Aleksander Veliki – največji vojskovodja svojega časa; gospodar skoraj vsega takrat znanega sveta; mesto v svetovni zgodovini ima zagotovljeno;
Pipin Mali – najpomembnejši vladar svojega časa; mesto v svetovni zgodovini zagotovljeno;
Kučan manjši – nepomemben komunistični aparatčik v svetovnem merilu, a še danes največji partijski mogočnež v Sloveniji; mesta v svetovni zgodovini nima, v Sloveniji pa “smo” mu ga že dali…
“Scenarij” za karikaturo:
– Karl Erjavec na vsakodnevnem jutranjem sprehodu;
– s sprehajalno palico v roki se počasi pomika skozi Murgle;
– v soseski je že zgodaj zjutraj delovno vzdušje;
– Erjavec si z zanimanjem ogleduje dogajanje:
- pred skromno hiško parkiran star, zarjavel in obtolčen golf umazano bele barve;
- nanj je pripeta manjša prikolica domače izdelave;
- na njej so zloženi razni slikopleskarski pripomočki in kante barve;
- nekaj orodja je tudi na prtljažniku na strehi golfa, nekaj pa celo na zvrnjenih zadnjih sedežih;
– Erjavcu se zdi oseba, ki raztovarja prikolico, nekam znana, zato se približa:
- Milan Kučan pravkar vleče slikopleskarsko lestev skozi na stežaj odprta vrata prtljažnika;
- oblečen v popacan delovni pajac nedoločene barve;
- na glavi papirnata slikopleskarska kapa;
- v prsnem žepu manjši čopič kvadratne oblike;
- v zadnjem hlačnem žepu malo večji čopič za barvanje izza radiatorjev;
– stara znanca se zapleteta v krajši pogovor:
- “A je konec letošnje sezone, Milan, a ne… Saj tudi vreme ni več kaj prida za beljenje… Za letos si verjetno več ali manj končal; sedaj si boš malo oddahnil…”;
- “Ah, ne, pravzaprav bom povsem prenehal s to dejavnostjo. Kar naprej delam, Štefka se krega, da me ni nič doma, na koncu pa dobim tistih par fičnikov…”;
- “Hja, saj zdaj smo sprejeli tisti zakon o malem delu… Mi DeSUSovci smo kar precej navijali zanj, ker bo nam penzionistom prinesel precej ugodnosti…”;
- “Ja, četudi… Jaz se ne bom več ukvarjal z beljenjem; preveč delam, prihodki pa nikakršni… Me je Pahor zaprosil, da bi delal nekaj za vlado v zvezi z Bosno… Nič zahtevnega, nekaj starih partijskih tovarišev tam doli tudi še poznam, da mi bodo odprli tudi kakšna neformalna vrata, pa bo… Dohodek je pa zagotovljen, saj bom tako rekoč državni uslužbenec “v senci”. Z Evropo pa sploh nič nočem imeti, saj me tudi oni ne šmirglajo… Plačali me bodo moji…”;
- “No, dobro si si uredil, moram reči… Samo, da si ne bo Svetlik izmislil kakšne neumnosti… Mi v DeSUSU ga bomo že blokirali… Na zunaj bomo ropotali in grozili z izstopom iz koalicije ter na vse pretege “kao” ščitili penzioniste, na koncu bomo pa zvesto podprli vlado; kot vedno doslej…”;
- “Nič se ti ne boj za Svetlika. On si bo “izmišljal” samo tisto, kar mu bomo mi ukazali in bo samo nam pasalo. Saj dobro ve, do kod sme posegati, če ne pa tam ne bi bil, kjer je…”;
- “…Ja, fajn si se znašel… Mene pa tista Patrija mori, pa nisem ne kriv ne dolžan… Samo s penzijonom pa zelo težko pridem skozi… Zrihtaj še meni kaj takega, državnega dela…”;
- “Ma, jebi ga, ne vem… Imaš tista sranja s Patrijo, pa sodišče te jaha zaradi nevestnega dela v službi, pa to… Jaz pa imam tu med Slovenci velik ugled, če ne jih pa občasno mediji spomnijo, da ga imam… Saj to menda vidiš, da je ta zadeva z Bosno povsem slovenska stvar, jaz v bistvu pomagam Pahorju; komu je sploh mar za Bosance… Saj vidiš Vegrad… Najebali so ga bosanski delavci, Simona Dimičeva se pa lepo sonči v Dubaju… Podobno se bom lahko “sončil” tudi jaz tu v Sloveniji, pa še plačan bom za to… In še vsi ta glavni slovenski mediji me bodo povzdigovali v nebo…”;
- “…Torej, Korl, boš že sam kaj pogruntal… Snađi se, je rekel Tito, ko si je z glisto čevelj zavezal…”;