Datum objave: 10.02.2007
Medij: Delo
Naslov: Senčna stran muzealstva
Avtor: Milan Vogel
Datum odgovora v pisma bralcev: 12.02.2007
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Kulturnega novinarja Milana Vogla skrbi postavitev razstave Temna stran meseca v Muzeju novejše zgodovine Slovenije.
Na kulturni strani sobotnega (10. februarja) Dela pod tem naslovom avtor Milan Vogel izraža zaskrbljenost, v nadaljevanju podkrepljeno celo z osebnim revoltom. Predmet teh občutkov naj bi bilo dogajanje v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, pri čemer baje izstopajo »tudi stvari, mimo katerih javnost ne bi smela iti brez besed«. Domišljam si, da sem tudi sam del te javnosti, zato prispevam svoj komentar k videnju tega, sodeč po mnenju g. Vogla skorajda že kar alarmantnega stanja v tej ustanovi. Prav tako kot pisec tudi jaz nisem obremenjen z nobeno med vojno nasproti si stoječo stranjo, pa tudi rojen sem prav tako po vojni kot on. To pa je verjetno tudi edina podobnost med nama, kajti jaz si niti slučajno ne upam trditi, da »kdo je sodeloval z okupatorji in kdo je bil proti njim, čeprav sem rojen po vojni, pa tudi, kako je bilo to v Evropi, pa vem«. Zato raje skromno priznam, da omenjene stvari kvečjemu spoznavam, seveda ob pomoči precejšnjega števila knjig, ki sem jih že prebral, ter ob pomoči raznih drugih medijev, ne nazadnje tudi ob ogledu razstave Temna stran meseca. Prav tako se izogibam poudarjanju svoje razgledanosti, kar pa ne morem trditi za g. Vogla, saj hrabro zapiše, da si zlahka predstavlja potek pogovora, kateremu sploh ni prisostvoval! Vse to me navaja na misel, da se z g. Voglom razlikujeva tudi v tem, da pač ne bereva istih knjig. Če bi on prebral na primer Otok brez milosti avtorja Dimitrija Žilevskega, pa Skrite spomine Angele Vode, pa Dotik smrti avtorja Marjana Tršarja, pa Od osvobodilnega boja do banditizma avtorja Alberta Svetine-Erna, pa Spomine na težke dni (Beg iz Teharskega taborišča) avtorja Janeza Zdešarja, pa Ušli so smrti avtorjev Zajca, Kozine in Dejaka, pa……, bi opazil vsaj eno skupno lastnost te literature, to je, da so vsi našteti avtorji vse napisano doživeli na lastni koži! Iz tega razloga bi imeli vso pravico reči, »da nekaj vedo«, pa so kljub temu kot pisci ostali na izredno dostojnem in kulturnem nivoju. Bralcem niso ničesar vsiljevali, zgolj popisali so svoja doživetja, nam pa preostane, da o teh doživetjih razmišljamo in skozi njih našo zgodovino – spoznavamo. V primeru pretirane samozavesti glede svojega znanja namreč kaj hitro izpademo smešni, tako kot tisti znani možakar, ki z avtoriteto državnozborskega poslanca preko TV tako rad vehementno razlaga, kako je bilo med NOB, kdo je bil zmagovalec, kdo izdajalec, kdo kolaborant, pri čemer je bil sam takrat zgolj nekaj let star fantič, ki o teh stvareh ni imel niti pojma..