Pričujoče pisanje nima nikakršne ambicije polemizirati z vsakovrstnimi “branilci pridobitev revolucije” na slovenskih tleh…
…Pa naj si bo to tisti titoizem, karkoli že razumemo pod tem pojmom… Pa rdeča zvezda… Pa rdeča pest… Pa “ilegalno” izdan EURO kovanec z omenjenimi komunističnimi simboli… Pa imena vojašnic… Pa njihovo upravičeno in, žal, mnogo prepozno preimenovanje… Pa kdaj se je dejansko rodila slovenska vojska… Pa…
UDBovski provokatorji, ki so pri tem še posebej agresivni, so, prvič, nepopravljivo ideološko deformirani. Drugič, preveč dobro so plačani, da bi jih lahko “premaknili” še tako tehtni nasprotni argumenti, ki spodbijajo njihovo sicer namerno zavajanje… Do konca bodo namreč ponavljali tisto, za kar so zadolženi in za to tudi bogato poplačani… Sicer pa, dokler jih je indoktriniran slovenski folk pripravljen poslušati, jim verjeti in jim nasedati, zakaj tega torej ne bi počeli…
Tokratni blog bodo zaznamovale predvsem fotografije. Prikazujejo uradne dokumente in originalne predmete, ohranjene zaradi daljnovidnosti in spoštljivosti njihovih prvotnih lastnikov. Nekateri originali imajo že častitljivo starost; nanje še posebej skrbno pazim, ker se imam za njihovega trenutnega skrbnika… Govorijo naj sami zase… Zagotovo pa si jemljem pravico, da jih s pisano besedo še dodatno predstavim in pokomentiram, kadar je to pač potrebno. Sicer pa – zgodovina je neusmiljena sodnica…
K.u.K Armee
Fotografija prikazuje prvo stran “Dovoljenja za dopust…”, ki ga je stari oče dobil daljnega leta 1915… Kot ljubitelju in proučevalcu takih in podobnih dokumentov mi je vsebina skoraj v celoti razumljiva (izvzemši na roko napisani spodnji dve vrstici, ki jih še nisem poskušal razvozlati); za tokratno uporabo naj mi bo dovoljen zgolj povzetek, ki sicer zvesto sledi vsebini, ne upošteva pa dobesednega vrstnega reda, s čimer pa seveda nikakor ne posegam v sam dokument.
Tu torej stoji, da /…/ “cesarsko- kraljevi bataljon poljskih lovcev št. 20, nadomestna stotnija, črnovojnemu obvezniku – Landsturmjägru Vincencu Božiču, leto rojstva 1891, po poklicu rudar, krajevno pristojen (rojen) v Šebrelje, okraj Tolmin, dežela Primorje, do morebitnega ponovnega vpoklica odobrava dovoljenje za dopust, za nedoločen čas, v kraju bivanja Idrija, politični okraj Logatec, dežela Kranjska” /…/ Dovoljenje nosi datum 8.4.1915.
Kljub določeni obledelosti pisave bodo morebitni ljubitelji in poznavalci tovrstnih dokumentov vsekakor lahko razbrali celotno vsebino omenjenega [< Landsturm >] Urlaubschein-a.
Za tokratni namen je še bolj zanimiva druga stran istega dokumenta… Na levi strani je namreč tekst v nemščini, uradnem (matičnem) jeziku avstro-ogrske monarhije, na desni pa dobesedni prevod tega istega teksta v slovenščini. Domnevam lahko, da je bila to enotna praksa za vse narode monarhije, torej, da so tak dokument prejemali tudi vojaki-dopustniki madžarske, poljske, češke, slovaške, hrvaške, bosanske, romunske, ukrajinske,… narodnosti, v svojem materinem jeziku…
Ob ustrezni povečavi je tekst povsem berljiv in razločen, zato ni potrebe, da bi ga direktno navajal. Tisto malo “arhaične” slovenščine, ki jo tekst prinaša, pa lahko vzamemo kvečjemu za ponovno obuditev spomina na uporabo slovenskega jezika v obliki, ki je danes večinoma že pozabljena… Je pa simpatična, vsaj zame je…
V konkretnem primeru, ponavljam, se je pisalo leto 1915…!
Regia Marina Italiana
To pa so osebni predmeti mojega očeta, ki je služil italijansko vojsko. Vpoklican je bil marca 1939, iz ujetništva pa se je vrnil marca 1946. Dve enaki ploščici sta tisti znani identifikacijski ploščici, ki jih je nosil vsak vojak, tretja pa označuje pripadnost bataljonu, kjer je služil (ta je prikazana z obeh strani). Ta mornariška formacija je sodila v sklop bataljona “San Marco”… Oznaka “Music.” pa pomeni “Musicante”, kar naj bi oče prvenstveno bil, vendar je delal še razne druge, bolj konkretne stvari; radiotelegrafist je bil tudi, pa še kaj verjetno… Na levi sliki je dodan še detajl značilnega traka z mornarske kape, ki ga je oče tudi prinesel domov za spomin.
Na teh dveh italijanskih ploščicah ni nikakršnega sledu o kakršnikoli “dvojezičnosti”. Še očetovo ime je poitalijančeno, kajti njegovo rojstno ime je Miroslav in kot tak je bil tudi krščen. Federico ga je poimenovala takratna uradna oblast v skladu s takratno uradno doktrino, da se predvsem prava slovanska imena kar nadomesti z običajnimi italijanskimi. Kot Federico je zato naveden tudi na vseh tistih redkih pisnih vojaških dokumentih, ki so ostali za njim. Priimki so doživeli podobno usodo, njih so sicer bolj “na široko” spreminjali, vendar pa prav tako s ciljem, da so izgubili svoje slovenske korenine in dobili vsaj približno italijanski zven. V očetovem primeru je tako priimek Božič “postal” Bosic…
So pa Italijani (bili) vsaj dosledni… Ko so nekaj preimenovali po svoje, so se tega tudi striktno držali…
V tem primeru torej govorimo o letu 1939…!
Jugoslovenska ratna mornarica
Fotografiji prikazujeta tako imenovano “Objavo”, s katero sem odpotoval k vojakom kot tretja generacija Božičev, služiti že tretjemu režimu po vrsti… Enako se je sicer imenoval tudi uradni dokument, ki, kakorkoli je že bil težko pričakovan in zaželen, smo ga pa zato le malokrat videli. Z njim smo namreč prihajali domov na dopust, in se z njim tudi vračali nazaj…
S klikom na sliki je vsebina dokumenta zlahka čitljiva – pa zgovorna tudi…
Načelnik, ki je podpisan na levi sliki, je V. Makuc – poznano ime tod okrog…
V tem, mojem primeru govorimo torej pa o letu 1973…!
Besedilo Prisege, “Svećana zakletva” smo jo imenovali; pa saj tudi nihče ni pomislil, da bi jo imenoval drugače. Še Slovenci med sabo smo v pogovoru uporabljali zgolj ta termin…
Prisego smo položili 25. maja 1973 – čudno, kaj…?! Pa ravno na titotov “kao” rojstni dan… Madona, kakšna slučajnost…
Je pa mnoge od nas resnično zabavala tista tiskarska napaka, ki je lepo vidna v zadnji vrstici teksta. Ne vem, kaj je mislil tisti, ki je besedilo natipkal; smo se pa mnogi strinjali z njim, da je natančno povzel naše občutke ob izjavi, da smo res “…ne žEleći / da u toj borbi / dam i svoj život.” Tista s črnilom napisana črka “A” preko natipkane črke “E”, da smo dobili “…ne žAleći…” pač izgleda vsaj neresno; kot tudi celotno besedilo pravzaprav… Takih listkov z besedilom prisege je bilo več tisoč za vsako novo generacijo. Zanimivo bi bilo videti, od kdaj se je ta napaka vlekla in koliko časa je zato služila za sicer skrit in previdno izražen posmeh ter norčevanje in v zabavo mnogih rekrutov tam po Puli…
Tudi v tem primeru govorimo o letu 1973…!
Povzetek (bolj na kratko):
- komunistično-socialistično šolstvo in zgodovinopisje zadnje Jugoslavije nam je vbijalo v glavo, da:
- rajnka Avstro-Ogrska je bila “ječa narodov…”, poleg tega so ji, po potrebi, občasno lepili še številne druge negativne atribute…
- konkretni dokument nam pokaže, kako so poskrbeli za dvojezičnost, kar je zgolj eden od primerov spoštovanja osnovnih človekovih pravic…
- čas Kraljevine Italije in Mussolinijeve vladavine so strpali v eno vse obsegajočo zmerljivko, s katero so kot s pokrovko pokrili celotno zgodovinsko obdobje, potem pa tisti “fašizem” jemali od tam po potrebi. To pravzaprav obilno delajo še danes, ne glede na to, kje imajo neke, npr. poljubno izbrane posledice, sploh svoje vzroke; “fašizem, fašistoidnost, fašističnost,…”, s tem opletajo kar počez in povprek…
- očetov primer pokaže, kako je bilo torej takrat (leta 1939)…
- zadnja Jugoslavija je najbolj pravična država na svetu… delavski raj… slavna armija je kovačnica bratstva in enotnosti njenih ENAKOPRAVNIH narodov… tu se cedita sam med in mleko… imamo čast, da nas v lepšo bodočnost vodi nenadomestljivi in neumrljivi tovariš Tito… do minute natančno so nam napovedali, kdaj bomo v komunizmu… tam bo vsega dovolj in vsak bo lahko zastonj zadovoljil vse svoje materialne in duhovne potrebe… za materialne bo poskrbelo uspešno socialistično gospodarstvo, za duhovne pa naša slavna, nezmotljiva Partija…, in tako, in oh in sploh…
- Idrija je bila v vsej svoji več kot 500 letni zgodovini del slovenskega prostora; nikoli ni odšla nikamor izven tega; tu so se naši predniki rojevali, živeli, delali in umirali, vedno z zavestjo, da so Slovenci. Ko sem jaz leta 1973 odšel služit vojsko, me je tja iz rojstnega mesta pospremil pa dokument v tujem (srbohrvaškem) jeziku, vendar izdan v domači, slovenski pisarni od domačih, slovenskih uslužbencev, živečih v domačem, slovenskem mestu…
Ko bo kakšen Stanovnik ali pa kakšen njegov oproda znova bluzil, da začetki slovenske vojske segajo v čas NOB, mu bom povsem mirne duše lahko zabrusil v obraz: “Jedeš govna…!”, pač v jeziku, v katerem sem služil vojsko v letih 1973 in 1974. In to očitno še takrat ni bil slovenski jezik… Kje pa je bila potem tista slovenska vojska, ki je nastala že leta 1941 ali 42 ali 43 ali 44 ali 45, jebemti…?!