedel, da je bil taisti gospod Školč v prejšnji sestavi Državnega zbora predsednik le-tega. V tem obdobju pa je bila sprožena in tudi realizirana pobuda za razpis zakonodajnega referenduma o spremembi volilnega sistema. Zaradi odnosa sil v Državnem zboru (za to seveda ne krivim g. Školča) je bilo potrebno pobudo vložiti na predlog 40.000 volivcev. To je bilo tudi realizirano, saj je bilo po dobrem mesecu dni zbranih 43.710 podpisov volivcev, s čimer je bilo zadoščeno pogoju za vložitev pobude. Po vložitvi le-te je bila nadaljnja procedura »po službeni dolžnosti« predana v roke predsedniku Državnega zbora, že prej omenjenemu g. Školču, ki je to pobudo seveda moral prevzeti, nadaljeval pa jo je v skladu s svojimi pojmi o tem vprašanju. Prišlo je do trikratne kršitve vseh zakonskih in ustavnih načel o predpisanem postopku glede take pobude, nato pa je le bil razpisan referendum kot sicer logična posledica te pobude, seveda spet z »obveznimi« dodatki g. Školča et consortes, to je, manipuliranje z datumom referenduma in dodatkom še dveh, popolnoma neresnih predlogov zgolj za protiutež vloženi pobudi 43.710 volivcev in s ciljem zavajati in zbegati volivce (zgodovinski spomin nam to že dovoljuje ugotoviti, saj dejstva govorijo sama zase). Ergo: dr. Jambrek ni zakuhal največjega političnega konflikta preloma tisočletja! Zakuhali pa so ga Jožef Školč in njegovi, z njim pa se že dobra tri leta ubada slovenska politika. Ali vsa in ali neuspešno, to je stvar presoje; osebno se s to trditvijo ne strinjam. Če g. Grah gradi svoje očitke na zanikanju prikazanih dokazljivih dejstev in na upoštevanju zgolj njemu ljubega tolmačenja le-teh, toliko slabše zanj oziroma za stroko, ki jo predstavlja..