Strah se plazi…

Datum objave: junij 2007
Medij: Razni mediji
Naslov: Razni naslovi
Avtorji: Več piscev
Datum odgovora v pisma bralcev Delo: 19.06.2007
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Prispevek je bil objavljen v Demokraciji 05.07.2007

Moj odziv na orkestrirano protivladno propagando, vodeno v različnih medijih od zadnjih volitev leta 2004 dalje.

Vsak dan posebej, ko odprem časopis, vključim televizor ali prižgem radio, slišim, da se po moji deželi plazi strah, da se bojim, da si ne upam govoriti, da sem preplašen in ustrahovan, da je bilo pred dvajsetimi leti mnogo bolje kot danes. Kje, za vraga, pa živim, da tega ne vidim? Priznam, resda v malo bolj zakotnem predelu Primorske, kjer po mnenju pravovernih primorskih rojakov iz pravih primorskih nižin in morskih širjav mi gorjanci, živeči po teh svojih rovtih in grapah, ne vemo ravno najbolje, za kaj gre, pa vendar bi me moralo v tej dobi informacijske tehnologije vsaj nekaj od naštetega vsakodnevno doleteti. Kaj pa vidim in slišim od naštetega? Vsekakor to, da vsakdo lahko svobodno piše o tem, da ne sme pisati; vsakdo svobodno govori o tem, da ne sme govoriti. Pesniška duša kot je Tone Pavček, bi to verjetno poimenoval oksimoron, ampak kaj, ko je za to definicijo potreben nesmisel, in to bistroumni, v teh jadikovanjih pa imamo zgolj nesmisel. Živim v deželi, kjer je oblast baje tako zlizana s Cerkvijo, zlasti Rimsko katoliško, da to že ogroža nadaljnji obstoj laične države. Pa ti v tej isti deželi na TV, ki je menda pod totalno kontrolo trenutne vlade, mirno cenzurirajo in izrežejo posnetek nogometaša, ki se ob veselju nad doseženim golom pokriža. Slovenskega športnika pa že ne bomo gledali, kako se na javni (sem rekel javni, ali ni vladna?) TV pokriža. Za to imamo poljske smučarske skakalce in črnske atlete, ti naj se kar križajo, Slovenci se pa ne bodo, saj se dandanes vendar bojimo in nas je strah. Živim v deželi, kjer se od zadnjih volitev leta 2004 naprej vsakdo, ki se prvi zbudi, lahko spomni, da bo protestiral proti vladi ali parlamentu. Če ne bo študentska dohodnina taka kot želimo, gremo pred parlament! Protestiramo z zaporami železniških prehodov, cest ali cestnih križišč in obtožujemo vlado za vse smrtne žrtve ali prometni kaos na teh objektih. To delamo zato, ker se bojimo, smo ustrahovani in preplašeni, pod prejšnjimi vladami pa to nismo bili, zato tudi žrtev v prometu in kaosa ni bilo, saj takrat nismo zapirali prometnic. Živim v deželi, kjer policija vedno reagira narobe – če ne naredi nič, je narobe, če nekaj naredi, je to spet narobe. Ustavljamo policijska vozila in kontroliramo njihovo notranjost – smo si to v obdobju prejšnjih vlad kdaj privoščili? Ne, to počnemo sedaj, ker se bojimo in nas je strah te vlade in te oblasti. Ob vseh protivladnih sindikatih ustanavljamo še nove, ker se bojimo in nas je strah – prej nas ni bilo strah, zato jih nismo ustanavljali. Živim v deželi, kjer kulturniki javno protestirajo proti z ničemer dokazanemu kratenju novinarske svobode in dela – kako se v podobnem primeru počuti navaden državljan, ko mu leta 2003 novinarji iz istega ceha ne objavijo že posnete izjave z izgovorom, da je to »preveč delikatna tema in, veste, saj vse, kar posnamemo, pa ni nujno, da tudi objavimo«. Dejstvo, da je bila tematika pred snemanjem zelo aktualna in vroča, po nekaj dneh pa to ni bila več, je verjetno posledica takratne sproščenosti, nestrahu in nepreplašenosti. Vsekakor ta državljan ni imel priložnosti, da bi ga na podlagi konkretnega primera vzel v bran kak kulturniški gromovnik, verjetno zato ne, ker se takrat nismo bali in nas ni bilo strah, danes pa se. Živim v deželi, kjer na množičnem zborovanju akademsko izobražena gospa označi sedanjo vlado za malo manj noro kot bi bila sicer, če v njej ne bi bilo stranke, katere predsednik sedi v prvi vrsti in mirno požre primitivno blatenje vlade, katere minister je tudi sam. Seveda se to dogaja sedaj, ko smo vsi preplašeni in ustrahovani, prejšnje vlade takih oznak niso bile deležne, saj se nismo bali in nismo bili ustrahovani. Živim v deželi, kjer štiri leta po smrti dr. Pučnika vlada imenuje po njem glavno letališče v deželi. To sproži obilico neokusnih in primitivnih komentarjev. Dve leti pod prejšnjo vlado nihče od sedanjih kritikov ni predlagal, kaj naj poimenujemo po njem – verjetno zato ne, ker smo bili sproščeni, ni nas bilo strah in nismo bili preplašeni. Tudi kritik svojega predloga se seveda nismo bali. Danes isti ljudje kritizirajo in sramotijo imenovanega in vlado, ker je nekaj storila v tej smeri – verjetno zato, ker se bojimo, smo preplašeni in ustrahovani. Ista čustva preplavljajo tudi prej omenjeno gospo, ki z samo oklicano avtoriteto pojasnjuje, da pokojnemu to ne bi bilo všeč – ob vseh predhodno pridobljenih soglasjih pokojnikovih sorodnikov. Živim v deželi, kjer se takoj po spremembi oblasti in nastopu sedanje vlade nenadoma »zbudijo« športniki in protestirajo proti vladnemu odnosu do športa in športnikov. Pri tem so sodelovali tudi športniki s tujim državljanstvom, ki so protestirali proti slovenski vladi. So protestirali zato, ker se niso bali te vlade ali zato, ker so se morda bali svojih delodajalcev, ki so se prav tako kazali tam okrog? Kako bi se počutil Slovenec, ki bi protestiral pred vladnim poslopjem v Kijevu, Moskvi ali Tbilisiju proti politiki tamkajšnjih vlad? Tako kot tista dva protestnika v moji deželi, ko sta pred ruskim veleposlaništvom v Ljubljani protestirala proti ruski politiki tako, da sta kritizirala razmere v Sloveniji – verjetno zato, ker se bojita, sta preplašena in ustrahovana? Živim pa tudi v deželi, kjer mi podobnih pisem bralcev že večkrat niso objavili, zato zaključujem tokratno pisanje, da vsaj prekoračitev dovoljenega števila vrstic ne bo tokratni izgovor za neobjavo..