Za tiste, ki so odprtega duha, je dovolj že namig.
Za nedojemljivo večino pa je tudi znanje zaman.
Hadž Bektaš Veli
V sredo, 5.11.2003 sem sedel v znani mestni gostilni v družbi dveh bivših kolegov, ki sta pravkar prišla iz dopoldanskega šihta, in še dveh drugih znancev. V lokal je kmalu zatem vstopil v prejšnjem nadaljevanju omenjeni UDBovec in ko je šel mimo naše mize, mi je z neprikritim sovraštvom mimogrede navrgel: »Kaj ga je pa sral tvoj ta star?« Ker nisem imel pojma, o čem govori, sem samo odvrnil: »Kaj pa?«, vendar je bil tiho in je prisedel k svojemu omizju. Ker mi ni bilo nič jasno, ostalim pri mizi pa še manj, sem jim nekaj pojasnjeval o očetovih vojaških letih, ki jih je preživel kot italijanski vojak, čeprav niti nisem vedel, zakaj bi ravno to koga od njih zanimalo, in jih dejansko tudi ni.
V soboto, 8.11.2003 sem dobil iz SOVE odgovor, da so na podlagi mojega zaprosila »skrbno pregledali dokumentarno gradivo in delne evidence, ki jih je agencija prevzela ob razdružitvi od ministrstva za notranje zadeve, pa tudi registre s podatki o črtanih in uničenih gradivih Službe državne varnosti, in ugotovili, da ne hranijo dokumentov z mojimi podatki. Pregledali da so tudi aktualni zbirki osebnih podatkov, ki jih agencija vodi v skladu z Zakonom o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji, in ugotovili, da ne vsebujeta podatkov o meni.
Sporočajo mi tudi, da agencija ne hrani gradiva s podatki o mojem pokojnem očetu.«
Podpisan je direktor SOVE dr. Iztok Podbregar.
V sredo, 12.11.2003 sem okrog 8. ure zjutraj srečal zgoraj omenjenega UDBovca v centru mesta, ga poklical preko ceste, ker me menda ni videl, in ga vprašal, kaj je mislil takrat v gostilni, ker mi še danes ni jasno, zakaj je tisto rekel. Najprej »se ni spomnil«, nato pa rekel, da so nekoč nekje v neki družbi debatirali o teh naših italijanskih vojakih in da je on spomnil ostale, da je bil moj foter eden od tistih, ki so med vojno doživeli zelo pestre stvari. Nato mi je še več kot pet minut neprekinjeno nakladal o trpljenju njegovega sorodstva med drugo vojno. Potem sva šla vsak v svojo smer, nakar me je poklical nazaj in me vprašal, če vem »ta vic od fotra in sina, ki sta lovila ribe?« Seveda sem odvrnil, da ne, zato mi ga je povedal: Foter in sin sta lovila ribe, pa sin vpraša očeta, zakaj ribe plavajo. Oče odgovori, da ne ve. Nato sin zagleda ptiča, ki leti nad reko in vpraša očeta, zakaj ptiči letajo. Oče spet odgovori, da ne ve. Lovila sta naprej in ko se je že začelo temniti, sin vpraša očeta, zakaj sploh sta noč in dan. Oče ponovno odgovori, da ne ve. Nakar ga sin vpraša, ali je kaj jezen nanj, ker ga kar naprej nekaj sprašuje. Oče pa mu odgovori: »Kje pa, sin moj, kar sprašuj, boš vsaj kaj izvedel.«
Zakaj torej trdim, da tudi tisti arhivi UDBE, ki sicer uradno veljajo za izginule, niso izginili, ampak še vedno obstajajo? Zato, ker:
Dne 21.7.2003 sem na Arhiv Republike Slovenije (za oddelek III.) naslovil prošnjo za vpogled, s katero jih naprošam, »da mi omogočijo vpogled v moj dosje bivše SDV, v kolikor ta dosje sploh obstaja. Za to prošnjo nimam nobenega posebnega razloga, morda kvečjemu tega, da zaradi prezasedenosti in nezmožnosti dostopa v udba.net še vedno ne morem tega podatka preveriti tam. V ta namen sem posredoval svoje osebne podatke. Iz enakega razloga sem jih zaprosil tudi za vpogled v morebitni dosje za mojega pokojnega očeta, čigar osebne podatke sem prav tako posredoval.«
Dne 24.7.2003 mi je Arhiv Republike Slovenije odgovoril, da »mi sporočajo, da Arhiv RS ne hrani v fondu 1931 mojega osebnega dosjeja niti dosjeja mojega pokojnega očeta.«
Podpisana sta mag. Ljuba Dornik Šubelj, vodja oddelka, in mag. Vladimir Žumer, direktor.
Dne 27.10.2003 sem na SOVO naslovil enako prošnjo kot prej na Arhiv RS, pri čemer sem navedel, da so me na SOVO kot na naslednjega možnega naslovnika za mojo prošnjo napotili prav z Arhiva, pri čemer so me tudi poučili, naj SOVO seznanim z njihovim odgovorom. To sem v svoji prošnji tudi storil in posredoval tudi osebne podatke zase in za pokojnega očeta.
Iz SOVE sem dobil odgovor, kot navajam zgoraj za dne 8.11.2003.
Če že sprejmem dejstvo, da moj dosje ne obstaja, čeprav bi morale biti nekje vsaj preverke zaradi mojega služenja vojaškega roka na »Galebu«, ko so nas vojaški KOSovci na vse načine spraševali, zasliševali in »masirali« s takimi podatki, da so vedeli o meni skoraj več kot jaz sam, in to je moralo priti iz tukajšnjega okolja, pa absolutno ne verjamem v neobstoj dosjeja za pokojnega očeta. Njegov odnos do povojnih komunističnih oblasti je bil namreč tak, da to mora biti nekje zabeleženo, kajti s stališča omenjenega UDBovca kot nekoč visokega sodelavca UDBE (v Lajovčevi knjigi ga zato ni), člana ZK, vedno v vrhu lokalnih družbeno-političnih organizacij, torej popolnoma predanega režimskega človeka je njegova oznaka očetovega odnosa do tega režima za »sranje« vsekakor povsem na mestu.
In ta UDBovec me je glede očetovih »sranj« napadel ravno v času, ko sem imel prošnjo za vpogled v njegov morebitni dosje na SOVI, napram meni ga je omenil prvič in edinkrat v 25 letih po njegovi smrti, nikoli prej ga ni imel v mislih, niti enkrat v 25 letih po njegovi smrti mi ni rekel besedice o njem, ker sploh nisva veliko govorila o čemerkoli, še najmanj pa o mojem »ta starem«, ravno med 27.10.2003 in 8.11.2003 pa se je 5.11.2003 spomnil na njegova »sranja«!?
Jaz v tako slučajnost seveda niti v sanjah ne verjamem, zato sem prepričan, da kljub negativnima odgovoroma iz Arhiva RS in SOVE obstajajo določeni arhivi in dosjeji, ki jih ti instituciji bodisi res ne poznata (velja za Arhiv RS), ali pa zanje vesta, ampak namerno zanikata njihov obstoj (velja za SOVO). Na primeru pokojnega očeta domnevam, da nekje v lokalni skupnosti še vedno obstaja arhiv bivše Ljudske milice in (ali) UDBE oziroma SDV, ki je dostopen (bivšim) sodelavcem te službe oziroma izbranim funkcionarjem bivših DPO v občini, uradno pa ti dokumenti seveda veljajo za izginule oziroma uničene.
Da bi preveril te svoje domneve, sem že januarja 2004 obiskal nekega gospoda, ki mu je bilo zelo dobro poznano delo parlamenta, njegovih služb in raznih komisij v tem okviru.
Ko sem mu predstavil svojo zgodbo, kot jo opisujem zgoraj in dodal še svojo domnevo glede »izginulih« arhivov, sem bil nemalo presenečen nad njegovo stoično ugotovitvijo nekako v smislu »no ja, pa imamo še eno občino s tem….« Ker sem bil prepričan, da sem s svojo domnevo odkril vsaj smodnik, če že ne Amerike, me je postavilo na realna tla njegovo pojasnilo, da pozna precej popolnoma enakih primerov po raznih krajih širom Slovenije, brez nekih drugih stičnih točk ali povezav, razen te, o kateri tudi jaz govorim……
Rezultat te debate je bil na koncu tak, da sem bil povsem zadovoljen že s tem, da sem s svojim primerom dodal nov kamenček v mozaik (ne)razčiščenih afer iz razmeroma kratke zgodovine samostojne Slovenije.
Ko danes sledimo novim in novim aferam, ki jih izdatno pomagajo producirati tudi nelustrirani pripadniki bivše UDBE oz. SDV, bi rad ponovno opozoril obiskovalce te strani na Lajovčevo knjigo, katero večkrat omenjam na tem pablogu. Samo v primeru najnovejše afere Patria sem v zloglasnem filmu zasledil tri sogovornike, od katerih sta dva v Lajovčevi knjigi, eden pa ne, ker je očitno previsoko – je pač na drugih tovrstnih spiskih.
Kadarkoli v teh dneh vidite in slišite posameznike, »ki jih skrbi stanje v državi« in podobne floskule, ki jih obilno trosijo naokrog, vzemite v roke Lajovčevo knjigo in seznam v njej……
Osebno pa se kljub dikciji uvodnega citata v knjigo »Drevo janičarjev« Jasona Goodwina ne počutim prav nič bolj »odprtega duha« (pametnega?) kot prej, čeprav mi je bil »vic«, ki mi ga je povedal (bivši) UDBovec, več kot dovolj za namig.
se nadaljuje