“…Najbolj usodna napaka vsakega državnika je, da dovoli sodržavljanom posumiti, četudi za trenutek, da postavlja interese tujcev pred interese lastnih ljudi…”
Cicero
V sedanji levi koaliciji in/ali Pahorjevi vladi bi bil Cicero zagotovo persona non grata, če ga ne bi že prej povozil koalicijski valjar, odnesel vladni kadrovski cunami, in podobno… Pa je bil Cicero…
“Scenarij” za karikaturo:
– vladna palača na Prešernovi;
– na pročelju se šopiri napis “Hotel Jugonostalgija”;
– kategorijo bahavo označuje pet majhnih rdečih srpkov in kladivc namesto običajnih rumenih zvezdic; le-te so očitno preveč evropske in premalo jugoslovanske;
– v palači je na vrhuncu običajni balkan jugo žur, značilen zaključek uspešnega delovnega tedna;
– poleg običajne ministrske zasedbe je tudi precej drugih povabljenih gostov:
- Čebašek-Travnikova, Pirc-Musarjeva, Zalokar-Oražmova, fratelli e figli Juri, itd.;
- malce odmaknjeno se v kotu, skrivnostno kot dva zarotnika, pogovarjata Kučan in Türk;
- nad njima na steni velika klasična podoba Marx, Engels, Lenin;
- naokoli po stenah še sliki trojčka KGB in trojice Tito, Kardelj, Kučan;
– Pahor samovšečno in vzvišeno kroži med povabljenci:
- z nekaterimi se samo rokuje;
- nekatere bolj po domače prijateljsko lopne po hrbtu;
- nekatere “udarne” tovarišice po SKOJ-evsko pozdravlja s stisnjeno pestjo ob čelu;
- z večino si izmenja par besed, nato se napoti dalje po veliki sejni sobi;
- uslužno in ponižno ga spremlja Žbogar; pri vsaki Pahorjevi domislici ali šaljivem nagovoru poznavalsko kima in se z vsem povedanim strinja, kot da bi vse zraslo na njegovem zelniku, dejansko pa še pojma nima, o čem bluzi Pahor;
– na sredi sobe velik premični roštilj, na katerem se suče odojek;
– na manjšem žaru zraven se peče velika porcija čevapčičev;
– po čevapčičih nekaj brklja Gaspari, pri tem se drži običajno kislo in zapeto;
– za razliko od njega se je Jankoviću skoraj zaletelo v grlu od glasnega krohota:
- v rokah drži porcijo čevapčičev;
- županska veriga mu opleta okrog vratu;
- od smejanja solzne oči obrača proti Gaspariju, čigar pripomba je očitno razlog za njegovo dobro voljo;
- “…A kdaj bo Slovenec župan Beograda, se sprašuješ…; Saj veš, kako je, dovolj dolgo si bil doli…”;
– tam blizu se Katarina Kresal z neprikritim gnusom loteva koščka pečenega odojka:
- s kričeče rdečimi nohti trga rumeno zapečeno, mastno kožo s preostalega mesa;
- pri tem se je še popacala po obleki, tako da je najnovejša kreacija Dolce & Gabbana šla po zlu;
- kljub temu s stisnjenimi zobmi spravi skupaj nasmešek, ki naj demonstrira strankarsko in koalicijsko trdnost, enotnost in neomajnost pri skupnem vladanju;
– nedaleč stran Gregor Golobič igra biljard z nekaj podobnimi ministrskimi “maherji”:
- igrajo seveda po svojih pravilih;
- tudi v vladi so namreč zato, da si nova pravila izmišljujejo, ne pa da obstoječa spoštujejo…;
– Pahor je med svojim poplesavanjem po parketu opazil osamljeno Majdo Širca;
– ima še bolj trpeč in naveličan izraz na obrazu kot sicer, tako da je Pahor pomislil, da bi jo razvedril z enim ali dvema Rupurutoma;
– namesto tega se ji s pločevinko Red Bulla v roki pridruži in jo optimistično spodbuja:
- “…Ah, daj no, Majda… Saj smo izsilili datum za referendum, da bo takrat, ko bomo mi hoteli…”;
- “…Poglej, izbrisane smo že absolvirali… Piranski zaliv smo tudi dali Hrvatom… Sedaj bodo še naše nebo ščitili njihovi Mig-i… Pa skupna veleposlaništva bomo imeli s Hrvati in Srbi… Pa varčevalce bivše LB širom po bivši Jugoslaviji bomo izplačevali samo Slovenci; saj se spomniš: vse je treba deliti po “bratsko”!…”;
- “…A ni fajn, saj je že skoraj tako, kot nekoč v vsem nam tako ljubi Jugoslaviji…”;
- “…Ne vem, zakaj se potem tako “uzrujavaš” ravno zaradi tega referenduma o RTVS…”;
- “…Tista opozicija naj kar kriči, saj drugega itak ne more…”;
- “…Poglej, referendum bo 12. decembra; če izgubimo, bom takoj naslednji dan uvedel šestojanuarsko diktaturo…”;
– med tem nakladanjem je prišel mimo Božo Repe v vlogi člana ene od številnih ustanov civilne družbe, kjer je dejaven in uživa velik ugled predvsem zaradi svoje nepolitične in nestrankarske drže, zato je tudi med tokratnimi povabljenci;
– hote ali nehote je slišal zadnji del Pahorjeve obljube, ki jo je ta dal Širčevi, zato se oglasi:
- “…Poslušaj, tovariš predsednik, ampak…, šestojanuarska diktatura, pa kar 13. decembra, ???”;
– Pahor se samozadovoljno nasmehne in med vrsticami prijazno zagrozi Repetu:
- “…So what!? Imam popolno zaupanje v zgodovinsko stroko in vem, da boste ustrezno pokrili vsako mojo tovrstno potezo… Le glej, da me ne boš razočaral… Stroka je stroka!…”;
– nato se obrne nazaj k Širčevi:
- “…Poglej, Majda… Če smo lahko pomagali tovarišu Kosu s tem, da smo kar odpravili tisto Mariničevo komisijo, ki ga je zajebavala, bomo pa ja pomagali tudi tebi…”;
- “…Po uvedbi diktature bom še v decembru, vsekakor do novega leta, razglasil še oktroirano ustavo…”;
- “…Z njo bom odpravil opozicijo, “poništio” referendum in ti boš dobila svoje oddaje za narode in narodnosti Jugoslavije; od tega bomo imeli koristi pravzaprav vsi mi, oblastniki…”;
- “…Za medije pa naj te tudi ne skrbi… Saj veš, da so vsi “ta glavni” naši, oziroma, so “ta glavni” zato, ker so naši… Ko bomo dobili še RTVS, bo pa itak čisto vse naše…”;