Mrtval “je šau…”

V zadnji, avgustovski številki lokalnega glasila ABC je na strani, kjer so poleg osmrtnic še razna obvestila, priobčen krajši tekst.

Citiram: POGREBNI SKLAD – MRTVAL V pogrebnem skladu ugotavljamo, da se članstvo hitro niža. Obstoj sklada je vprašljiv zaradi majhnega števila članov, pa tudi iz finančnega vidika. Sklenili smo, da sklad ukinemo s 1. septembrom 2011, denar iz blagajne pa razdelimo članom. Vse člane prosimo, da se meseca septembra ali oktobra 2011 ob torkih med 9. in 11. uro oglasijo v naši pisarni ter dvignejo sorazmerno vsoto iz denarnega sklada. Po tem roku bomo blagajno ukinili, morebitni ostanek denarja pa nakazali dobrodelni organizaciji. Za sklad   Franc Lapanja

V vsakdanjem komuniciranju uporabljamo izraz “mrtval” predvsem v pisni obliki, v pogovorni pa sledimo zakonitostim idrijske “šprahe”. Znani idrijski kronist Stanko Majnik v svojem “Slovarčku idrijskih besed” sicer zapiše geslo “martuál” = pogrebno društvo. Poznavajoč Majnikovo natančnost in doslednost pri raziskovanju in opisovanju vsega, kar ga je zanimalo, sem seveda prepričan, da je pravilen njegov zapis, saj tudi v praksi to besedo izgovarjamo tako.

Če naj za idrijski dialekt velja, da je med drugim skupek nekih spačenk, popačenk in sposojenk iz nemškega jezika, gre v opisanem primeru za obratno pot: beseda “martuál” je pač poslovenjena v “mrtval” in uveljavljena v vsakdanji pisni rabi. Končno gre lahko kakšna stvar včasih pa tudi v obratni smeri…

Tematika mrtvala mi ni povsem neznana, ker sem kot ljubitelj krajevne zgodovine večkrat naletel nanjo, zato sem se ob posameznih priložnostih ustrezno poučil o tej ustanovi. Med pisanjem pričujočega teksta pa sem kljub temu, vsaj zaradi “gvišnosti”, če že drugega ne, obiskal še g. Vilerja v mestnem muzeju in g. Pirca v mestnem arhivu, v mestni knjižnici pa sem si izposodil številko Idrijskih razgledov iz leta 1971, kjer je objavljen prispevek ob stoletnici pogrebnega društva v Idriji, vse to po lastnih besedah predvsem zato, da “če bom že navajal kakšna zgodovinska dejstva, naj bom pa vsaj kredibilen pri tem…”

In zakaj se sploh toliko sučem okrog tega martuála oziroma mrtvala? Če si izposodim besede iz govora, ki ga je ob omenjeni stoletnici društva imel član upravnega odbora sklada g. Lovre Kavčič, naj bo to poklon “tej naši humanitarni organizaciji, ki so jo pred sto leti, to je 1871, ustanovili naši stari očetje”… Glede na zgoraj citirano obvestilo g. Lapanje namreč dokončno odhaja v zgodovino še en delček stare Idrije, kolikor jo je sploh še ostalo. Pogrebni sklad je bil v Idriji ustanovljen leta 1871 in sodi med dejavnosti, ki so bile sicer prisotne tudi po drugih takratnih slovenskih mestih, zagotovo pa je bil skoraj obvezni del življenjskega utripa rudarskih krajev, zato je za Idrijo še toliko bolj samoumeven. To je bila katoliška organizacija, članstvo pa se je pridobivalo z vpisom. Nemalokrat so starši vpisali že svoje otroke in nato vsako leto plačevali članarino tako zanje kot tudi zase. Ko so otroci odrasli in se zaposlili, so pa sami zase plačevali še naprej, nato še za svoje otroke, in tako je šlo iz roda v rod. Stari ljudje so svoje članstvo v mrtvalu opisovali na bolj poljuden način, na primer, “da šparajo za svoj pogreb…” Dejansko so potem svojci pokojnika dobili izplačan nek sorazmeren znesek njegove članarine, ki jo je plačeval ves čas, ta znesek pa je enkrat pomenil več, enkrat manj pri kritju pogrebnih stroškov, odvisno pač od časa in razmer, ki so takrat vladale. Zadnje čase pa je bilo to zagotovo predvsem simbolično, verjetno je komaj “za en navaden krancl” (venec) zadostovalo. Po moje je šlo bolj za to, da so te zadnje generacije plačevale mrtval iz nekega spoštovanja in v spomin na svoje starše, ki so to nekoč davno, v njihovih otroških letih, začeli plačevati zanje. Sicer je pa že od nekdaj veljalo, da nekateri so vpisali samo sebe, nekateri tudi otroke, nekateri se niso, vsekakor pa je bilo mnogo več tistih, ki so se včlanili. Zato je v Idriji ta tradicija tudi živela polnih 140 let, sedaj pa se očitno nepreklicno poslavlja.

Verjetno so tradicijo vpisovanja v mrtval dokončno začeli opuščati prav kmalu po drugi vojni, predvsem zaradi drugačnih družbenih razmer in prihajajoče diktature komunizma (mrtval je bilo društvo katoliške provenience). To sklepam tudi na lastnem primeru, kajti naju z bratom mama ni več vpisala, v najožjem sorodstvu otroci približno najinih let tudi niso bili več vpisani, kaj šele precej mlajši od naju. Poznam pa tudi par oseb, nekaj let starejših od mene, ki pa so bili vpisani, vendar jih smatram bolj za posamezne izjeme, kot pa za neko redno nadaljevanje predvojne tradicije. Tudi kakšen mlajši od mene je bil zagotovo še vpisan, vendar so tudi to bolj izjeme kot pa pravilo. Menim, da so bila prav tista prva povojna leta mejnik, ko se je začel osip članstva, ki danes rezultira v zgoraj citiranem obvestilu pogrebnega sklada.

Starega mrtvala iz mojih otroških let se še zelo živo spominjam. V naši bližnji žlahti je bilo tako, da je po dopolnjenem 15 letu starosti stara mama vpisala tudi vsakega od treh otrok, se pravi, mojo mamo, teto in strica, vpisana sta bila tudi oba s starim očetom. Nasprotno je bilo po očetovi strani, ko moja nona svojega sina (mojega očeta) ni vpisala, niti nista bila vpisana ona in stari ata. Zato me je mama večkrat poslala plačat mrtval zanjo, pa tudi za stare starše in teto, ki ni več živela v Idriji, v hišo, ki je bila takrat za staro pošto, ob Nikovi, na tem mestu je danes Kolektorjeva stavba s PROKOS-om in še nekaterimi drugimi poslovnimi dejavnostmi. Takrat že zelo stara hiša, ki so se ji leta precej poznala, je kljub svoji neugledni zunanjosti zbujala kar neko strahospoštovanje, ko sem vstopal vanjo. Navzgor so vodile škripajoče lesene stopnice, pisarna mrtvala pa je bila spodaj, opremljena še čisto po starem: predelna stena z majhnimi kvadratnimi šipami – okenci, na oni strani star pult, za njim prijazna gospa Tončka, za katero se edino spomnim, da je tam uradovala. Eno okence v spodnji vrsti se je odpiralo navznoter in skozenj je gospa vzela denar in članske knjižice ter mi jih nato tam skozi tudi vrnila. Najbolj pa mi je ostala v spominu dominantna slika, verjetno prvega pobudnika, ustanovitelja in začetnika dejavnosti, ki so jo po enotnem principu izvajali vsi pogrebni skladi v takratni habsburški monarhiji. Slika je visela nad vrati v prostoru mrtvala. V črnem, umetelno izrezljanem okviru je bila podoba moža, klasična za tiste čase, da nisi vedel, ali je slika, ali fotografija ali vsakega malo, skratka, portret, narejen po takratni tehnologiji: markanten možak, resen in strmeč nekam v stran, črna “habsburška” brada, spodaj ime in priimek, ki se ju danes ne spomnim več, neki krajši tekst je tudi bil tam, ter neka letnica, mislim da ali 1863 ali pa 1865, ena od teh dveh skoraj zagotovo. Prav zanima me, kje je ta slika ob rušenju hiše končala, kajti predelno steno in pult so podrli hkrati z ostalo zgradbo, na srečo pa se je ohranila vsaj tabla z napisom, ki je visela na fasadi nad vhodom in jo danes hrani g. Viler v muzeju.

Ko so porušili ta, stari mrtval, je pogrebni sklad ostal brez vsega. Brez svojih, častitljivo starih prostorov, zato tudi brez tradicije, ki je bila vezana na te prostore in celotno zgradbo, ki smo jo poznali kot mrtval. Ostali so dobesedno “na cesti” in brez strehe nad glavo. S svojo dejavnostjo, ki je zajemala predvsem pobiranje članarine, so nato gostovali v Društvu upokojencev, ki jim je nekajkrat na mesec odstopilo svoje prostore. Jaz po nekem naključju potem dolgo časa nisem plačeval maminega mrtvala, ker je to delal stric, zadnjih nekaj let pa spet skrbim za to. Ob eni takih priložnosti sem se nekaj lovil po Društvu upokojencev, ker nisem točno vedel, v katerem prostoru je blagajnik mrtvala, saj so bili enkrat v društveni sobi, enkrat v pisarni, enkrat v eni sobici zraven… Šli so pač tja, kjer je bil trenutno prostor, pa še hvaležni so bili penzionistom, da lahko sploh gostujejo pri njih. Takrat je bil blagajnik prav zgoraj omenjeni g. Lapanja, ki se mi je nato še opravičeval, ko sem se pohecal, da jih zlepa nisem našel in da nisem vedel, kje sploh so. Rekel je prav nekaj podobnega, namreč, da so pač enkrat tu, enkrat tam, kjer je pač “frej” prostor, “pa še hvaležni smo jim, da smo sploh lahko nekje…” Jaz sem nato odvrnil, da bi moralo biti kvečjemu obratno, da bi glede na zgodovinski pomen in častitljivo starost mrtvala kvečjemu društvo upokojencev moralo gostovati pri pogrebnem skladu, ne pa tako, kot je sedaj… Gospod Francl tega mojega mnenja potem ni naprej komentiral, zato se je najina debata končala in tako je izostalo tudi moje pojasnilo, da je za mojo izjavo “kriva” velika Titova slika, ki se bohoti v društveni sobi upokojenskega društva, pod njo pa mora predstavnik častitljive in za lokalno zgodovino zanimive in značilne ustanove gostovati, enkrat v enem prostoru, drugič v drugem, in opravljati delo, ki so ga njegovi predhodniki opravljali že 140 let, in to v svojih lastnih prostorih, mnogo bolj uglednih od prostorov upokojenskega društva, pa tudi brez pomoči kakšnega Tita ali pa Društva upokojencev. Očitno so morali pa ravno njima biti hvaležni, da sploh lahko še uradujejo…

Če je slika ustanovitelja pogrebnega sklada tudi končala v Ljubevču (mestno smetišče) z ostalimi gradbenimi odpadki in ruševinami vred, toliko slabše zanjo. Glavno, da imajo v “penzenistovskem” na steni svojega Titota…

Danes, 6. septembra sem v pisarni društva upokojencev dvignil sorazmerni znesek, ki sta ga mama in teta “prišparali” tekom svojega dolgoletnega članstva v mrtvalu. Za generacije, ki se na ta način izpisujejo iz mrtvala, je kakršnakoli vsota denarja vredna spoštovanja, ker so bili navajeni, da so težko prislužili in prišparali vsako liro, dinar, tolar ali evro, ki so jih namenjali tudi za mrtval. Sedaj pa še tega ne bo več, kajti

• v naslovu bloga pravim, da mrtval “je šau” (je šel…) Ta fraza iz idrijskega govora je za razliko od mnogih drugih, ki so že pozabljene, še zelo živa. Uporablja se v različnih kontekstih, eden od njih je na primer lahko tudi tale:

• v medsebojnem pogovoru dveh znancev se ob smrti kakšnega prijatelja, kolega, nekdanjega “tavarše” iz jame ali zgolj samo bežnega znanca (saj se v Idriji itak vsi poznamo), večkrat uporabi tudi fraza “un je pa šau, jele…”  (oni je pa šel, kajne da…), pri čemer s tem en sogovornik obvesti drugega, ki še ni vedel, da je ta in ta poznani umrl; ali pa oba to že vesta in se s tem skupaj na nek način spomnita pokojnika in se poklonita njegovemu spominu;
• name je obvestilo pogrebnega sklada o samo ukinitvi delovalo prav na ta opisani način, zato naj mi bo dovoljeno, da v tem smislu enako ugotovim, da “martual je pa šau…”