…Pokojni češki predsednik Havel je dejal za svoje Čehe, da bo trajalo dve generaciji, da bodo dokončno pretrgali s komunizmom, se popolnoma rešili njegovega kvarnega vpliva in začeli razmišljati v dimenzijah, kjer za propadli komunistični sistem ne bo več prostora…
… “Kakšni srečneži, ti Čehi”, sem pomislil sam pri sebi, ko sem prebral to Havlovo napoved. Potemtakem jih bomo Slovenci potrebovali vsaj 20 (generacij namreč) za isti učinek, sem takoj nato ocenil pa še naše tovrstne perspektive. Iz dneva v dan bolj sem prepričan, da s tem pesimizmom prav nič ne pretiravam:
- generacija naših staršev je zaradi vpliva komunizma že dolgo absolutno politično “izgubljena” in do neprepoznavnosti ideološko pohabljena;
- generacija njihovih otrok, torej moja, je na povsem isti poti, gre isti usodi naproti, in ji prav tako ni več pomoči;
- generacija naših otrok je tudi že naravnana v isto smer; vsak dan bolj je ideološko kontaminirana z levičarsko ikonografijo in jo nekritično sprejema (Tito, rdeče zvezde, partizanske pesmi, narodni heroji, in podobna komunistična navlaka);
- najmlajšo generacijo prav tako zelo agresivno in pospešeno indoktrinirajo – npr.: pred lažnim praznikom, tako imenovanim “dnevom OF”, sem na svoje oči videl in na svoja ušesa slišal, ko je vzgojiteljica iz vrtca pripeljala svoje varovance na “plac”, kako jim je pred klasičnim socrealističnim spomenikom, kakršnega niti v Rusiji ne srečaš več za ravno vsakim vogalom, z žarom v očeh, navdihujočimi besedami in angažiranim kriljenjem z rokami, predstavljala tisto ideološko kiparsko skrpucalo; in seveda vse ostalo, kar naj bi botrovalo tistemu spomeniku tam; otročki pa so sedeli okrog, po klopcah, kot kupčki nesreče in nezainteresirano pogledovali po okolici… vsaj to, sem si mislil…in upal, da bo vehementna vzgojiteljičina “predstava” ob nekih naslednjih podobnih ideoloških zlorabah njej zaupanih otročkov v prav tako obratnem sorazmerju z njihovo očitno (ne)zainteresiranostjo, kot je bila tokratna…
Izjeme pri vseh generacijah, razen najmlajše, kjer še vedo ne, za kaj se gre (med izjeme se, v “svoji kategoriji” seveda, prištevam tudi sam), žal zgolj potrjujejo pravilo…
– Zato bom vedno in povsod zagovarjal, kar sem tudi na tem blogu že večkrat zapisal, da bo nesporni zmagovalec vseh prihodnjih volitev, kot je bil tudi že nekaj minulih, večkratni LDS-ov “nenadomestljivi” šolski minister Slavko Gaber. Odkar volijo generacije mladih, ki so šle skozi njegovo šolsko dresuro, v tem času postale polnoletne in s tem obenem dobile tudi volilno pravico, imamo to, kar imamo, in vedno bolj bomo imeli;
– Upokojenci so kontaminirani z levičarsko politiko DeSUS-a, mladi pa z enako politiko na čelu z Jankovićem, Virantom, Pahorjem v vseh njegovih pojavnih oblikah (predsednik vlade ali države), Hollandeom v Franciji, komunistično / anarhistično Sirizo v Grčiji, in podobno. Razmišljanje o tem, da je tu, doma, za vsem tem pravzaprav Kučan z njegovo kamarilo, pa zanje itak predstavlja že prevelik miselni napor, da bi se bilo vredno ukvarjati se z njim;
– Stanovnik očara to mladino z vsakim njegovim kričavim nastopom posebej, da ga odprtih ust poslušajo in mu navdušeno ploskajo – doma pa svojih fotrov in starih fotrov, ki so, mimogrede, vsi tudi mlajši od omenjenega Stanovnika, ne poslušajo in ne ubogajo še pri neprimerljivo bolj koristnih in konkretnih nasvetih za vsakdanje življenje, da ne omenjam, da so kot biološki starši prvi odgovorni za njihovo vzgojo in pripravo na samostojno življenje. Miselni domet te mladeži ne seže tako daleč, glavno, da “Stanovnik je car”;
– Politični huligani (in huliganke, seveda). Njim je dovoljeno vse, ker jim je edina zadolžitev, da napadajo Janšo in SDS, redko kdaj se obregnejo še ob kakšno drugo opozicijsko stranko, pa še takrat zelo v rokavicah, če sploh… To delajo zaradi bonitet, ki so jih od rdečih botrov, stricev in tet že dobili in jih bodo sedaj odslužili z omenjenimi napadi; ali pa delajo to zaradi nekih prihodnjih bonitet, ki so jim šele obljubljene… Nemalokrat pa počno to tudi samoiniciativno… Daleč največ primerov je pa takih, ko jih ima UDBA dobesedno v krempljih zaradi nekih preteklih prekrškov, bodisi so pri tem solirali in jih je UDBA izvohala sama, ali pa so bili usklajeni z njo, pri čemer je UDBA sprva “pogledala proč”, ob hkratnem zavedanju storilca, da bo račun z UDBE zagotovo izstavljen, in to takrat, ko bo najbolj ustrezalo “kreditodajalcu”…
– Določene družbene privilegije morajo torej že odslužiti ali pa šele zaslužiti, v to “odvisno”, da ne rečem “zasvojeno” populacijo pa sodijo pravzaprav vsi, katerih protijanševske in / ali protisdsovske “podvige” lahko vsakodnevno spremljamo: državne inštitucije, po teoriji “neodvisne”, v praksi pa zveste izvrševalke ukazov tranzicijske levice (računsko sodišče, KPK – komisija “za korupcijo”, informacijska pooblaščenka, varuh(inja) človekovih pravic, in podobne trdnjave komunističnega enoumja), direktorji zavodov, prisesanih na državne jasli, samozvani slovenski “umetniki” vseh baž, novinarji levičarskih medijev, ki jih je, tako, čez palec, 99 % “dobre vage”, direktorji glavnih firm, po možnosti oplemeniteni še s članstvom v F 21, vodilni javni uslužbenci, pa tudi marsikateri individualni grebator (samoiniciativni, na lastno pest) iz te branže, pravosodje v celoti, se pravi, odvetniki, tožilci in sodniki, prav tako mnogi iz njihove “klientele”, ne glede na to, v kateri fazi postopka je trenutno njihova zadeva, nadalje poslanci v parlamentu, ki so to postali dobesedno čez noč, z ustanovitvijo njihove stranke, ker je tudi slednja iz UDBovskih globin vzniknila prav tako “čez noč”, gledamo in poslušamo jih potem pa en mandat in nikoli več. Iz tega gnezda še posebej izstopajo poslanci z UDB-ovskim pedigrejem (glej knjigo Dušana Lajovca, Med svobodo in rdečo zvezdo). In tako je ta krog počasi sklenjen, rezultati so pred nami, vsakodnevno nam uslužno postrežejo pa še z vedno novimi…
…Namen vsega tega je en sam: vsakodnevno dokazovati in opominjati ljudi, da v tej državi samo stranke tranzicijske levice vse vejo in znajo, zato jim je tudi vse dovoljeno. Vsi ostali ne vejo nič in ne znajo nič, zato jim tudi dovoljeno ni nič… Skupni imenovalec, oziroma rdeča nit vseh teh prizadevanj (rdeča nit – kako primeren izraz) so neprenehni, vsakodnevni napadi na Janšo in SDS, po načelu, da je nekdo nekomu kar naprej nekaj dolžan. Pa to sploh ni enačba s tremi neznankami; nasprotno, vse tri količine so znane. Zgoraj omenjam nekaj tistih kandidatov, ki sodijo v kategorijo nekdo; kaj je tisto nekaj, razberemo iz spremljanja vsakodnevnih dogodkov, za nekatere primere pa je potrebno dodatno uporabiti še malo logičnega sklepanja, uporabiti zgodovinski spomin, oboje povezati in dobiti rezultat; nekomu pa je celo konstanta; zgoraj omenjam, komu so vsi našteti edino dolžni…
Opomba: Kdor se pri naštevanju zgornjih kategorij morda čuti po krivici apostrofiran in neupravičeno uvrščen v eno od njih, naj upošteva odstavek, kjer govorim o izjemah; mislim, da je sedmi od tega navzgor…
Ambicija vsega tega pisanja, s stripom vred, je zgolj ta, da opozorim, da:
- ko Veber izjavi, da neka stvar je veleizdaja, ker so oni tako rekli; da pa ta ista stvar ni veleizdaja, kadar oni tako rečejo…
- in vse ostale variacije na to temo, kot na primer:
- Janševa “kot da” klinika v Avstraliji in Lukšičeva dejanska klinika v Sloveniji;
- v tej zvezi, levičarsko demagoško zavzemanje za “javno” zdravstvo; kadar je Lukšič zraven, tega zavzemanja pa ni;
- Janševa “kot da” prodaja Mercatorja in plagiatorkina dejanska prodaja Mercatorja; njej v zagovor naj velja, da ga sicer res ni prodala ona osebno; botri so ga; ona je morala prispevati samo svoj podpis, kar je pa rade volje storila. Pravzaprav, kaj ji pa preostane?! Zato jo pa imajo tam…
…vsi pač nismo po juhi priplavali…