Datum objave: 24.12.2001
Medij: Delo
Naslov: Zakaj cerkev ne zaupa vernikom?
Avtor: Boris Jež
Datum odgovora v pisma bralcev: 24.12.2001
Avtor odgovora: Bojan Božič
Objavljeno: NI OBJAVE
Prispevek je bil objavljen v Demokraciji 10.01.2002
Boris Jež se tokrat zgraža nad podpisom vatikanskega sporazuma.
Dobri, stari Boris Jež. Z zadnjo kolumno pred božičnimi prazniki, na sam sveti večer tako rekoč, se ni izneveril ne sam sebi, kaj šele svojim urednikom. Na njihovo željo ali ukaz je sproduciral še en izdelek, ki sploh ne potrebuje njegovega podpisa, pa bi bralci vseeno vedeli, čigav je. Sto odstotno ustrezajoči prstni odtisi. Ob prebiranju omenjene kolumne sem se spomnil na serijo spominov, ki jih je nedavno tega objavljala Sobotna priloga, v njih pa so se posamezni novinarji spominjali svojih začetkov v novinarskem poklicu ali pa so nam postregli s kakšno posebej zanimivo izkušnjo iz njihovega novinarskega življenja. Prostor je dobil tudi Boris Jež in nam na dveh straneh natrosil nekaj dogodkov, za katere je menil, da bi utegnili zanimati bralce. Na podlagi teh spominov je prav poučno spremljati njegove sedanje strahove in skrbi, ki ga prevevajo ob podpisu sporazuma med svetim sedežem in Slovenijo. Ko je bil dopisnik v Beogradu, so se z ostalo novinarsko srenjo potikali po vseh republikah tedanje Jugoslavije, se zvesto udeleževali vseh sprejemov in požrtij, ki so jih prirejali partijski veljaki, v zameno pa so objavljali prispevke, ki so slavili omenjene veljake in poučevali neuko delovno ljudstvo, kako krasno in lepo se živi v tedanji domovini. Vsebina je bila torej bla-bla-bla, upoštevati je bilo treba samo to, da je bil članek »na liniji«, se pravi v skladu z doktrino Partije. Njeno članstvo ni nikoli presegalo več kot deset odstotkov celotnega prebivalstva Jugoslavije, pa Ježu niti na kraj pameti ni padlo, da bi se javno vprašal, kaj pa preostalih devetdeset odstotkov misli o tej partijski nadvladi manjšine nad večino. Pa plačevali smo jo tudi, to Partijo, pa še kako plačevali. Še danes jo. Tudi pokojnemu maršalu ni nikoli oponesel, zakaj neki se je potikal po Vatikanu in klanjal papežu. Takrat je bilo to seveda edino pravilno in vsega odobravanja vredno. Če bi leta 1990 res prešli v demokracijo zahodnega tipa in pustili komunizem na smetišču zgodovine, bi se Boris Jež znašel v podobni situaciji kot so se mladi, na hitro izšolani piloti leta 1940 na vrhuncu bitke za Anglijo: ko so prvič poleteli v boj, so jim pripisovali 15 minut življenja; kdor se je vrnil živ in poletel še enkrat, je bil že čudež; če je preživel dva dni, je bil veteran. V resnični demokraciji Boris Jež niti koles še ne bi dvignil, pa bi že zgrmel na tla. Vendar, mladi piloti so vedeli in kljub temu tvegali ter neustrašno poleteli. Konec koncev, saj tudi Boris Jež ve.
P.S.: Spoštovana gospa urednica, spustite vendar enkrat moj prispevek skozi Vaše sito in dopustite novinarju, da mi bo odgovoril. Saj konec koncev delate krivico tudi njemu, ko mu ne daste priložnosti, da spozna povratne informacije in odgovori nanje, če misli, da je to potrebno..