15. julija 1799 je prišlo v Egiptu do ključnega odkritja, ki je premaknilo meje arheologije in zgodovinopisja v nove, neslutene višave.
Tega dne so francoski vojaki, pripadniki Napoleonove armade, v bližini Rosette (danes Rašid) v zahodnem delu Nilove delte, 65 km od Aleksandrije, pri rekonstrukciji tamkajšnje trdnjave odkrili temni granitni kamen. V bistvu je bila to plošča, na kateri je bilo vklesano besedilo v treh različnih jezikih. Najdbo so poimenovali po najdišču, Kamen iz Rosette.
Vodilni znanstveniki tistega časa so grško besedilo, ki je bilo eno od treh vklesanih, seveda takoj prevedli. Ostali dve pisavi pa sta bili zanje pretrd oreh. Mladi francoski znanstvenik in lingvist briljantnega uma, Jean-Francois Champollion, se je zadeve lotil na izviren način, upoštevajoč drugačno logiko. Predpostavil je, da vsi trije teksti, vsak v svoji pisavi, govorijo o isti stvari. To je bil ključni preboj in na podlagi nadaljnjih študij in primerjav je leta 1822 Champollion objavil svojo znamenito knjigo egiptovskih hieroglifov, s katero je pomagal pri rojstvu nove znanstvene discipline – egiptologije. (Povzeto po Wikipediji…)
30. julija 2016, to je 217 let in 15 dni po tem, ko je bil najden Kamen iz Rosette, je prišlo na področju Republike Slovenije do podobnega odkritja. Severozahodno od Ljubljane, glavnega mesta Slovenije, so na začetku poti čez prelaz Vršič, ki je naravna povezava slovenskih pokrajin Gorenjske in Primorske, na gorenjski strani našli kamen, ki je dobil ime po bližnjem gorskem prelazu, Kamen iz Vršiča. Na kamnu je vklesano besedilo v cirilici, v ruski verziji te pisave.
Najdba kamna »povsem namerno« sovpada z obiskom ruskega predsednika Putina in z njegovo udeležbo, prvič, na spominski slovesnosti pod Vršičem, in drugič, na odkritju spomenika v Ljubljani, prestolnici Slovenije. Spomenik je posvečen ruskim osvoboditeljem Slovenije.
Aktualna slovenska oblast rdeče provenience je najdeni kamen podarila Rusom v trajno last in posest, ker je besedilo v njihovi cirilici. To je bilo v prvi vrsti prikazano kot demonstracija dobrega sodelovanja in zavezništva obeh prijateljskih držav. Obenem so se vladajoči slovenski boljševiki rade volje odpovedali tudi vsakršnemu poskusu predhodnega tolmačenja in prevajanja besedila v slovenski jezik. To so iz vljudnosti prav tako prepustili ruski strani. V skladu s svojo dolgoletno boljševiško vzgojo, logiko in delovanjem, in sledeča usmeritvam svojih ideoloških in bioloških očetov in mater, je namreč slovenska rdeča kamarila že vnaprej obljubila ruskim tovarišem, da bo brez zadržkov, pomislekov in naknadnega preverjanja podpisala in se strinjala z vsakim prevodom napisa na Kamnu iz Vršiča, ki ji bo predložen s sovjetske strani. Vsak njihov tekst, ki je v preteklosti že bil, v sedanjosti je, in v bodoče še bo predložen slovenskim komunistom v potrditev, je zanje namreč aksiom. Kar je napisano v boljševiški »maniri«, ne rabi dodatnega tolmačenja. Če ruski tovariši rečejo, da je »tako«, je pač »tako«, in nič drugače!…
»Tako« smo 70 let po koncu druge svetovne vojne zatorej izvedeli, da je Slovenijo leta 1945 osvobodila sovjetska Rdeča armada. Tem osvoboditeljem na čast je Putin odkril spomenik v Ljubljani. Celih 70 let nismo imeli pojma, da so nas osvobodili Rusi, leta 2016 pa ta »zgodovinska resnica« kar tako, nenadoma, od nekje, (iz Rusije), prileti med nas. Zanimivo bi bilo slišati, kaj na to porečejo »glavni slovenski borci« Stanovnik, Turnšek, Kučan, Türk?! Oni in njim podobni so ob vsakem poskusu navajanja dokumentiranih in dokazljivih zgodovinskih dejstev, ki pa so bila v popolnem nasprotju z njihovim, »á lá Božo Repe uradnim« komunističnim tolmačenjem slovenske zgodovine od leta 1941 dalje, takoj kričali o »revidiranju zgodovine«. Če bi bili toliko izobraženi, da bi sploh vedeli, kdo je bil Champollion in kako je njegovo odkritje vplivalo na nadaljnji razvoj zgodovinske znanosti, bi bilo prvo, kar bi storili, da bi ga v skladu s svojo ideološko pohabljenostjo seveda takoj obtožili, da je tudi on »revidiral zgodovino«. Zahvaljujoč njihovemu neznanju se je vsaj spoštovani Champollion izognil tovrstnemu etiketiranju in obtoževanju…
Kot je bilo meni do zdaj znano, pa še marsikateremu drugemu Slovencu tudi, navsezadnje smo se o tem učili v jugoslovanskih komunističnih šolah, so Rusi leta 1945 osvobodili samo skrajni vzhodni del Slovenije, Prekmurje na meji z Madžarsko, od koder so pridrli sem čez. Vsekakor v Murski Soboti že od avgusta 1945 dalje stoji Spomenik zmage, postavljen v čast in slavo zmagovalcev 2. svetovne vojne: sovjetskih vojakov in jugoslovanskih partizanov (glej Google…)
Znano mi je pa še nekaj drugega, česar verjetno ne prinašata ne Wikipedija, ne Google, bivše jugoslovansko socialistično šolstvo pa zagotovo ne… Leta 1973 je namreč moj zdaj že dolgo pokojni oče imel, poleg številnih drugih zdravstvenih težav, še zahtevno operacijo, zaradi katere je bil potem poslan na okrevanje in rehabilitacijo v zdravilišče Radenci. Tam si je sobo delil z enim Prekmurcem, tako rekoč domačinom. Le-ta se je veliko družil še z dvema drugima »rojakoma«, vsi trije pa so radi povabili k svojemu omizju tudi mojega očeta. Od njih je zato tam slišal, med drugim tudi povsem konkretne opise dogodkov med tisto rusko »osvoboditvijo«. Eden od imenovane trojice je to pripovedoval na podlagi lastnih družinskih izkušenj, druga dva sta pa enake dogodke poznala iz njune soseščine oziroma bližnje okolice. Kakor koli, vsi trije so bili leta 1945 že odrasle osebe, zato so dobro vedeli, kaj so doživeli in o čem govorijo. Ko je moj pokojni fotr o tem pozneje pripovedoval doma, je vse tisto njihovo pripovedovanje strnil v ugotovitev, da »tista ruska »osvoboditev« Prekmurja je bilo v prvi vrsti eno samo divjanje ruske soldateske po tistih krajih«. Odražalo pa se je v masovnih posilstvih in pobojih tamkajšnjih domačinov, civilistov. Leta 1973 je preteklo že skoraj 30 let od konca vojne, pa so si le redke preživele žrtve ali priče teh dogodkov upale zgolj potihoma spregovoriti o tovrstni ruski »osvoboditvi Slovenije«, pri čemer so bojda ženske to podoživljale še z neko posebej prvinsko in izrazito grozo in strahom…
V Ljubljani tako dobivamo nov spomenik ruskim »osvoboditeljem«, ki jim ga zdaj Putin odkriva ob vsem medijskem pompu in pranju možganov s strani naših dominantnih medijev. Ritolizniško ministriranje vladajoče slovenske boljševistične elite pri tem početju je lahko samo »umazana podrobnost«, in nič drugega. Ta elita bo zdaj v skladu z ruskim dekretom na ves glas promovirala in poudarjala to najnovejše spoznanje o »osvoboditvi Slovenije« kot nesporno zgodovinsko dejstvo, ki je že od nekdaj znano in prisotno v slovenskem zgodovinskem spominu. »Dirty Little Thing« v slovenski izvedbi pač. Zato je ta najnovejši »Prispevek k slovenski blaznosti 2016« tudi s strani slovenskih dominantnih medijev seveda ustrezno promoviran… Pri čemer so ruski carjevi vojaki, ki jih je zasul snežni plaz pred 100 leti, za vse tiste uradne govorce tam gor pod Vršičem še najmanj pomembni. So pač slučajno nastradali ravno tam in so dobrodošel izgovor za vse ostalo nakladanje, ki smo mu priča te dni. V »kot da« njihov spomin…
Vsi Slovenci seveda nismo taki levičarski divjaki, kot so bili tisti provokatorji v soboto pred ruskim veleposlaništvom. Ko so se primitivno spravili na mirne Ukrajince, ki so tam kulturno in civilizirano protestirali. Zato sem se danes, 1. avgusta, s pričujočim stripom odzval na to levičarsko divjanje in hkrati podprl Ukrajince pri njihovi pravici do izražanja svojega mnenja, kjer koli in kadar koli…
Naslov stripa: “Putin 1620”
